Lisička

Remih včasih dobi dobro zamisel. Včasih. Me je poklical, da mu je predraga dovolila na kolo, a da bi on raje šel pod zemljo. Itak sem takoj predlagal Čaganko, a me pozna. Pa kava prej pa kava vmes in kava kasnej in da bo doma zjutraj, ko ima že šiht, je postokal. Kar je verjetno res, zato sva proti Cinku zavila.

Opremil sem jaz, ker točno vem, kje so pritrdišča, saj je nazadnje ploščice Remih ven pobral in jih ne bi našel. Prva tretjina je šla bolj počasi, ker je bila vrv trda kot žica, očitno sem jo po kakšni akciji pozabil oprati, naprej s čisto stotko je pa letelo.Na dnu prve stopnje, 107 m pod površjem, je pa v nos uščipnilo. Smrdelo do neba. Sva hitro ugledala že skoraj kompostirano lisičko, ki je verjetno po nesreči padla not in seveda ni preživela. Sem jo kar hitro gor potegnil, najprej zaradi smradu, potem pa zato, ker mi je prijatelj v rit skakal. Se mi ni zdelo, da zelo letiva, je pa bilo vroče, to pa priznam. In ko sem zunaj eno fotko pritisnil ter potem pogledal časa zadnjega posnetka v jami in prvega zunaj, je bilo vmes 19 minut. Ni slabo za 107 metrov, a je šlo tudi že krepko hitreje …

Prijatelj se je še enkrat na dno napotil, da razopremi, jaz sem se spustil pa le do dobre polovice in spet ven špricnil, ker sem moral zakuriti. Saj veste, Cink, klobase … To je za Cinka kar standard.

Ko je Remih drugič ven priskakljal, je bila žerjavica ravno pravšnja (drva in trske je od doma prinesel!), da so kranjske dobro švicnile. Malo gorčice, česnov kruh, klobase, bogovska malica. Sva več vase dala kakor sva pokurila, sem prepričan.

Vožnja domov je tudi hitro minila, saj je prijatelj razlagal, da je danes prišel Turek, podnajemnik v sosednji hiši, izprosit si eno solato z njegovega vrta. Angleško ni znal, zato je pa v svoj telefon nekaj po turško povedal, ven je pa po slovensko prišlo, če lahko dobi eno solato, da jo že par dni gleda skozi kozarec. Jap, prevajalniki še niso povsem zanesljivi, zato mu tudi ni nič odgovoril z istim appom, da ne bi iz slovenskega “seveda lahko” prišlo kaj o kosmati turški materi! Mu je samo en radič dal in potem med vožnjo razmišljal, da mu zagotovo ni teknil, ker kaj pa Turek ve, kako se radič s fižolom ali koruzo pripravi, da ni preveč trd …

Doma sva bila pa še v istem dnevu, kar se tudi ne zgodi ravno pogosto …