Mini tabor

Z Remihom in mladički smo že v petek zvečer v bivak skočili, da pripravimo za mini vikend predškolski predizpitni čagankarski tabor. Pa nismo. Otroci so bili pridni, ker so lahko z macolo prazne pločevinke tolkli in so enkrat za spremembo ateta silili piti, midva sva pa bolj ko ne ob ognju sedela in modrovala. Če sva, morda tudi nisva. Otroci zagotovo so. Ob pogledu na silno žerjavico je eden zastavil logično vprašanje – kako bi bilo videti, če bi živega človeka pekli. Drugi, mlajši, v peti razred osnovne šole gre, je po ne predolgem razmisleku odgovoril zelo odraslo, da me je kar presenetilo. Da ne ve, ampak da bi zagotovo moral imeti slušalke na ušesih … Je bila pozna ura in sva jih v posteljo nagnala, midva sva pa še malo posedela, dokler na aluminijasto lestev, prislonjeno ob drevo, ni sova priletela. Je kar ropotalo, ko je s kremplji lovila oprijem na kovini. Ne bom razlagal, kaj vse mi je kam potegnilo, ko sva končno ugotovila, kaj ropota in osvetlila zadevo, sem si pa oddahnil. Ah, samo sova je! A ko je kar sedela in naju gledala, niti ne tako majhna, je bil čas za v posteljo …

Zjutraj smo zgodaj vstali, naj bi prišli kandidati za jamarje in jamarje pripravnike in Jamarskega kluba Krka, pa da ne bi bila bruka, da jih pričakamo v postelji. Smo bili dogovorjeni ob desetih, pa so zamudili. Enkrat za spremembo nismo mi!

Žan je najprej osje gnezdo na podstrešju uničil, sem ga prosil, naj pršilo prinese. Saj jih ne bi, a je mlad in jaz pač izkušen. Je razlagal, kako on to samo v gasilskem skafandru dela in da tega nikoli ne počneš v kratkih hlačaš, a ko sem mu zatrdil, da jaz pa to samo v kratkih hlačaš počnem, se je moraš pač še on dokazati. Je bilo preveč ljudi okoli, da bi odstopil! Gnezda ni hotel odnseti malo kasneje, da so še žive beštije noter, pa sem ga spet pozval, naj se z lestev umakne, da bom jaz, če si on ne upa, pa si je potem upal, kaj je pa hotel. Mi smo pa seveda z varne razdalje opazovali, kako še ne mrtve beštije pikirajo okoli njega …

Nato kavica ali dve (kandidati za nove jamarske čine so vsak po eno kavo prinesli, čeprav jih bom ocenjeval šele naslednji teden), Robi je še cel avto nekih aparatur postavil in anten, da smo imeli odprt wifi pri bivaku, potem smo se pa v Stropnico zapodili, da so malo švicali. No, nekatere so kar krepko, saj to ne izdajam nobene vojaške skrivnosti, čeprav spet ne toliko, da bi čez deodorant udarilo, dasiravno sem se trudil …

Remih je z mladički eno novo širil, so se tudi matrali, mesnine na ogenj smo vrgli že pozno popoldne, ko nam je krepko krulilo. Polnih želodcev pa potem še v tri stopnje Čaganke, kakopak! Z vsemi tremi otroki vred! Dol smo jih spustili, gor so pa potem ko mladi mački sami plezali in prehitevali kandidate za jamarske čine …

Zunaj smo bili malo pred polnočjo (ne klicat socialne, šola se še ni začela!), potem nekaj mesnin, nekaj tekočin in so otroci popadali v postelje- Možaki pa večinoma tudi. Edino Robi, Remih in jaz smo se držali ob ognju, samo je Robi potem tudi kmalu klonil, ker je Maja prišla in povedala, da ima v šotoru še nekaj za postorit. Med hojo po debeli hosti proti šotoru je malce orgazem zahlinila in sem jih kar videl naše možake, speče po hosti, kako so začeli iz spalk ven kukati, kaj se dogaja. Še Žan se je skoraj zvrnil iz viseče mreže!

Uroš, ki je spal blizu nas, skoraj ob ognju, je pa zadevo preslišal, a ko sem začel Sašo spraševati o njenem drugem športu, plesu ob drogu in je par fotk in filmčkov pokazala na telefonu, je kmalu tudi on pokukal iz spalke in si eno pivo odprl …

V nedeljo zjutraj so se pa še ostale moči zgrnile do nas in začelo se je resno delo. Vseh skupaj nas je bilo 28! Odpirali smo spet jamo ob vlaki, kar je zares mukotrpno delo, kamne iz nje smo pa s samokolnico do bivaka nosili, kjer smo jih drobili z macolami, da ne bomo imeli blata na dvorišču. Velik del moči se je pa zapodil malo proč v hosto, kjer so par dni prej sekali in ogromno vej pustili na tleh, ki so jih narezali na metre, znosili do ceste, Zdravc jih je pa k bivaku vozil. Zima zdaj lahko pride, res!

Ker je bilo vmes enkrat za spremembo veliko žensk, se je ves čas tudi kuhalo in pomivalo posodo (tudi od kakšnih prejšnjih akcij kakopak), a ker smo emancipirani, so morale potem tudi drva nositi in pri jami pomagati. Pri nas ne šparamo nobenega …

Edini minus akcije je bil po moje wifi. Ker so potem v majhno hišico hodili s telefoni kakor doma in je kar trajalo, da si ga ven zbezal. Saj ko je potem zadevo ugasnil, se je tudi menjalni čas v hišici občutno izboljšal … Pa razlika med moškimi in ženskami mi je v oči padla – vsak možak, ki je prišel, je najprej vprašal, kje so mrzli piri in se usedel, ženske so pa takoj skočile z vprašanjem, kako lahko pomagajo … Ja, okej, edina izjema, ki potrjuje pravilo, je naš predsednik – on je že od ceste vpil akcija!

Že krepko proti poznemu popoldnevu smo še enkrat jedli, potem pa pospravili. Možaki smo si bili edini, da smo vse super naredili, edino enkrat v bližnji prihodnosti moramo nekje še drog stakniti in ga montirati pred bivakom. Če še kdaj dobimo takšen obisk, da bomo imeli zvečer tudi kulturnoumetniški program, da ne bo vedno samo tlaka in tlaka in tlaka … Ja, itak da smo ga že v soboto iskali, kako ga ne bi, a ga nismo našli!

 

Napiši mnenje