Karantena

Po svetu razsaja nov virus in v želji premagati ga se je cel svet ustavil. Skoraj dobesedno. Na začetku so bila priporočila, ki jih načeloma nihče ni upošteval, še sam sem šel veselo dvakrat v jamo, ko naj bi bili bolj doma, potem pa so zaprli šole in gostilne, ukinili javni promet, prepovedali vse prireditve in zbiranja ljudi …

Jap, vrag je šalo vzel! Prva dva dni karantene sem spal skoraj do dvanajstih, sem mislil, da je sobota, ker so bili vsi doma! Sem rutinirano vzel časopis in kofe, da se informiram, zunaj na vrtu je bilo prav kičasto za zimski čas. Termometer je kazal 20 stopinj! Pa nekaj ni bilo prav. Itak, predraga soproga, nevajena biti doma in brez dela, je nekaj morala početi in me je motilo. Ponavadi časopise in prve kave pokonzumiram v popolnem miru. Še kuzlica da mir, leže na travo na sonce in počaka, da pridem k sebi …

Nekaj veselja mi je dalo sporočilo, ki sem ga napisal Klemiju. Ki je tako ozaveščen, da noče priti na kofe k meni, čeprav mu obljubljam, da bom vsako kljuko razkužil, če pride. Pa itak ima do mene samo dve minuti, če bolj počasi hodi. Ni, da bi ga kakšni zombiji na poti do mene lahko dobili! Sem mu napisal, da greva z Ano v Čaganko na kofe v srednji bivak in da bova zunaj predvidoma ob sedemnajstih. Ni takoj odgovoril, sem kar videl, kako mu je po žilah zaplala kri in postrgala vse obloge, če jih je sploh kaj imel, ker živi zdravo, preden je poklical. Že rahlo pomirjen, a vseeno nakurjen. Da kakšen idiot da sem in če sem že tako neodgovoren do sebe, naj vsaj drugih ne spravljam v nevarnost!

Ja, ne počnem neumnosti, vsaj ne prevelikih. Je res klicala Ana, ki pravi, da sta dve najlepši stvari biti z otroki in biti brez njih, da res moramo malo mišice pretegnit. Sem postokal, da ne smemo, a je takoj imela rešitev – tako kot za zadnja dva obiska jam nisem poročal na blogu, naj tudi za tega ne bi in bo zadeva rešena. Ampak takrat komandant Jamarske reševalne Walter še ni vsem reševalcem in jamarjem napisal, naj se ne podajamo v podzemlje, ker če bo nesreča, bo cel kup reševalcev moralo priti na kup in bo moralo kršiti prepoved druženja. Sem ji rekel, da če se ji kaj zgodi, bova definitivno morala oba v bolnišnico, jaz predvsem zato, da mi Walterjevo nogo iz riti potegnejo. Da pa lahko potrenirava čez vozel, recimo, ker to lahko skoraj s tal, pa vozle in kakšno prečnico med drevesi. In bo vzela, saj ji drugega ne preostane.

Kar kličejo, prijatelji, če bi kam šli. Besposličarstvo je namreč umetnost, ni vsakdo navajen biti doma in se po riti praskati!

Zadnjič sem skoraj tri ure jamarsko opremo pospravljal in sortiral. Saj je bil že čas, nič ne rečem. Pa je morda niti ne bi, a ko sem domov iz jame prišel, me je pri vhodu čakala cela kopica vrečk. Sem mislim, da se bom moral že izseliti, pa je bilo le predragi dolgčas in se je na omare spravila in malce obleke pomerila in premajhne spravila v vrečke, da jih odpeljem v reciklažni center, ko bo spet odprt. In če sem hotel zadeve spraviti v garažo, sem moral najprej svoje zadeve vsaj približno pospraviti …

Kuzlici, ki je bila najprej vesela, da smo vsi vse dneve doma, to tudi že počasi preseda. Danes smo jo skrtačili že vsaj šestkrat. Sedimo na vrtu in beremo in kofetkamo, ko koga od nas začne boleti rit, prime krtačo … Zdaj, ko se kdo samo v smeri krtače napoti, kuzle že ni več!

Danes zjutraj sem doživel pravcati šok, ko je že pred osmo predraga prihrumela v spalnico, je potrebovala informacijo o mojem prenosniku. Dela od doma in stacionarni računalniki niso dobri, z njimi ne moreš delati na vrtu! Itak sem mislil, da se je vojna začela, itak se mi sanjalo ni, kaj hoče od mene. Itak še niti dve uri nisem spal! Pa še dvakrat je potem prišla, je potrebovala moje geslo, če je hotela nekaj inštalirati. Ne vem, kako sem se jo odkrižal, očitno je rešila zadevo in začela delati, po prvih kofetih sem se ji potem opravičil. Ker se poznam. Ne vem, kaj sva komunicirala, a kulturen pogovor z moje strani zagotovo ni bil, sem prepričan! Saj ni čudno, da je na Kitajskem, kjer se zadeve že počasi umirjajo, naraslo število zahtevkov za ločitve!

Ja, zadeve so resne! Je Klemi danes klical, da gresta z njegovo drago skupaj z nami s kuzlico, ko bomo šli na sprehod. In smo šli, a je ves čas pazil, da je bilo med nami vsaj dva metra razdalje. On je resen in odgovoren. Pa tudi povabilo na kofe je zavrnil. Človek v enem dnevu pač lahko tvega le toliko, kot lahko …

Saj bo menda minilo in bo menda boljše. Čeprav vsaj še nekaj časa ne bo. Berem namreč v časopisu danes, da se medvedje zaradi poletnih temperatur že zbujajo in da bodo tečni ko stomater, ker hrane pa še ni. In ko bo nevarnost zaradi virusa končno minila in bomo šli lahko spet v jame, bo vsaj zame nastopil čas pravega strahu …