Tale karantena jemlje davek povsod in na vsakem koraku. Vsakič, ko stopim iz hiše, iz bloka nasproti slišim vpitje. Ja, v majhnem prostoru stisnjene družine ves čas skupaj, otroci doma, starši tudi delajo od doma … Jasno je, da mora priti do trenj.
Bil sem pa prepričan, da pri nas do tega ne more priti. Res je, da nimamo ravno graščine, a je hiša ravno dovolj velika, da je vsakdo v svojem nadstropju, plus vrt imamo. In smo kar nekako pluli. Toliko sem že pameten, da sem tu in tam celo kaj postoril, ker sem itak tako kot pred karanteno ves čas doma, predraga mi soproga pa še vedno občasno odhaja v službo, ker vsega ne more postoriti od doma. In smo kar pluli, kakor rečeno, brez nekih trenj ali česa podobnega, a kakor se rado zgodi, se človek uleni, malce popusti pozornost in že smo na čereh!
Je klical Klemi, če bova kofe spila pri meni na vrtu ali sem že pri kosilu in ker za kofe sem vedno, za dobro družbo pa tudi, sem ga kar povabil. Da kosilo bo že počakalo …
Če sem iskren, pa to itak vsi veste, v dobri družbi čas teče hitreje, sploh nisem pogledal na uro ali na kosilo pomislil in ko se je predraga mi soproga iz službe vrnila še kasneje kakor običajno, sem ji samo veselo pomahal skozi okno v dnevno sobo.
Ona pa ni nič veselo pomahala nazaj, le po mizi v jedilnici je pogledala, kjer ni bilo krožnikov, le milijon časopisov, pa v kuhinjo je vrgla oko, kjer se seveda ni nič dogajalo. Mislim, se je, kofeavtomat pri nas dela nadure kljub karanteni, a je črna tekočina očitno ni zanimala! Zdaj namreč restavracije ne delajo, vse je zaprto in bogica seveda niti na malico ni mogla iti. Je prišla domov s krulečim želodcem, verjetno se je veselila, da bo le sedla in lakoto potešila, potem pa tako.
Itak da je takoj sledilo vprašanje, zakaj še ni nič skuhanega, pa skoraj uro je bilo že čez običajno uro, ko ponavadi sedemo skupaj za mizo. Če bi samo zmignil z rameni, bi šlo vse skupaj zagotovo mirno naprej, bi moja ubogica le zavzdihnila in bi čez nekaj minut vsi skupaj sedli in si potešili lakoto. Zdaj, ko je prišla domov, sem namreč nenadoma tudi sam ugotovil, da sem lačen. Pa nisem samo zmignil z rameni …
Zakaj nisem molčal in samo zmignil z rameni? Kaj pa vem, edini racionalni razlog, ki si ga lahko izmislim, je, da se tudi najboljšim kdaj lahko zalomi! Nazadnje se mi je, se mi zdi, lani enkrat, ko je hotela, da jo peljem nekam na drug konec Slovenije, v zdravilišče, da bi obiskala prijateljico in ostala z njo nekaj dni. Se rad vozim in ne vem, zakaj takrat nisem samo pokimal, da jo bom odpeljal, a verjetno sem že razmišljal, v katero jamo bom šel, ko je ne bo, zato sem ji predlagal prevoze org! Ja, itak. Neumno do boga, zdaj to vem, takrat se mi pa ta ideja sploh ni zdela tako slaba in sem kar tiščal, dokler moja predraga ni znorela. Da tudi v Benetke koga peljem, če me prosi in v Berlin, da nje pa na Ptuj ne bi mogel?!
Ja, sem potem delal pokoro, itak, tega ni tako hitro pozabila (posledično pa jaz tudi ne) in sem si rekel, da moram biti v bodoče bolj pozoren. Če imaš zlato ženo, ki nikoli nič ne teži in ti dovoli iti v jamo, kadar se ti sprdne, moraš biti pozoren.
Sem bil, a tokrat, ko je vprašala, zakaj ni nič sluhanega, delala je cel dan brez hrane in je bilo to logično vprašanje, sem pozabil na to obljubo samemu sebi! In sem mirno pokazal na skodelice kave – kako da ni nič skuhano?! Kava je …
Jap, takšen sem, nimam kaj tajit, včasih mislim, da sem duhovit. In pameten …
Pa to še ni bila kaplja čez rob, ni znorela. Je pa začela nergati. Kar je vedno očiten opozorilen znak za vsakega vsaj približno pametnega. Kar jaz očitno nisem!
Postokala je, da je že večer prej vse skuhala in v hladilnik postavila, da bi morali le pogreti, pa še tega nismo mogli. Spet bi moral le molčati in bi minilo, a kaj, ko sem manjkal, ko so logiko in pamet delili! Sem mirno udaril nazaj, da ne vem, kaj to meni govori, da naj se v zgornje nadstropje pritoži.
Zgoraj ima namreč sobo moj najmlajši sin, ki trenutno tudi ne hodi v šolo, situacija je resna, saj veste, karantena pa to, a ga imam na sumu, da po cele dneve za računalnikom ne visi zaradi šole! Sem torej mislil le to, da naj mene razjaha in zajaha tamalega, ki je ravno toliko kriv kot jaz, če ne celo več. Mislim, jaz vsak dan vsaj kuzlico peljem na sprehod, on pa ne. In bi lahko torej vsaj kosilo pogrel!
In itak da ni bilo prav. Ker on se namreč šola na daljavo, ni na dopustu! Tukaj sem že zajel sapo, da povem, da jaz tudi nisem na dopustu, da pač že celo življenje delam od doma, a je prvič prevagala pamet. Sem umolknil. Kaj bi ženski, ki je že skoraj pol življenja z mano, nakladal, da delam. To je isto, kot ko včasih preberem horoskop in piše recimo, da škorpijoni ljubijo klasično glazbo, jaz pa kar nehote kimam, da je to res. In itak ni in itak to vem, a si kar malo zlažem, da enkrat sem jo pa poslušal in …
Torej, Klemi je odpeketal domov ekspresno, ker je mojo predrago prvič videl jezno in se je bal, da jih bo še on fasal, najmlajši, ki je prišel dol pogledat, če je že kosilo, je bil tudi tiho, je videl, koliko je ura in je očitno pametnejši od mene, jaz sem pa potem tudi molčal. Ker na koncu pamet itak vedno zmaga! Pa sem težko molčal, to že moram povedati, še posebej, ko je ugotovila, da tudi živalim nismo dali jesti! In sta, izdajalki izdajalski, ko jima je dala jesti, in kuzla in mačka od veselja do stropa skakali, ko da že deset dni nista jedli, ne le eno uro kasneje kot ponavadi! Sem hotel protestirati, da to ni nič kritičnega, da mačka je dopoldne miša ujela in bi lahko recimo kosilo tudi preskočila, a je, kot sem že povedal, končno pamet prevagala. In sem molčal.
Ja, tale karantena je hudič. Ljudjem počasi najeda živce. Da je situacija zelo zelo resna, je spoznal tudi mali in je brez nerganja pojedel kosilo. Menda prvič! Ne, ne, kosilo on vsak dan je, itak, ampak če so na krožniku neke zelene (torej zdrave) testenine z milijon različnimi siri in lososom, je on takoj na kruhu in pašteti, čeprav vsi norimo. Jaz pa predvsem zaradi lososa viham nos, ker smrdi po ribah, ampak tokrat ga nisem!
Smo nekaj časa jedli v tišini, dokler predraga, ki tovrstne zdrave hrane obožuje, ni vprašala, če je dobro. In sem se mirno zlagal, kaj pa hočem, situacija je resna, tale karantena je hudič. Da je hrana odlična plus riba je ful dobra za naše zdravje … Je vedela, da lažem ko pes teče, ker sem z zaprtim nosom jedel in se je začela smejati, kar je pomenilo, da je mali takoj pribor iz rok vrgel in proti pašteti v hladilniku štartal, a še ni minilo dovolj časa za razelektritev in jih je še on slišal ter moral do konca pojesti, kar je bilo na krožniku. Sem užival, nič ne tajim, še posebej, ko sem njegov obraz pri žvečenju opazoval. Se je držal tistega navodila, da moraš hrano zelo zelo dobro prežvečiti, preden jo pogoltneš, da ima želodček manj dela …
Kakor koli, smo se razelektrili, nevarnost je minila, da bi pa še za prmej popravil vtis, sem se pa odločil teraso malce pospraviti. Namreč sibirski macesen je potrebno pred zimo in spomladi dobro oprati in nato z oljem namazati. Se mi prej nekako ni ljubilo, po tej peripetiji s kosilom sem se pa odločil, da je prišel čas.
Sva s tamalim celo nekaj desk odvijačila, da sva spodaj pometla in da sem en remelj zamenjal, ker je malo škripalo na enem mestu, ko si stopil gor in sem bil kar malo ponosen sam nase!
Lani enkrat je imel prijatelj tudi neke težave v raju in se je odločil, da jih bo rešil tako, da bo vsak dan nekaj v hiši popravil. Je en dan popravil ročico na vratih omarice v kopalnici, naslednji dan amortizer v omari v kuhinji, tretji dan je predsobo pobelil … Njegov načrtje bil, da bo to popravljal in se nič hvalil, da bo potem presenečenje večje, ko bo sama ugotovila, da so zadeve, ki so ji kravžljale živce, nenadoma popravljene, a se je načrt izjalovil. Ni ugotovila …
No, moja predraga je boljša, je ugotovila, da nekaj teraso pospravljam in popravljam. Sem namreč odvijačil nekaj desk, nazaj jih pa nisem privijačil, ker so bili vijaki že tako slabi, da bi moral nove kupiti. Za kar bi pa moral v trgovino. Pa še deževje se je pojavilo!
In je ugotovila, da popravljam in pospravljam, ker se je vsakič, ko je na vrt stopila, spotaknila ob orodje ali deske ali kaj četrtega, a preveč težila ni, le vprašala je, kdaj nameravam končati. Saj ona tudi ve, da se Rim ni v enem dnevu zgradil!
Sem torej danes skočil v Merkur in bemtivraga, tale karantena, tam je bilo milijon možakov, ki so nekaj kupovali, da bodo doma pospravljali in popravljali, da bodo le njihove predrage srečne …
Sem kupil 600 vijakov, čeprav sem jih najprej hotel le 200, kolikor jih zares potrebujem, ker so, bil sem kar presenečen, zelo poceni. Pa vijakov nikoli ne more biti preveč! Sem danes nameraval še ostale deske odvijačiti, spodaj počistiti in jih nazaj privijačiti, pa mi je predraga moja skuhala kavo in predlagala, da dokler sonce ne posije, naj raje ne odpiram novih gradbenih projektov, naj raje le tiste deske, ki sem jih že odvijačil, nazaj privijačim.
In sem jih in smo zdaj vsi veseli, enkrat, ko bo sonce prišlo, bom pa nadaljeval. Če ne bom šel ravno v jamo, ker jamarji sonce najraje zafrknemo ravno s kakšno mokro in umazano …
