Prazen rezervoar

Reševalci moramo veliko vaditi in včasih je že kar težko najti datum! Vajo Reševalnega centra Novo mesto JRS smo zatorej ubodli kar v nedeljo, enostavno ni bilo drugega datuma na voljo. Je bila šefica dobre volje in smo lahko celo kofe spili v Dolenjskih Toplicah, a smo bili pri Cink križu vseeno že pred osmo zjutraj!

Seveda je deževalo in seveda smo najprej plahto napeli, da smo se imeli vsaj za silo kam umakniti. Devet nas je bilo, še celo gospodar Murček je s svojo trgovino prišel, ker smo potrebovali kar veliko opreme. Smo se namreč odločili preskusiti dvig poškodovanca z motornim vitlom, kar je dobrodošlo predvsem v globokih vertikalnih vhodnih breznih. Kar Cink križ je, saj gre dol kar 107 m!

Milijon štrikov smo napeli in povezali, kar je vzelo kar nekaj časa, a najbolj pomembna pri tovrstnih manevrih je pravzaprav komunikacija.Ko reševalec na roke vleče, zlahka začuti, če se kaj zatakne, recimo nosila ob kakšen skalni rogelj, pri motornem vitlu pa temu ni tako. Tam pač stisneš gas in to je to, mašina pa vleče. Čeprav ne zelo hitro, a je vseeno pomembno, da se že na prvi “stoj!” spremljevalca nosil vse v hipu zaustavi!

Gospodar je ponosno prinesel s sabo tudi posebne slušalke za radijsko postajo, ki zadušijo vse glasne zvoke okolice in se lahko ob tebi vsi na ves glas kregajo, ti pa vseeno lepo slišiš sporočila iz globin. Jih je Jurček, ki je stal poleg brezna, v hipu nataknil na ušesa, da sproba, a ko sem se vpel na tirolko in prepel na vrv, ki je šla direktnih 100 in nekaj metrov v globino, me jemalce panika in sem enega stisnil. Tako, bolj nehote, da sprostiš napetost pa to. Ker sem visel na tirolki, z ritjo ravno pri Jurčkovi glavi, je ta protestiral, da slušalke niso najboljše, da ga je slišal jasno in glasno, da ga je v nos tudi dobil, pa ni nič postokal, ker tega pa slušalke itak ne preprečijo …

Prva sva iz Cinka štartala z Danielo kot poškodovanko in je šlo super. Najprej je bilo nekaj tesnobe in negotovosti, ko pa ugotoviš, da ne boš kar tako dol padel, pa začneš uživati. Kot spremljevalec nosil paziš le na to, da se kje ne zatakne in da lepo teče, dela pa namesto tebe motroni vitel. Kar je super. Iz 100 m globine so naju potegnili v manj kot 6 minutah! Se mi zdi, da tako hitro in tako spočit še nikoli nisem prišel iz Cinka!

Kljub temu, da je kar deževalo in deževalo, smo naredili 7 izvlekov, da smo se lahko vsi preskusili v vseh vlogah. Kot spremljevalec nosil, kot operater motornega vitla, na varovalni vrvi, kot poškodovanec …

Klemi, ki se je poskusil tudi na popuščevalni vrvi, me je enkrat poklical, naj mu pridem pomagat in ker je hotel točno mene, sem takoj vedel, da je nekaj zaštrikal. Pa mu je bilo nerodno, da bi drugi videli, da je šalabajzer, jaz ga pa itak že poznam do obisti in mu je vseeno, kaj si mislim.

Pa ko sem se jaz kot prvi dol spuščal kot spremljevalec in je videl, da me malo stiska, je bil pameten ko televizor, da kaj se mam za bat, da je vse tipi topi, ko se je moral pa on spustiti, se pa ni spustil, dokler Murček ni preveril, ali so njegovi kolegi reševalci vse pravilno postavili in blokirali. Čeprav sem bil jaz tam in sem mu zagotavljal, da je vse okej …

Ja, z motornim vitlom je kar malo drugače, a ko poštekaš, je vse skupaj pravi užitek. Pa nihče se čisto zares ni zmatral. No, Jurček se je, ko je šel zadevo na koncu razopremiti. In je odšravfal in pobral tudi ploščice, ki smo jih že pred leti kar v breznu pustili, da tečajniki lažje opremljanje jame trenirajo. Zdaj tega pač nekaj časa ne bodo, dokler jih spet nazaj ne prišravfam …

Za konec, ko je nehalo deževati in se je celo sonček pokazal, smo pa še klobase vrgli na žerjavico, da smo se domov odpeljali in zadovoljni in polnih želodcev …

Sem se potem s sporočilom pohvalil vrhovnemu komandantu Walterju, da smo bili pridni, da smo sedemkrat ponovili in se vsi v vseh manevrih in vlogah preskusili, pa sem pozabil, da je z Gorenjske! Je nazaj priletelo le ogorčeno vprašanje, če smo ves rezervoarček vitla spraznili …

Napiši mnenje