Zgodnje kosilo

Smo imeli to nedeljo potrjevanje statusov inštruktorjev JRS in vodij reševalnih ekip enkrat za spremembo ne v učilnici in na poligonu, temveč smo se v jamo podali. Preporod. Kjer smo imeli lani zelo zahtevno intervencijo, ki je trajala prek 30 ur! Da se tisti, ki nas tam ni bilo, na lastne oči prepričamo, kaj je to za en vrag.

Ob šestih zjutraj (z besedo: šestih zjutraj!) sva s Tanjo že drvela po avtocesti prodi Ajdovščini in sproti pobirala potnike. Mrzlo je bilo za popizdit, dokler se kombi ni segrel, a v toploti kaj dosti uživati nismo mogli, kajti še preden se je sonce pokazalo, smo bili že v gozdu, na nadmorski višini 1300m. Kjer so bile po grapah zaplate snega! Sem kar neke vrste kulturni šok doživel, saj snega letos še nisem videl, pa dan prej so vremenkoti napovedovali 18 stopinj za Novo mesto!

Smo se kar hitro v opremo vrgli in proti jami stopili. Prvi je korakal sam presvetli šef JZS, ki je takrat poleti tam gor prek 30 ur preživel in smo bili prepričani, da pot pozna. On pa očitno tudi, saj je s ceste kar suvereno v hrib direkt v hosto zavil, a sem ga kmalu prebral. Poznam takšne tiče, sem sam namreč isti!

Benko, smo se zgubili?

Ne, valda da ne, je bil skoraj užaljen, a sem opazil, da mu je korak čedalje bolj pogosto zastajal, pogled pa begal levo desno!

Ušesa pa rdeča postajala, ko ga je zadaj deset ljudi bockalo!

Smo bili prva ekipa, pa nas je na srečo prehitela druga in smo jamo končno našli, ker so bili oni pred njo in se kar nemudoma v podzemlje spravili. Je v jami namreč 5 stopinj, kar je pomenilo, da nam bo za 5 stopinj topleje kot zunaj!

Sem se dol drsal za šefom in če si šef in car, lahko malo po svoje delaš, a ko je le preveč po svoje delal, sem mu zagrozil, da ga bom Klemiju zatožil, ki mu bo jamarski izpit vzel in je bolj v pravo smer zavil.

Nesreča se je poleti zgodila na globini 100 in nekaj metrov, intervencija pa je trajala toliko časa zaradi dolgih ožin, ki so jih morali naši minerci razširiti, da smo nosila sploh lahko ven spravili. In kaj pa je to 100 m, vas prašam, to ni nič, je naš komandant kosilo kar za ob pol štirih naročil!

Bolj sem se dol vozil, bolj sem začenjal dvomiti. Jama je zelo zelo razgibana, z nešteto majhnimi stopnjami, ki vsaka zahteva svoj reševalni manever (in ljudi na njih!), nas je bilo pa vseh skupaj le 20. Z minimalno količino opreme, ki naj bi si jo podajali. Kar je pomenilo, da ko nosila pridejo mimo, se manever podre, oprema pa pošlje naprej …

V teoriji gre to lahko zelo hitro in ker prave zadolžitve pravzaprav niti nisem imel (pejt dol in malo poglej, da kakšnih neumnosti ne bodo počeli), sem bil kar malo razočaran. Mislim, tako daleč se peljati in potem v jami samo zijala prodajati …

Ko sem končno prisopihal do Marka Z., ki je bil določen za poškodovanca v nosilih, sem bil pa kar malo zmahan. 100 m globine se mi še nikoli ni zdelo tako dolgih, se mi je zdelo, da lažje pridem v Čaganko na 250 m kot v Preporodu na 100! In sem imel prav, je šel Božo zadnjič zmerit in ugotovil, da je do kraja nesreče skoraj 200 m!

Sam popasel firbec na dnu in počakal, da so Markeca zapakirali, potem me je pa Anži gor poklical, naj mu grem za protitežo, da mu ljudi manjka. In sem se seveda z veseljem odzval, da bom vsak malo delal in pripomogel k izvleku!

So šla nosila mimo mene in so že klicali, da tudi zgoraj manja ljudi in sem se pripel še na en štrik in se kot protiutež nosilom spet spustil v globino, pa še enkrat, pa še v meandru, kjer so se minerci najbolj matrali, sem tudi moral garati, ker je manjkalo ljudi, še malo višje so me za regulatorja postavili in sem oddelal še to, z velikim užitkom, že dolgo nisem bingljal z Anžijem ali Ticotom, ko sem pa končno malo počinil, je pa iz globine komandant prišel do nas. In itak sem po njegovem pogledu videl, kaj si misli o meni, ki samo zabušavam in se po riti praskam …

Nosila so nato malo počivala, da smo se reševalci naprej spravili in nekje na sredini sem dobil štrik, da še protitežo postavim in potem reguliram dvig, šefa pa spet nikjer, da bi me videl garati! Je bil pa na srečo tam Matej s fotoaparatom (sicer spravljenim v torbi), ki sem mu kar naročil, naj eno fotko pritisne. Je protestiral, da so nosila že v zraku, da ni časa za fotosešn, a sem kar vztrajal, da jaz fotk, kako delam, potrebujem, da bodo nosila že počakala. In je pritisnil, kaj je pa hotel (samo je še nimam), Marko Z. je pa malo počakal. Pa saj mu bogecu kaj drugega niti ni preostalo …

Po vsej jami se je delalo, prav vsi smo garali in je bilo prav lepo opazovati zadevo, kako teče. Seveda pa ne tako hitro, kot smo si zamislili da bo, preden smo šli v jamo! Smo morali enkrat vmes priznati, da kosila ne bomo ujeli in smo Benkota ven poslali, da pokliče gostilno in pojasni, da bomo imeli malce zamude.

Ven sem pokukal kmalu za nosili, je bil že mrak! Nosila so potovala le pol ure hitreje kot na intervenciji (če ne računamo časa, ki so ga potrebovali za širjenje), pa na tokratni vaji nismo potrebovali nič novega zabiti, so kolegi zelo dobro naredili že poleti, ko je šlo zares!

Jota s klobaso je bila potem še toliko boljša, ker so jo zelo verjetno kar nekajkrat pogreli, ko so nas čakali, pa tudi naš komandant ni več zelo grdo gledal, ko je nekaj toplega v želodec spravil. In sem se opogumil ter ga vprašal, ali je zadovoljen. Seveda je takoj zabentil, da razlogov za zadovoljstvo ni, potem pa vseeno priznal, da tudi nezadovoljen zelo ni. Kar je zame uspeh. Več od njega itak ne moreš dobiti, sem vzel!

Ko sem bil malo pred enajsto zvečer že blizu doma, me je pa predraga soproga poklicala, če je vse v redu. Sem ji namreč rekel, da bom tokrat pa zelo hitro doma, da gremo u eno izi in ne pregloboko jamo. Pa jo je malo zaskrbelo. Sem ji povedal, da je bila vaja kar težka, jama zahtevna, pa mrzlo da je bilo za popizdit. In je takojci tudi ona postokala, da tudi njim ni bilo lahko, da ni bilo 18 stopinj temveč le 16, pa da tudi sonce ni sijalo ves dan ampak se je vsaj za pol ure za oblake enkrat skrilo …

Jah, res je, vsak mora svoj križ nositi sam …