Par kofetov

Vreme je bilo bedno, celo deževalo je, ko me je po moji uri dokaj prezgodaj s pred hiše pobral Tom. Uvidevno je ustavil na Petrolu za kofetke, tudi zgoraj ni preveč priganjal v jamo, je dovolil še kofe scmariti. Ko sva se enkrat pa v Čaganko podala, je pa letelo, da je teklo od naju. Saj veste, ko se seniorska sekcija zbere, je mimogrede še malo tekmovanja, dol v bivaku sva bila v dobre pol ure. Pa ni priganjal proti površju, sva lahko v miru pokofetkala, gor je pa spet malo potegnil, da sem mu komaj v rit grizel. Ravno prav, da sva malo prešvicala in nama je toplo sonce potem zunaj bolj pasalo. Pa kavice tudi, kakopak!

Sem bil kar zadovoljen, nič ne tajim. Če me prijatelj ne bi na kofe povabil, bi ob uri, ko sva se vračala, komajda dobro iz postelje zlezel …

Zvečer me je pa še predraga v kino povabila, sva si šla ogledat sedmi Tarantinov film. Ki ni razočaral, kakopak! Bolj sem skorajda razočaral jaz, ker sem bil enkrat za spremembo še pred polnočjo utrujen in zaspan in ni dosti manjkalo, da tam v kinu ne bi ene oddremal! Pa nisem, kot rečeno, dober film …