Skrb za onemogle

Tale karantena v času virusa je ubijajoča. Saj kaj dosti na FB nisem, sem pa opazil, da prav vsi zdaj objavljajo fotografije iz mladosti. Nekakšen izziv kroži namreč. Itak da kroži! A res hočete videti aktualne fotke neobritih žensk po dveh tednih karantene in možakov po sedmih kilah izolacije?! Ko bo tega konec, najdaljše vrste ne bodo pri zdravnikih temveč pri frizerjih …

Kakor koli, zame se kaj dosti spremenilo ni. Sem doma. Kot vedno. V jame ne smemo hoditi, je rekel Klemi, bolj izkušeni jamarski kolegi pa so dodali, da če že objaviš kaj na FB, napiši, da gre za stare akcije …

Po poletni osvežitvi, s temperaturami tam prek 20 stopinj, me je danes zbudil sneg. Mislim, ni me zbudil sneg, itak da ne, zbudila me je predraga, ki je končno lahko odšla v službo. Ker tam nobenega ni in bo še najbolj varna pred virusom. In mano, kakopak …

Sem pogledal skozi okno in jo še v hrbet ujel, odhajajočo, vso veselo, snega najprej sploh opazil nisem. Šele ko sem si kofe in časopise nesel na vrt, me je presenetilo. Ker kuzlica ni hotela z mano ven. Sem najprej pomislil, da je kakšen virus zunaj zaznala, a ker me je vonj po sveže scmarjeni kavi že toliko predramil, sem končno belino opazil.

Spil kofe, preletel časopise, potem pa prijatelja poklical. Če greva malo do bivaka pogledat, zdaj ko je sneg in so medvedi zih spet v brlogih. Pa me je namesto pozdrava pozdravil njegov kašelj, da sem nehote kar telefon umaknil z ušesa in ga odložil na mizo. Sem kar videl, kako virusi skačejo po žicah …

Da je bolan, je potožil, a da je že boljše od včeraj, ko niti na FB ni mogel iti. Sem ga takoj prečrtal z vabila na izlet in skoraj že zaključil pogovor, ko se je v meni prebudil tisti socialni čut, za katerega niti vedel nisem, da ga imam. Tako, zaradi lepšega sem ga vprašal, če kaj potrebuje. Pa sem vedel, da ga ne bi smel, ker enkrat ga je v križu zasekalo, ko je še kadil in sem mu moral cigarete prinesti. Sem ga našel ležečega na tleh na preprogi, mu je tam najbolj odgovarjalo. Je potožil, da je tri ure potreboval do tam (pa je preproga tik ob postelji, samo dol se je moral zvrniti!), da pa se mu niti sanja ne, kako bo vstal in si kaj za pit vzel. Recimo. Sem mu prižgal cigareto, na tla poleg njega postavil pepelnik, mu skuhal kavo in mu jo pomagal spiti, preden sem odšel, se je pa, ker je imel osnovne potrebe potešene, spomnil, da že dva dni ni jedel. In sem mu na star kruh namazal pašteto, kar je bilo edino v njegoven hladilniku. Je pojedel zadevo in ko sva pila naslednji kofe, on leže na preprogi, mu je pa grozljivo v želodcu zakrulilo. Ker je začel prebavljati, kakopak. In sem se na hitro poslovil, ker sem vedel, da bi bila naslednja prošnja, naj ga na sekret odnesem in ko bom že tam, bi zagotovo ugotovil, da si tudi riti ne more sam obrisati. Pri pomoči nebogljenim pa je potrebno nekje potegniti črto. Se mi zdi …

No, sem ga tokrat bolj zaradi lepšega vprašal, da če kaj potrebuje, naj kar pove in že hotel prekiniti in se proti avtu napotiti, ko je človek zamomljal, da ima pa res malo bolj prazen hladilnik. In, ja, če opletaš z jezikom, pač nosiš posledice. Sem mu rekel, naj mi kar na mail pošlje, kaj potrebuje in bom skočil do trgovine, saj sem itak nameraval kupiti še kaj za svoj izletek, potem sem se pa v trgovino odpravil.

Tam pa ko v kakšnem filmu znanstvene fantastike – vse prazno, mislim, brez ljudi, police pač polne, prodajalke pa v maskah in rokavicah! Če si včasih stopil v trgovino in videl koga z masko in v rokavicah, si policijo poklical! Kar ni bil dober občutek, vam povem.

Sem, ker tako na vratih piše, najprej razkužil roke (kar jih pa itak, saj imam alkohol v vsakem avtu in doma tudi) in si potem nataknil rokavice, preden sem vzel košarico. Tiste rokavice za sadje nabirat, saj veste. In sem jih potem nataknil še štirikrat, ker so tako tanke, da so se že med natikanjem strgale! Potem sem vzel košarico in na telefonu odprl pošto, da vidim, kaj prijatelj potrebuje. In itak sem moral sneti rokavico, ker ni prirejena za brskanje po pametnem telefonu in itak da je takrat ravno prišel en striček v polni obleki za biološko vojno! In doživel živčni zlom, kako neodgovoren da sem. Sem preštel do sto, preden sem mu odgovoril, a ko sem mu, ga itak ni bilo več tam. Sem se v miru posvetil nakupovalnemu spisku za bolnega prijatelja. Dva koruzna ali polnozrnata kruha je pisalo. Izi bizi. Sem stopil do oddelka za kruh, počakal 6 minut, da si je prijazna prodajalka umila roke, jih razkužila z alkoholom, si nadela rokavice in potem izvedel, da ne koruznega ne polnozrnatega kruha nimajo več. In sem zagrabil prvega na pultu, tovarniško zapakiranega, bo moral biti dober …

Potem pa naprej po spisku in po treh minutah sem bil že povsem premočen. Od živcev!

Jaz grem v trgovino velikokrat. Znam nakupovati. Stopim do blagajne in naročim čike. Tri sekunde. Dobim, plačam, odidem! Če potrebujem robo za v jamo, je izi. Stopim do mesnin, vzamem kakšno suho, zapakirano klobaso, par kofetov, mleko, sladkor, kakšno nutelo, čokolado in je.

Ampak prijateljev spisek … Jebote. Salama 400 gramov točno, suha, točno določene znamke. Tam pa milijon salam. Sem po desetih minutah našel eno, ki je približno ustrezala pogojem. V košaro. Čaj. Metin. Kaj pa jaz vem, kje so čaji! Po šestnajstih krogih po celi trgovini sem jih končno našel. Zaradi napora mi je ušel kratek kadilski kašeljc. Nič posebnega, saj sem jamar, v super kondiciji, le malo sem zakašljal, na hitro, a ni vrag, da je bil tisti tip v astronavtski opremi spet ob meni. Od strahu ga je metalo pod strop! Če sem že slišal za masko, mi je siknil. In me je kar malo slaba vest. Kupiti se je sicer ne da, sem pa na FB videl fotko nekoga, ki je imel na usta naliman ženski vložek. Brez krilc. V nos pa dva ženska tampona. Saj bi se zaščitil, a kje najti to pizdarijo na hitro?!

Čaje sem torej našel, a mete ni bilo, samo poprova meta. Kar se mi je zdelo dovolj blizu. V košarico …

Konzervo ali dve pasulja. To sem našel v sekundi, rabim za jame občasno. Dve konzervi raguja. Jebote ragu, sem zaklel, kje naj to najdem!? Se mi zdi, da je to za makaron flajš in sem kar dva golaža vrgel v košaro.

Tako sem lutal kakšne pol ure, košarica skoraj prazna, spisek pa še niti eno desetino ne pokrit. Jebali vas spiski vse po vrsti.

Na koncu sem bil že tako nervozen, da sem kar prijatelja poklical.

Ej, tiste specialne zobne paste nimajo.

Imajo, je odvrnil prepričano.

Tudi če imajo, ne najdem, sem zastokal.

Vprašaj trgovko.

Ne bom, ker se me bojijo, sem prej malo zakašljal pa en tip v vesoljski obleki občasno s prstom name pokaže …

Se je potem vdal in sem mu našteval zobne kreme na polici in se je za eno odločil. Je šla v košarico. Potem sem mu povedal, da bo namesto raguja jedel golaž, kar je isto, pa se je postavil na zadnje noge, da to ni isto, čeprav jaz vem, da je in sem moral golaž nazaj nesti (nisem našel, kje sem ga vzel), on me je pa potem vodil do raguja. Je točno vedel, kje je in res je bil tam. Dve konzervi sta šli v košarico.

Pri cmokih (ali kaj jaz vem, kaj je že hotel) sva se zadržala dlje časa, ker nisem našel, čeprav je šel na internet in mi sliko tistih krompirjevih svaljkov poslal. Sem iskal ko bumbar in itak da nisem videl, sem mu potem ene brez glutena vzel, čeprav mu tega nisem povedal.

Sem potem z njim na telefonu lutal po trgovini in polnil košarico, ko sem šel mimo olja, sem mu za hec rekel, da tega pa zih nima. In res ni imel in čeprav olja ni bilo na spisku, sem ga vseeno moral frcniti v košarico. Ki je bila že zelo zelo polna in me je že malo roka bolela. Pa ker je bil to napor, s tako težo hoditi in kilometre po trgovini delati, me je tu in tam kašelj posilil. A sem ga zatrl, da ne bi kdo policije poklical!

Najbolj se je zapletlo pri arašidih. Da to on rabi. Res rabi. Jaz pa nisem našel. Ko da bi v gozdu jurčke nabiral. Še nikoli jih nisem. Enkrat sem ob sestri hodil, ko jih je nabirala, gobe, v gozdu, in jih je nabrala milijon, jaz sem pa samo dva pohodil. Kar je ona opazila, jaz nisem. Jaz nisem našel nobenega.

Sem šel do trgovke in za kikirikije vprašal. Me je napotila do police in res so bili tam, a ne nesoljeni, kakor je zahteval moj bolan prijatelj, ki očitno rad zdravo živi!

Sem mu zagrozil, da jaz moram ven iz trgovine, da ne zdržim več in da mu bom kar slane v košarico vrgel, pa se ni dal, me je do prave police vodil (pripravite se, da zavijete levo pa to) in res so bili tam. So šli v košarico!

V kateri ni bilo prostora niti za zrak več! A ko sem šel mimo kofetov, sem ga seveda vprašal, če to pa ima. Najbolj pomembno živilo. Je rekel, da ne, kar je pri meni povzročilo pravcati mali kulturni šok in sem 25 dek kar v košarico fliknil, se je našel prostor! Je rekel, da kave ne pije več doma, sem jo vzel za primer, če bom jaz kdaj na obisk k njemu prišel!

Sem mislil, da mi bo kofe skuhal že, ko mu bom zadeve prinesel, pa je rekel, da sem že kritična starostna skupina (kar sem menda res) in da noče reskirati mojega zdravja! Bolan se za zdravega boji, kako simpatično! Sem potem kar pred blokom enega (za zdravje) pricinil, ker nisem hotel reskirat mojih mišic v peto nadstropje (brez dvigala), bolniki se pa itak morajo malo gibat.

Je priskakljal dol, sproti je še smeti dol prinesel in čeprav je snežilo k svina in bilo mrzlo še bolj k svina, on pa v pižami, je smeti vestno razmetal po različnih zabojnikih!

Sem pritisnil fotko, da kako je neodgovoren, pa je dvignil hlačnico pižame, da ni. Da ima volnene nogavice … Vzel vrečko, odskakljal domov, jaz pa tudi. A še preden sem odklenil vrata v hišo, me je zadel njegov SMS. Da ko sem mu predajal vrečko, da sva se nenamerno dotaknila s prstki. Da naj se fino umijem in razkužim!

Ma kdo je tukaj nebogljen zdaj?!