Srečanje inštruktorjev, je pisalo za danes v koledarju Jamarske reševalne službe. Smo se dobili v Kranju, v topli in prijetni učilnici. Najprej v teoriji čez vse reševalne manevre, kaj bomo oz smo spremenili, kaj ostane, kaj dopolnemo in kako …
Potem pa v kombinezone in pasove in teorijo še v praksi preveriti, kakopak. In so se vsi k delu spravili, le jaz ne. Mislim, itak da sem se, a komandant je itak ves čas malo pod kotom gledal, ker pisanje in zapisovanje pač ni delo. Saj deloma je razumel, da ne morem in manevrov delati in zapisovati si, ker nekdo pač mora zapisati, kar smo se dogovorili, a postrani je vseeno gledal. Za vsak slučaj …
Sem seveda zadeve tudi fotkal, le toliko, za arhiv, da jih bom lažje opisal, za v javnost itak niso, ker če bi se kandidati za reševalce tako obnašali, nobeden ne bi naredil izpita! Sem se spomnil tistega vica, ko se sodnik prismeji iz sodne dvorane, je slišal najboljši vic v življenju, a ga radovednim kolegom ni smel povedati, ker bi moral potem tudi njih na zaporno kazen obsoditi, kakor je tistega, ki je v tistih svinčenih časih vic povedal …
Dejanu je ponesreči škripec padel na tla, ko je bingljal nekje pod stropom in smo se vsi smejali, vključno z njim, še bolj pa so se potem, ko sem jih spomnil, da so meni pa zaradi taiste napake na izpitu skorajda popravca pritisnili. Jap, ko si frišn, si pač frišn …
V hangarju je bilo kar hladno, le enkrat mi je vroče ratalo, ko se je sam komandant spravil nek reševalni manever demonstrirati in sem že takoj na začetku opazil, da je tudi napakico napravil. Pa ga ti potem popravi …
Smo se zabavali, moram priznati, kar dober dan je bil. Smo uspeli pobrisati prah, bodo namreč kmalu prišli tanovi, željni znanja!
