Podzemne počitnice

V skladu z načrti operacije Čaganka -500 naj bi vsak mesec v 2020 organizirali vsaj eno delovno akcijo na trenutnem dnu. Ki je že zelo zelo globoko in zelo zelo kompliciran za priti tja. A Žekija to seveda ni motilo, se je že konec decembra prijavil za januarsko turo in to kar za šest dni. Sem se mu takoj prijavil, le toliko sem ga na realna tla poskusil postaviti, da morda bo šest dni preveč. Mislil sem seveda na energijo v baterijah za vrtalnik, ki jih lahko nesemo s sabo, ki jo je za največ tri dni resnega dela, a še preden sem to lahko pojasnil zagretemu prijatelju, me je že potolažil, da jaz grem lahko za tri dni, da me bo potem pa že kdo zamenjal, on bo dol pa šest dni! Sem ga potem še enkrat postavil na realna tla, da garači za delo na dnu pač ne stojijo v vrsti in komaj čakajo na povabilo in se je nekako sprijaznil s štirimi dnevi pod zemljo. Da on rabi počitek, mi je zaupal.

Okej, priznam, saj razumem, da so jame terapijske in meditacijske in sploh in oh, a spočiti se z garanjem na trenutnem dnu Čaganke, tega pa nisem štekal. Sem pa za vsak slučaj vseeno udaril tisto ameriške vojske za homoseksualce, ne vprašaj in ti ne bo treba poslušati odgovora …

V jamo sva se odpravila pravzaprav zgodaj. Čeprav, itak da ne. Ana je že ven prilezla, je skočila dobrih sto metrov pokondicirati, ko sva se midva šele pred vhod v jamo primajala! Obtežena ko bosanska konjiča v najbolj divji bosanski hosti! Vsak z dvema prasicama! S sabo sva namreč imela baterijski vrtalnik in štiri akumulatorje (ki so težki za popizdit, verjemite!), vrv, plinsko kartušo, opremljevalno torbo z inox vponkami (ki so še bolj težke ko baterije!), kladivo in kar je še kovačije, spalko, vox, osebne stvari za 4 dni v podzemlju … Prav stokal sem, ko sem racal po gozdu!

Žeki, po stažu še mlad jamar, je ko mlad maček, ko gre prvič vasovat, predlagal, da bi kar vse, kar je za postoriti v jami, postorila, na koncu sva prišla do konsenza, da če le najbolj ozke vertikale tam proti dnu razširiva, bova ogromno naredila za bodoče obiske. Še vsakdo, ki je kdaj prišel pomagat in ni bil iz našega kluba, nam je, ko je prišel ven, na srce toplo položil, naj se imamo radi in naj za božjo voljo malo razširimo …

Dol je šlo jebeno počasi, vsaj trikrat več časa ko ponavadi sva potrebovala, da sva v bivaku na 250m kofe spila, ko sva se zapodila v nove dele Čaganke, ozke in vijugave, se je pa še bolj ustavilo. Namreč, ko smo se prebijali v globino, je vedno firbec premagal in smo razširili le toliko, da je Anži, ki je naš najbolj droben član, s kostmi in kožo in Štajerko na sebi ima morda 36,6 kilogramov, skočil naprej pogledat, če gre, in ker je šlo, smo pač rinili naprej, bolj možati možaki (kar smo pa vsi, ki nismo Anži) naj se pa jebemo. V Čaganki je to mišljeno dobesedno!

Že pri prvem malce bolj ozkem prehodu v novih delih, kjer vedno dodatno švicnem, ko se guzim ven, na globini kakšnih 280 m, sem Žekiju pokazal, da bi že tam lahko malo razširila. Pa se je razburil, da to je široko za traktor in sem obmolknil, le opomnil sem se, da ga moram nazaj grede opomniti, kaj je rekel …

Do prve resne resne vertikalne ožine, ki nam pije kri, tam nekje na globini kakšnih 340 m, sva prišla šele okoli osmih zvečer. Težke in okorne transportne vreče so se namreč res tako zatikale, da sva prav po polžje napredovala! Sem predlagal, da tam preopremiva in pritrdišče malo dvigneva in ni protestiral, ker opremljati pač še ne zna in ne ve, kako je prav in kako je bolj prav, ko sem predlagal, da bi pa še malo razširila, je pa spet skočil. Da kaj bi že tam širila, da pojdiva bolj proti dnu. Sva vseeno dvakrat zavrtala in malo potolkla ter se spustila v naslednje brezno (pa je bil prehod vseeno ozek za popizdit), ker sva pa zavrtala vsaj štirikrat, preden se je razburil, da zdaj bo pa dovolj, da bo preveč široko in da bodo mase navalile! Sem opazoval tisto vertikalno luknjo, v katero je izginjala vrv in je še mene dilema, da morda pa res pretiravam in sva pospravila robo ter se še bolj v globino spravila, a takoj ko sem rit zatlačil v luknjo, sem spoznal, da je še vedno ozko, da kar grize. Pa sva dodatno razširila!

Na 380 metrov globine sva se pa dela resno lotila in širila, ko da sva plačana, vrtalnik je brnel, kladivo je pelo (edini dolg sveder je pa že pri tretji luknji počil!), ko sta se okoli enih zjutraj želodca oglasila, je bila vertikalna cev že prav široka. Žeki je predlagal, da zaključiva. Iz dveh razlogov – lakota in res sva preveč razširila. Se je bal, da bo Anži jezen, da se norčujeva iz njega! Sem opazoval tisto luknjo, preden sem se vanjo spravil, res sva jo krepko razširila, vsaj za dvakrat sva fi povečala in je še mene dvom, da sva pretiravala, da kaj bodo pa naši jamarji rekli, kaj sva s Čaganko, znano po ožinah, naredila, ko sem se noter zarinil, je bilo pa še tako ozko, da sploh ročice za zavoro nisem mogel stisniti! In mi ni bilo jasno, kako sem se prej guzil dol, če se še zdaj, ko sva svinjsko razširila, skoraj nisem mogel spustiti normalno!

Vso robo, torej vrtalnik, baterije in kovačijo pa vrv sva pustila tam, v bivak v Kalahariju na 450 m globine sva se odpravila le z osebno opremo. Je šlo kar hitro, sva bila lahko, tja sva prišla okoli dveh zjutraj, Povsem izmučena, saj so bile najhujše vertikalne ožine še pod najinim deloviščem!

Tako sva bila utrujena, da se nama s kuhanjem kaj dosti ni ljubilo dati opravka, sva le vodo zavrela in vanjo stresla eno gobovo juho, eno česnovo in eno, za katero nisva vedela, kaj je, ker je bilo na vrečki preveč plesni, da bi lahko prebrala. Rok trajanja naju seveda ni zanimal!

Na hitro sva pojedla in se spravila v bivak in v spalke. Menda še pred tretjo zjutraj. Žeki je v sekundi zaspal, jaz sem si pa še enega prižgal, kaditi v postelji je redek privilegij. Pa bi ga kmalu požrl, ker je zunaj nekaj krepko zaropotalo! Moja prva misel je bila seveda medved, dokler se nisem spomnil, kje sem, med razmišljanjem, kakšna zver bi lahko tako zaropotala, sem se pa spomnil, da je Žeki bentil, da blatna in mokra kombinezona nima kam obesiti in jih je na neke skalne roglje obesil. Dol je seveda padel moj …

Spala sva do desetih dopoldne! Pa v jami itak ni pomembno, ne zbudi te sonce ali svetloba, zbudi te želodec. No, Žekija je želodec, je z lopatko skočil v drugo dvorano, mene je pa mehur iz bivaka pregnal. Ajde, pa vonj po sveže pečeni kavi, ki jo je scmaril prijatelj …

Pa obilni zajtrk sva si privoščila. No, nameravala sva si ga. Sva si že na poti del meni izbirala, zmagali so makaroni z različnimi omakami, od katerih pa potem ni bilo nič. Obe tovarniško zaprti vrečki sta očitno puščali in so bili surovi makaroni takšnih barv, da si jih nisva upala pojesti. Vse konzerve z omakami so pa spustile in posledično skoraj skodile, toliko plesni je zraslo iz njih!

Na srečo sva v bidonu našla tri vrečke makaronflajša, ki se ga samo prevre (in ki je itak tako pisan, da ne vidiš, če je plesniv) in sva tisto pojedla, potem pa še kavica in na tlako. Umazanih in mokrih podkombinezonov in kombinezonov ni bilo problem obleči, le z rokavicami sem imel težave, mokrih in blatnih nisem hotel natakniti, sem raje rezervne vzel.

Sem pa odkril, da sem v opremljevalni torbi, ki sem jo pustil kakšnih sto metrov višje z vrtalnikom in ostalo robo, pozabil pantin, torej nožno prižemo. Nisem razumel, kaj se Žeki tako sekira, saj sem vendar jamarski reševalec, kaj pa je meni sto metrov brez pantina preplezati! Pa me je prijatelj takoj streznil: Kako boš pa čez ožine prišel?

In me je kar stisnilo, priznam! Čez vertikalne ožine, ko ne moreš doseči ročnega žimarja, ker ga s prsmi pritiskaš ob skalo, se lahko premikaš le s pomočjo pantina, pa še to po centimetrih, ker če se ti sname z vrvi, si ga najebal. Dobesedno!

Mi je Žeki posodil T blok in košček vrvice, da sem zimproviziral in se nisem več bal, v prvi vertikalni ožini sem pa izdihnil. Ker ni šlo. Pa Žeki je tudi izdihnil, ko je navijal zame in upal, da mi bo ratalo! Sva potem vse naslednje ožine premagala tako, da je tisti, ki je prvi plezal, dol poslal pantin in je šlo spet počasi, tako da sva na delovišče spet prišla šele okoli šestih popoldne. In spet garala skoraj do dveh zjutraj in čeprav sva dve vertikali dobro razširila, dol spet ni šlo izi bizi. Pa še malo sva preopremljala in sva se za kuhalnik spet usedla ob treh zjutraj! Sva pogrela tiste makarone, ki so ostali od zajtrka, pa vodo in gobovo juho sem dodal, Žeki je not stresel pa še olive in tuno in je bilo dobro za prste polizat! Ki jih pa nisva, ker nisva bila blatna samo za nohti …

Ko sva se končno spravila v spalki, je Žeki rekel en, dva, tri in ga že ni bilo več, jaz sem pa spet malo izkoristil priložnost za kajenje v postelji, knjige na telefonu pa nisem bral, ker sem z baterijo šparal.

Ob devetih zjutraj (z besedo: devetih zjutraj!) naju je prek jamskega telefona poklicala Ana. Ker smo bili tako dogovorjeni. Da bi midva šla gor ona pa dol in bi se na sredini v bivaku na 250 dobili na kavi. Pa me je že prst bolel, ko sem na gumb jamskega telefona pritiskal, zato sem ji kar priznal, da so se načrti spremenili, da se ne bomo srečali na sredini in da midva pred deseto zvečer ne bova ven pokukala! Pa se Ana kaj dosti ni sekirala, le toliko je povedala, da gre pač sama v jamo malo pokondicirat in da če se ji bo ljubilo, bo ostala, da nama v bivaku zakurili in kaj skuha.

Midva sva potem pokofetkala in vse pospravila, za zajtrk in dolgo pot ven, ko človek potrebuje energijo, veliko energije, pa pojedla vsak pol koščka kruha in nek doručak, ki ni bil videti zelo pokvarjen in ki je še najmanj presegel datum uporabnosti. Nato je pa spet Ana poklicala, da je pokondicirala in ker sva jo že imela na jamskem telefonu, sem jo prosil, če Anžija pokliče po telefonu in telefon ob vox prisloni ter na gumb pritiska. In ga je. Anži je bil ravno na delavski malici, v veliki firmi dela, kjer je veliko ljudi naenkrat na malici in je povedal, da so ga, ko je končal pogovor (on prek telefona), vsi kar malo čudno gledali. Kaj sta naredila? Sprejem. In tako vsakič. Ker ko se pogovarjaš po jamskem telefonu, končaš z besedo sprejem, da oni drugi ve, da stisne gumb in on začne govoriti …

Je kar tak hecen občutek, ko si skoraj pol kilometra pod zemljo pa se pogovarjaš s človekom, ki sedi na sončku. Sem seveda še s predrago ženo govoril, ki si, ker ni jamarka, sploh ne more predstavljati, kakšna razdalja je bila med nama, ker sem imel pa že zalet, sem Ano prosil naj pa še predsednika Jamarske zveze Slovenije pokliče, Igorja, da se mu malo pohvalim. Pa je klinca generecijskega bolj zanimalo, kaj imam to za eno gospodično s tako milim glasom (kakor da Ana tega ni mogla slišati!) kakor to, kaj jaz počnem pol kilometra pod zemljo!

Se je potem še Žeki navdušil nad idejo in je Ano prosil, da ga je zvezala z Božotom in se je potem model, ki je bil tri dni skoraj pol kilometra pod zemljo, z njim menil, kako bosta šla v nedeljo na Kanin v eno jamo!

Kakorkoli, sva se odpravila proti površju, že četrtič čez vse najbolj jebene vertikalne ožine jovonanovo in do tam, kjer sva pustila vrtalnike in vse, nama je kar šlo. Čeprav sva na poti navzgor ugotavljala, da sploh nisva razširila, kolikor sva se bala dan prej …

Potem, ko sva se obtežila pa še z dodatno robo, je pa še bolj zabremzalo. Transportke se v ožinah zatikajo, ko jih rineš pred sabo ali vlečeš za sabo, včasih ležiš v kakšnem rovu zlomljen pod tako čudnim kotom, da je ne moreš niti dvigniti … Pa še malo sva vrtala gor grede, ker je bilo še nekaj energije v vrtalniku in malo preopremljala, a ko sva se končno skoraj v »stare« dele Čaganke prebila in sem prijatelja opazoval, kako se je rinil skozi tisto stopnjo, za katero je rekel, da greš lahko s traktorjem čez in sem ga na to opozoril, skoraj ni verjel. Da to sem mu nekaj drugega kazal, da tisto ni bilo tako ozko …

V bivaku na 250 sva kofe požrla, to je skoraj muz, gor pa potem ni šlo ko ponavadi. Zadnjič enkrat sva od tam ven špricnila v dobri uri, tokrat sva potrebovala skoraj tri! V tretjem breznu sem kar malo na štriku obvisel in se smilil sam sebi, dokler se nisem spomnil, da imam v žepu še en snikers. Ki sem ga z užitkom čvaknil, počasi, sem ga dobro prežvečil. Ker sem vedel, da ko bom pogoltnil, bom spet moral plezat …

Zunaj je bila polna luna, v zakurjenem bivaku naju je čakala Ana z večerjo. Vse, ampak res VSE me je bolelo, a kar naenkrat je bilo življenje spet lepo. En radler sem ruknil še v kombinezonu, da sem malo hidriral, medtem se je kuhala kava in grela večerja, vmes sem se pa zunaj na hitro še opral. Glavo in vrat in podpazduhe so šle z mrzlo vodo, za nižje dol, kjer so se zadeve skrile v trebuh že ob pomisli na ledenico, pa ni šlo, zato sem kar v bivak skočil in džezvo z vodo za kavo vzel, je bila ravno prav topla, da sem lahko dokončal. Vsaj taglaven drek tridnevnega jamskega dopusta malo spral s sebe …

Še zobe skrtačil, malo deodoranta in sveža obleka, vmes je bila pa že kava. In sem Žekija moril, naj me povoha, da to ne morš verjet, kako človk diši, ko se malo splakne, našprica in preobleče, pa ni hotel in sem odnehal šele, ko je zagrozil, da bo on pa njega meni dal za povohati …

Potem pa večerja! Ljudje, al to sploh ne morte verjet. Saj sem že pozabil, kaj je to Ana skuhala (vem da so bili poleg tudi ajdovi žganci), ampak sem dobesedno godel od ugodja, ko sem žlico rinil v glavo! Žeki tudi, si je še repete vzel, ko se je potem v posteljo spravil, je pa parkrat odvečen zrak iztisnil, ki ga je ob hrani vase vlekel, se mi zdi, in vsakič ponosno ukazal, naj zapustimo bivak, da to je pa opasno!

Smo se okoli dveh zjutraj spravili v postelje, jaz pa kmalu spet iz nje, ker je Ana zakurila, ko da je zunaj minus in sem v gatah spet malo v luno lajal. Ki je bila polna, to sem pa že omenil.

Potem sem pa telefon prižgal, da vidim, kaj je novega po svetu in Anžiju, ki me je spraševal, če bo že isti dan blog zapis al gre lahko spat, priznal, da zagotovo ne bo, da me preveč prsti bolijo, da bi tipkal …

Ana je odšla, ko sva še spala, midva sva pa, ko sva končno k sebi prišla in par kavic v rito zlila, vse pospravila in tudi odpeketala. Jaz domov opremo prat in kuzlico sprehodit, Žeki pa, kakor se za prave možake spodobi, samo pod tuš in proti Kaninu v novo jamo!

Čaganka letos bo, čutim to. Žeki je že rezerviral termin v februarju in marcu (takrat morda celo dvakrat), Tičar je pa tudi že malo potipal, keri termini so še fraj, ko da v vrsti stojijo garači. A ko razširimo (malo malo) še naslednje vertikalne ožine, bodo pa prišli, ni vrag …

Napiši mnenje