Dve levi

Enkrat za spremembo sva se z Ano odločila, da za njeno kondiciranje ne greva v Čaganko, temveč v Dvojno katedralo. Ki se tudi nahaja blizu našega bivaka. Pa če greva dvakrat, je to švoh 150 m, kar tudi ni švoh za kondiciranje …

Začelo se je dobro. Ana je pozabila svoje zebra škornje in se odločila, da bo kar v sandalih plezala. Ker sem iz jamarske reševalne in ne iz gorske, me sandali čisto zares ne motijo, pa itak si v Dvojni katedrali samo na vrvi, nič ne hodiš po neravnem terenu. Če je ona menila, da bo okej, nisem imel nič proti …

Nadaljevalo se je še bolje, ker jame nisem našel in sva po soparni hosti trapljala najmanj eno uro, da sem jo našel in sem se skoraj stopil od vročine in sopare. Sem z veseljem začel opremljati jamo, da sem se malo ohladil, a očitno sem se preveč, ker mi je iz tretjega sidra matica padla v globino. Kar je pomenilo, da se bo vrv malce drsala po skali … Me te očitno preveč v roke zeblo, kaj pa vem, zato sem iz torbe vzel rokavice in si jih nadel, pa ni šlo najbolje. Sem dve levi vzel! Sem v stropu dvorane, kakšnih 40 m od tal, naredil dvojno pritrdišče in se potem dol spustil, kar pa mi ni najbolje šlo od rok, ker vrv zavirati brez rokavic nisem vajen.

Ana teh težav ni imela, je imela sicer sandale, a tudi rokavice in ji je šlo lažje. Pa odločila se je (no, jaz sem se), da bo šla dvakrat. In je šla, jaz sem jo pa kar v jami čakal. In me je, lej no lej, zeblo ko psa. Ker kar traja, da preplezaš toliko štrika! Pa če sem zaprl oči in obsedel v temi ter samo zvoke Aninega plezanja poslušal, sem mimogrede dobil občutek, kot da bi nekdo v sosednji sobi pornič gledal, a me tudi to ni dovolj pogrelo …

Potem sem končno lahko splezal ven in sproti razopremljal, zunaj je bil pa že mrak. Pohitela sva proti bivaku, da si spečeva večerjo, ker potem naj bi še v Čaganko skočila z Žekijem. Žeki in jaz bi šla po dinamično vrv v bivak na 250 m, Ana pa dobrih 100 m dol. Gozdna pot je bila sicer suha, a je Ana s svojimi sandali kljub temu našla neko zdrizasto blato, da se ji je udrlo do kolen in je nehala vzdihovati, da tako čista še iz nobene jame doslej ni tako čista prišla. Žekija potem ni bilo, mu je nekaj vmes prišlo, midva sva se pa tudi ob ognju zasedela in obisk Čaganke preložila na zjutraj.

Zjutraj je Žeki tako zgodaj prišel, da se nobenemu od naju ni ljubilo iti z njim, ven je pa prišel, ko sva imela že oba po tri kave v ritih in so bile klobase ravno prav pečene. Prav živčnega me dela, da je tako hiter in s kondicijo nabasan in sem Remihu potožil, da nekaj bova morala storiti, da človek spet začne kaditi in piti in meso ter sladkarije jesti, pa me je pomiril, da mora le dobra žurka priti in bo klonil. Da duh da ima močan, a meso je pa menda šibko …

Edino, kar me je pa res presenetilo, pa je, da je Čaganka tako blatna in mokra, saj je imel prijatelj popolnoma moker in umazan kombinezon. A me je pomiril, da je Čaganka in čista in suha, le on da je šel v jamo z umazanim kombinezonom in je potem tisto blato na kombinezonu voda iz njegovega telesa od znotraj zmehčala in zmočila …

Kakor koli, tokrat je dinamično vrv, s katero se varujemo pri plezanju v kaminu Game Over, našel in jo je blatno ter po plesni smrdečo ven prinesel. Je že oprana in čaka novih nalog. Kmalu …

Aja, pa ključi od Aninega avta, ki ga je pustila pred makadamom, da ga ne umaže, so se tudi našli! So jo počakali kar v vratih …

 

 

Napiši mnenje