Ne vem, če je koga trkala, a za jamo smo se dogovorili že preden smo vedeli, da bo polna. Pobudnica je bila kakopak Ana, midva z Žekijem sva se pa samo pošlepala. Da kakšno kavico na 250 m globine bi se pa že spodobilo spiti. Jaz sem še Anžija zagrabil, da mi je dal inox vponke, ki ne rjavijo, da bom vsaj kaj pametnega počel v jami razen kondiciral.
Dogovor je bil hecen kot vedno. Proti večeru, ko končata s šihtom, gremo v Čaganko, potem nekaj pojemo in malo podebatiramo in se v bivaku v postelje spravimo, ob pol petih zjutraj pa Ana in Žeki iz hoste bogu za hrbtom na šiht spet kreneta, jaz pa spim. Saj ste opazili, za koga je ta dogovor hecen, ne?!
A meni je bilo prav, jaz po tem načrtu ne rabim ob pol petih vstajat!
Vse je šlo po dogovoru, dokler seveda ni šlo. Sem se okoli šestih gor pripeljal in sem bil prvi. Sem zakuril v bivaku (noter je bilo -5, zunaj pa -3 stopinje), potem pa Ano poklical. Je povedala, da prihaja, da Žeki pa ne, ker je tankal bencin namesto nafte. Sem poklical Žekija in preden sem uspel kar koli reči, me je opozoril, da naj pazim, kaj bom bleknil, ker je jezen ko sršen s slamico v riti. Evo, človek me že pozna! Ga nisem nič špikal, vsakemu se lahko zgodi (no, meni ne, ker vozim bencinarja), sem bil vesel, da je vsaj Ana prišla. Zelo mudilo se nama ni, v bivaku je bilo toplo, zunaj pa mrzlo za popizdit, a sva se okoli pol osmih vseeno v opremo spravila in proti Čaganki stopila. Svetila je polna luna, da so se kar sence delale in sem hotel par fotk narediti, pa Ana ni hotela pozirati, jo je preveč zeblo. Pa itak ne bi bile dobre, ker je telefon že preveč zdrsan …
Sva lepo počasi se dol peljala, do konca Sedemdesetmetrce, vmes sem pa vponke menjal rjave z nerjavečimi. Še največji problem je bil vrvi razvezat in nove lepe vozle narediti, kar mi seveda ni uspelo. Le kdo lahko iz debelega blatnega drata scmari lep vozel, vas prašam!?
Zunaj sva bila okoli enajstih, kar naju je prijetno presenetilo, Ano celo tako zelo, da se je odločila kar domov oditi. Ker je bilo še relativno zgodaj namreč. Je poslala sporočilo, naj radiator v kopalnico premaknejo, da ima dovolj mraza za en dan, jaz sem pa zgrožen ugotovil, da bom sam ostal v bivaku. Sredi hoste. Ko še ni snega, kar pomeni, da kakšen še ne dovolj sit medved lahko pride pogledat za prigrizek tudi na bolj neobičajna mesta. Torej do mene!
Pa sem si rekel, jebaj ga, saj se bom zaklenil, kaj bi me bilo strah, potem sem se pa spomnil, da ima Ana avto parkiran na gozdni cesti, ker se s svojim fensi avtočkom po vlaki pač ne vozi, in me je spet stisnilo. Kar je pomenilo, da ji bom moral opremo pomagat nosit do avta, nazaj bom moral pa potem sam!
Sva pila čaj v tišini, o čem je ona razmišljala, ne vem, jaz sem razmišljal, kako naj ji povem, da bo šla na nočni pohod čez gozd ob polni luni sama. Pa sem se še tretjič usral, ko je bivak razsvetlilo, ko da neznani leteči predmet pristaja, a na srečo se je le Žeki pripeljal. Je rešil zadevo, med reševanjem je pa preveč energijskih pijač spil in se mu še ni ljubilo v posteljo in se je kar k nama pripeljal. Je odpeljal Ano do avta, midva sva pa do dveh zjutraj drobila za mizo, ko da se že sto let nisva videla. Potem je legel v posteljo, pritisnil na stikalo in v hipu zaspal, jaz sem si pa film pogledal na telefonu. Prek slušalk, kakopak, da ne bi motil prijatelja, a je on mene zmotil, ko mu je ravno malo pred koncem filma začela zvoniti budilka. Jo je avtomatsko posnoozal, da sem si do konca film pogledal, pa še enkrat je potem na snooz pritisnil, da sem mu kofe skuhal. In sva potem sedela za mizo skoraj do pol šestih zjutraj in debatirala, ko da se že sto let nisva videla, dokler se ni spomnil, da mora na šiht in je odvihral. Jaz sem si še enega prižgal, si oščetkal zobe, dvakrat zaklenil papirnata vrata bivaka in legel k zasluženemu počitku. Pa zaspal takoj nisem, ker je pa Irena ravno vstala (ne v bivaku, lepo vas prosim, ona je dama, v bivakih ne spi!) in mi je sporočala, kako je polna luna trkala ljudi, da so bili čist tečni. Pa še Anžiju sem poslal sporočilo, da sem končno vse zamenjal v Čaganki z inox vponkami, da ne bo skrbel, da jih prek Bolhe prodajam, pa mi je samo odgovoril, da naj ne nabijam akcije za brez veze, da jih imam že dovolj za novoletno darilo mojega jamarskega kluba. Njega ni luna, njega je sam fovšija trkala …
Sem torej končno zaspal, se je že rahlo danilo, Grdinov in Katarinin klic tam okoli desetih sem pa mirno preslišal. Nekaj po deseti sem vstal, a le toliko, da v peč vržem par polen, a potem nisem šel več nazaj v posteljo, ker je bilo zunaj lepo pobeljeno s snegom. Ne, nisem občudoval pokrajine, le nisem hotel, da mi tudi škoda ostane gor par mesecev, kakor je ostala petka!
Sem si skuhal kofe in ker je nehalo snežiti, sem si jih skuhal še par, da sem knjigo dokončal, sonce je pa malo snega stopilo, ravno toliko, da sem se lahko domov odpeljal …
