Je Ana poklicala, da bi šla v jamo in sva šla, ne prepozno popoldne, tako da sva še dan zunaj ujela. Pa je spet rekord podrla, sva se spustila do konca Sedemdesetmetrce. Sicer je že na polici zabremzala in vzela iz torbe čokoladico, a ko sem ji pojasnil, da mora še kakšnih 20 metrov nižje, ker se ne spodobi, da se spustiva samo do tam, kjer je že bila, je zadevico mirno pospravila, se spustila še tri raztežaje dol in si tam privoščila prigrizek.
Ven nama je kar šlo, kakor rečeno, še sonce sva ujela, pekla pa nisva, ker me je že prej povabila na sir burger v Črnomelj. Sem bil malo skeptičen, priznam, klobase ali šnicli pri bivaku so le standard, a ko nama je človek prinesel zadevo, sem moral priznati, da to je to. Dobro ko sto vragov, čisto zares! Moram enkrat tja preskusit zadevo, preden grem v jamo, da bom zares prepričan. Namreč, ko prideš iz jame, rahlo utrujen in lačen, je pravzaprav vse dobro …
A kot rečeno, sir burger, ki sva si ga privoščila v Črnomlju z daljšnico čez Čaganko, je bil božanski!
Potem je poklical Žeki, kakopak, ki tudi mora trenirati, da on bi kakšen kofe v bivaku v Severnem rovu spil. Da se mora malo shladiti, da ta tropska vročina ni za nikamor! Ampak po njegovi službi, kakopak. Kar je pomenilo, da sva se v podzemlje odpravila šele okoli sedmih zvečer, ko je ravno znosno postajalo v gozdu. Dol sva bila mimogrede, kavico sva si tudi privoščila, gor grede je bilo pa vroče za popizdit, ker sva tudi kar potegnila.
A če sva mislila, da je jama vroča, sva se motila. Ko stopiš iz jame, čeprav ob 11h zvečer, te vročinski udar udari direktnega na gobec!
Kavica in radlerček, medtem se je pa čebula tenstala, ki sva ji malo kasneje dodala na kocke narezan krompir in nekaj zelenjave, malo pred koncem pa še 4 nagvircane zrezke. In je bilo dobro za popizdit, vam povem!
Vmes se je tudi toliko ohladilo, da je Žeki še zakuril, zunaj, kakopak, le malo za vdušje, pa še radler sva si privoščila in se menila, ko da se že trideset dni nisva videla, ko je ob dveh zjutraj na uro pogledal, je pa znorel, da bo moral ob štirih zjutraj že vstati in je kar v posteljo skočil. Pritisnil na off stikalo in v hipu zaspal …
Meni se tudi ni ljubilo domov voziti, zato sem kar gor ostal in bral, ko je prijatelj ob štirih vstal, sem se pa jaz v posteljo spravil. Svojo, da ne bo pomote!
Mi je sicer ponudil kavo, ki jo je pristavil mimogrede med ščetkanjem zob, a sem jo zavrnil, sem tudi sam kar hitro zaspal. Sem se pa seveda zbudil malo pred peto zjutraj, ko prijatelja že zdavnaj ni več bilo tam, da sem zaklenil vrata bivaka od znotraj, kar se je tam okoli medved potikal, zaklepam. No, okej, bodimo iskreni, že prej sem zaklepal in če smo še bolj iskreni, mi je popolnoma jasno, da tista vrata nobenega poštenega medveda ne zadržijo niti tri sekunde, a jaz vseeno lažje zaspim. Kaj hočemo, nismo vsi junaki …
Sem potegnil skoraj do desetih dopoldne in ko sem na sončku pred bivakom kavico žulil in končeval knjigo, preden domov odpeketam, me pa Anino sporočilo doseže, da naj jo kar gor počakam, da greva spet v jamo. Hm, prav mi je, kaj sem pa prejšnji dan objavljal fotke kofetkanja v Čaganki na FB!
Je prišla, čeprav ne tako hitro, kot je obljubila in bi lahko kakšno urico še v posteljo skočil, recimo, ko sva se v hlad podala, je pa povedala, da kaj veliko časa nima, da tokrat torej še ne bo šla v bivak v Severnem rovu na kofe. Sva lepo polzela v globine in ko se je zaustavila, kamor je zadnjič prišla, torej pri jezeru na dnu Sedemdesetmetrce, sem jo pa še preden je čokoladico ven vzela, opozoril, da še nisva končala. Da morava še malo potegnit …
Sva torej še meander dol udarila, da je spet nov kotiček Čaganke spoznala, pri stropni sva pa kar zabremzala in obrnila. Gor nama je šlo kar okej, za vhodno vertikalo sem ji pa predlagal, naj jo prepleza s polnim gasom. Tako, za kondicijo. In se je strinjala in švignila kvišku, potem se je pribila ob neko skalo in ni več tako švigala, jaz sem malo pod njo pa žvižgal in sidrišče opazoval, če je dobro narejeno in preverjal matico …
Sva si še kavico zunaj privoščila, potem sem moral pa počasi domov, ker mi je predraga sporočilo poslala, če sem živ ali sem kje v jami ostal. Pa itak vem, da nje niti ni toliko skrbelo, le kuzlica je insistirala, da vpraša, ker ona me pa res vedno pogreša …
