Razbite sanje

V četrtek naj bi šla z Remihom ob štirih popoldne v kamin. Da bo takoj po službi prišel in da se ne bova nič obirala, nič kave in malice pa to, direktno v jamo. Da nima on časa za zgubljat, pride iz službe in pičiva.

Sem se strinjal, sem bil itak že dan prej v bivaku, sva z Žekijem drva pripravila za v drvarnico in sem vedel, da bo kavic dovolj, dok prijatelj pride. Pa je prišel že ob dvanajstih, je proste ure koristil. Doma je še verjetno mislil, da bova šla kaj prej v jamo, kaj pa vem, a kakor se rado zgodi, kavica gor in kavica dol in v jamo sva se spustila točno ob štirih popoldne. Pa tako lep sončen dan je bil, da se mi res kar ni ljubilo v mraz Čaganke.

No, okej, moram biti iskren, bolj me je skrbela najina obremenitev! Sva imela s sabo vrtalnik in dve bateriji, pa kovačijo, kladivo … Sem brez sape ostal že, ko sem do vhoda v jamo prišel! V bivaku na 250 m v Severnem rovu sva samo en čik spušila (no, jaz sem ga), potem je pa že priganjal v kamin Game Over. Še skoraj dve uri sva potrebovala, da sva splezala gor tistih skoraj 200 višinskih metrov, saj je tako krušljivo, da eden pleza, drugi se pa skriva, ko pada dol, potem pa tisti prvi miruje in drugi pripleza do njega …

Ja, je bil prijatelj kar olimpijski, sva se namreč namenila razširiti prehod v vzporedni prelomnici, ki jo je on odkril! Sem tudi sam imel kar dober občutek, da nekaj bo, res nismo več dosti daleč od površja, a sape vseeno nisem zadrževal. Ko sva se zrinila v tisto luknjo, me je pa vse minilo. Blatno do amena, sem bil spet presenečen, čeprav sem bil že parkrat tam. Pojedla sva vsak po sendvič, potem pa splezala še tistih 20 m v ozkem meandru in se utaborila pred ozkim nadaljevanjem. Mi je šlo kar na smeh, ko sem razmišljal, kako bi se zadeve lotil, da bi jo razbil in toliko razširil, da bo možen prehod za človeka. Ko sva se doma neštetokrat pogovarjala o tem, je bilo vse jasno, tokrat, ko sva čmurila tam nekje res bogu za hrbtom in še naprej, je bilo pa vse drugače. V blatni ožini je bilo le toliko prostora, da sva oba čepela ko kuri na usrani lojtri, da bi kaj delala, pa tudi pomisliti ni bilo. Ni bilo prostora. Remih se je zatorej spustil kakšnih 20 m nižje, jaz sem pa garal. Mislim, bolj sem preklinjal kakor garal, v tistem blatu dobesedno nič nisem mogel najti od opreme, vse je bilo isto – usrano!

Sem uspel zavrtati dve luknji, a umakniti se med razbijanjem pa nisem imel kam, saj bi vse, kar bi razbil, padlo name. Jap, to je veselje, ko širiš navzgor!

Vse živo sem poskušal, pa ni šlo, dokler nisem obupal (popizdil) in se spustil do prijatelja ter njega na delovišče poslal. Da naj on, da jaz nimam več živcev. In itak da je skočil, ta prelom je on odkril še kot pripravnik in je razširil, kar sem jaz zavrtal, a je kakopak dobil skalo na koleno. Ga je bolelo, a toliko spet ne, se je v hipu zarinil v dvoranico, prehod se je na srečo dovolj razširil! Nekaj časa je bil tiho, jaz sem kar sapo zadrževal, se nisem upal nič vprašati, po nekaj minutak pa je sporočil dol, da je konec. Da se je zaprlo, da tam na površje ne bomo prišli. Kar nek takšen žalosten ton je imel v glasu, da se mi je kar malo zasmilil. A tako je pri jamah, enkrat dajo, drugič zaprejo, a ko zaprejo, odprejo nekje drugje. Sem mu hotel to povedati, pa enostavno nisem imel energije.

Remih se je spet dol spustil, jaz pa gor, da sem pospravil orodje in kovačijo ter na koncu še razopremil. V tisti del, kjer sva pustila nešteto garaških ur, nihče na tem svetu več ne bo šel …

Ko sva sedela v prvi dvoranici, že krepko utrujena, sem predlagal, da zadeve kar tam pustiva, da bomo pač plezali kje drugje, še nekaj možnosti je, a je prijatelj zatrmulil, da kar ven odneseva, da se morajo oprati, plus da on v kamin ne bo šel več in bohvedi kdaj bo šel spet kdo drug. Sem se strinjal, a ko sem si hotel sneti blatno rokavico, da s (relativno) čistimi rokami pospravim vrtalnik, je nisem mogel. Preveč blatna in drseča je bila. Sem prosil prijatelja, da pomaga in je bilo kar zanimivo, ko je kakšnih pet minut s svojimi blatnimi rokavicami vlekel moje dol, prst po prst, kot da molze, da sva se oba skoraj malo vzburila …

Kakor koli, otovorjena z vso opremo, ki sva jo gor prinesla, plus še z blatno (in težko) vrvjo in vso kovačijo, sva se spustila v globino. Ko sem obvisel na vrvi, s težko transportko pod mano, je jamarski pas zarezal v boke in sem kar zastokal. Prav peklo me je in ko sva prišla do bivaka v Severnem rovu, kjer sva si kofe privoščila, sva se demokratično odločila, da mora tudi Žeki kaj kondicirati in sva vso tisto blatno nesnago pustila v bivaku. 250 m pod površjem. Kaj je to za Žekija!

Kljub temu ven ni šlo z lahkoto, transportki sta vlekli dol in pas je pekel, ko sva ju ob dveh zjutraj zabrisala pred bivak zunaj, je bilo olajšanje neverjetno. Na ognjišču je bilo še nekaj žerjavice in ogenj je hitro zagorel, ko sva se vsaj za silo umila in preoblekla, sva pa kar čevape zabrisala nad žerjavico. So pasali. Pa pivo tudi. Nekje ne preveč daleč stran je grozlivo zarulil jelen. Sva bila preveč utrujena, da bi se sekirala ali bala …

Ob štirih zjutraj sva se v postelji spravila in čeprav je prijatelj protestiral, sem vseeno v peč vrgel par polen in z lopatko od zunaj prinesel žerjavico. Le toliko, da bodo drva malo prasketala, sem ga potolažil. So drva prasketala, je bilo užitek zaspati, ko sem ob šestih zjutraj, temno je bilo še ko v rogu, odprl oči in bil v hipu povsem buden, mi je bilo pa takoj jasno, da sem spet zafrknil! Vroče je bilo ko v peklu! Termometer je kazal 29 stopinj!

Prijatelj je ležal razkrit, samo v gatah, a je vsaj spal. Čisto potiho sem odprl vrata, da bivak malo ohladim in upal, da se ne bo zbudil, ker sem vedel, da me bo po kepi! Sem dva pokadil ob ognju zunaj, končno se je začelo daniti. Vrata bivaka so bila ta čas na stežaj odprta, a ko sem se vrnil v posteljo, je bilo le za ščepec hladneje …

Prijatelj je bil na srečo preveč utrujen, da bi ga takšna malenkost motila in ko mu je budilka zaropotala ob devetih zjutraj, jo je mirne duše preslišal. Jaz pa ne, sem vstal in nama kofe skuhal, potem sva skupaj zunaj počakala na sonce.

Zelo dobre volje pa ni bilo. Ne zato, ker se je kamin zaprl, saj se bo spet odprl, sem prepričan, a naju je vse tako bolelo, da sva se komaj premikala!

Remih pravi, da zdaj bo na dno raje hodil, da ga kamin ne zanima več, a sem prepričan, da ga bo po kakšnem letu spet premagala radovednost, pa malo bo že pozabil … Kamin pa vmes itak nikamor ne bo šel, slej ko prej bo spustil na površje!