Mir v pisarni

S sestro, ki ji je še nekaj dopusta ostalo, sva v Čaganko skočila. A se nama prvi dan popoldne ni ljubilo v podzemlje, sva raje vsak svojo knjigo brala, naslednji dan se pa nama tudi ni zelo mudilo in sva se proti bivaku na 250 m globine podala šele nekaj pred dvanajsto. Dol sva bila v dobri uri, sestra z malce rdečimi lici, privoščila sva si kavo, skočila malo v Game Over, potem pa proti površju.

In sem kmalu spoznal, da sva res iz istega gnezda, ker kadar koli sem ji želel s kakšnim nasvetom olajšati borbo proti površju, je samo zasikala. In sem kmalu odnehal oziroma utihnil. Ter stoično plezal za njo. Ker imam malo več kondicije, se iz mene ni tako kadilo kot iz nje, ko sva proti večeru ven pokukala …

Sem na FB objavil par fotk najinega podviga in je Marko Z. komentiral, da šele zdaj razume, zakaj je bil takšen mir v pisarni – ker šefice ni bilo!

Preden je bila žerjavica dobra, je že noč padla, sva pojedla mesnine in povrtnine, potem pa ob kavici in radlerju še malo brala ob ognju. Noč je bila topla in mirna in sva kar uživala, dokler se okoli enajstih zvečer nekje blizu ni oglasila neka beštija in sva se kar v bivak spravila. Saj verjetno je bila majhna, a v temi so vse zverine velike …

Dopoldne pa pranje opreme, kakopak, pa domača zverina je bila zelo vesela, ker sem končno domov prišel. Ne govorim o ženi, da ne bo kdo mislil …