Boombox

Grdin je fotoskeniral Čaganko, z očali lahko po njej potujete tudi v treh dimenzijah. Čista uspešnica, vam povem. Le majhno napakico je imela zadeva, ki je pa navadni gledalci niso opazili – dveh brezen ni poskeniral! 70-metrce in Stropne.

Saj sva šla po vrsti, to že, a ko sem ga spuščal v 70-metrco in se je sredi brezna boril obrniti, da bi pofotkal vse naokoli, si je ramo izpahnil ali nekaj podobnega. In sva potem, ko se je pozdravil, 70-metrco kar preskočila, se mu je zamerila. Zakaj sva vedno preskočila tudi Stropno, pa ne vem. Je vse ostalo pofotkal sčasoma, najgloblje brezno je pa čakalo. Do včeraj …

Sva se že ponoči v bivak odpravila, da bova zgodnja naslednji dan, kajti toliko dela ne opraviš v le nekaj urah, čeprav sem opazil, da je nekaj cincal. Če sem videl vremensko napoved, je spraševal še pol ure pred načrtovanim odhodom. Da prihaja vesoljni potop, je zastokal, a ker nisem trznil, sva pač odhitela proti bivaku pri Čaganki. Je vmes toliko nehalo deževati, da sva si celo zunaj lahko klobase spekla za pozno večerjo in celo radler spila, preden se je spet ulilo in sva se v postelji spravila. Malo brala, malo pa igrice na telefonu igrala, kakor kdo, pokonci sva bila pa že ob devetih zjutraj! Sem bil kar malo presenečen sam nad sabo, kako jutro lovim pa to, plus kofe je bil že skuhan, ko je prijatelj vstal! Sem kar samega sebe pohvalil, kako pridna sva, da bova v jamo res odpeketala zgodaj, a sem seveda delal račun brez prijatelja. Sva najprej dobro pozajtrkovala (jajca in klobase), ker menda prazna vreča ne stoji pokonci, je vztrajal prijatelj, iz istega razloga je pa še konzervo ribic pojedel. Ker po tanovem ne je kruha. No, ker je odhajal v jamo, je po tanovem košček ali dva vseeno pojedel, da bo žakelj bolj poln. Sem mislil, da zdaj bova štartala, še vedno bi bil skoraj rekorden štart v Čaganko, a nisva. Je pomil posodo. Temeljito! Res temeljito. Jaz sem vmes še en kofe scmaril in se potem boril s prijateljem, ki je hotel eno ponev upokojiti, da je preveč zdrsana in da je že zdravju škodljiva! Sem mu dovolil, a šele, ko prinese drugo. Sita sva bila, posoda pomita, riti polne kave, sem mislil, da zdaj bova pa štartala. Še vedno bi bil dober štart, čeprav ne več rekorden! Pa nisva. Se je spravil pospraviti še posodo v omaro in ko jo je pospravil, je še mizo pomil. Temeljito. Res temeljito! S cetom in gobico in vsem! Na koncu jo je pa še s šnopcem razkužil! Res. To sem opazil od zunaj, ko sem tretjo kavo žulil, sem se najprej ustrašil, da jo bo z oljem namazal.

Me je potolažil, da je le malo šnopca gor zlil, da mikrobe pokilira, kar se mi ni zdelo pravzaprav nič narobe, dokler nisem opazil, da je uporabil Remihov domač šnopc s čilijem za prave možake. Iskreno upam, da kakšen hudič ne bo šel mize lizat, ker bo imel zelo zelo velik problem, vam povem …

Sem bil že oblečen in sem mislil, da zdaj bova pa šla, pa je prijatelj še v hladilnik po vodo skočil, torej v bližnjo jamo, kjer hranimo občutljive stvari. Tista, ki jo nalovimo s strehe, ni dobra. Je torej pretočil in se končno preoblekel in sem ugasnil cigareto, ker zdaj bomo pa šli, pa v dnevnik sem napisal, da odhajava v jamo ob 12h. Se je oblekel, potem se je pa spet slekel, ker je moral v majhno hišico v bližino še skočiti, ker v jami bova dolgo časa in jajčka lahko ven pogledajo …

Je kar trajalo, kaj sva pa potem še počela, pa ne vem, ampak v jamo sva se spustila ob 13. uri. Aja, verjetno je še kaj pospravljal, ker je še med hojo proti jami ugotavljal, da bi morali morda kakšen cel dan rezervirati za akcijo pucanja jamarskega bivaka. Vse ven, vse spucati, potem pa nazaj noter le dobre in potrebne stvari. Ni se strinjal z mano, da so v bivaku le dobre in potrebne stvari in da tu in tam kakšen poteg z metlo zadostuje. Da kdaj smo recimo nazadnje oprali okna!? Nisem vedel, ampak v svojo obrambo lahko povem, da se skozi stekla še vedno ven vidi …

Do 70-metrce sva se spustila mimogrede, tam sestavila Grdinov fotosken pripomoček, ki absolutno ni za ožine, potem se je pa on spuščal v mogočno brezno in fotkal in stokal, ker so ga noge bolele od visenja v pasu, jaz sem pa gor stokal, ker me je zeblo ko psa! Kaditi nisem smel, da brezna ne bom zakadil, a ker vem, da gre dim gor, jaz sem bil pa na vrhu, sem vseeno kadil, samo priznal nisem, če me je ravno vprašal …

70-metrca se je vlekla ko kurja čreva in ko sem se končno lahko spustil do prijatelja, sem brezno po dolgem času spet opazil takšno, kakršno je – res ogromno! Vse pofotkati res ni kačji mašelj, vam povem! Nekaj čez tisoč fotografij je napravil!

Na dnu sva vso opremo pospravila v torbe, na koncu meandra, pred Stropno, pa spet sestavila. Da je lahko pofotkal še malo manjše brezno! Spet se je vleklo ko kurja čreva in ko je končal (dobrih 600 posnetkov!), sem se res vesel spustil do njega in mu pomagal pospraviti opremo, nato pa kar na štrik in proti ven, da se čim prej ogrejem.

A še nisem prišel do prvega pritrdišča kakšnih 20 m više, ko sem zaslišal nek grozljiv zvok in sem kar otrpnil! Tudi Grdin od spodaj je vpil, kaj se dogaja! Bilo je, kot da bi tik nad nama pripeljal brzivlak! Celo na potres sem pomislil, a še preden sem se še dodatno usral, sem razbral nekakšen ritem v tistem rohnenju. In mi je bilo takojci jasno, da po meandru prihaja Žeki. Z boomboxom, iz katerega je na ves glas rohnel nek death metal ali nekaj podobnega!

Sem žvižgal in vpil in kričal, da ne bi šel dol, ker sem bil jaz na vrvi, a hudiman ni slišal, verjetno mu je od silnega rohnenja kri iz ušes tekla! Je pa opazil svetlobo in počakal na vrhu Stropne. Pa vmes je tudi zadevo uspel ugasniti, da smo se lahko pozdravili …

Gor smo kar špricnili, Žeki je Grdinovo opremo vzel, da bo malo kondiciral, vmes sva pa še midva pod njim potrenirala ritno elastiko, ko je v 70-metrci z opletajočo težko torbo en kapnik zbil, da je zažvižgal mimo naju …

Zunaj je bil še dan, čeprav deževen. Smo se preoblekli, potem pa krompir in klobase na čebuli spekli ter pojedli. Je pasalo. Potem je pa Žeki vso posodo in pribor res temeljito pomil, Grdin se je pa spravil kuhalnik čistiti. Da kdaj smo ga nazadnje očistili, je očital, pa sem se branil, da verjetno nikoli, ker še ni bil umazan. Vsaj ne preveč …

In mi je pokazal štiri fleke od lepilnega traka, s katerimi so v tovarni rešetko prilepili, da med transportom ni preveč ropotala ter mi vzbujal slabo vest, ker tega nismo odstranili, ko je bila zadeva nova. Da zdaj se mora pa pol ure matrati, da spuca …

Je spucal, tudi tiste selotejpe, potem je pa zadevo še z Remihovim šnopcem za prave možake malo pobrisal. Res upam, da keri hudič ne bo lizal našega pekača!

Ko sta vse pospravila, smo se pa domov odpravili. Grdin je vzel tudi moje škornje, jih bo on opral, ker je svoje pozabil in sem šel jaz potem v gojzarjih, škornje sem pa njemu posodil. Ker njegovi gojzarji iz dekatlona so takmašni, moji ene petkrat ali šestkrat dražji iz alpine so bili pa itak že umazani …

Aja, je obljubil, da jih opere tudi od znotraj, ker smrdijo po plesni. In če ne vem, da se morajo gumijasti škornji, ko se operejo, dobro posušiti tudi znotraj!? Se mi zdi, da sem to vedel, ampak mi je bilo vseeno …

Sken bo pa kmalu, je obljubil, že renderira, ker ga še bolj firbec ko mene …