Zdaj, ko smo v karanteni in ne smemo niti iz svoje občine, se s predrago mi soprogo na sprehodih s kuzlico seveda še raje spominjava nekdanjih izletov. Ma, moram biti iskren, saj kaj veliko jih ni bilo, mislim, ni jih bilo, na katerih bi oba hkrati uživala. Jaz sem rinil v hribe, ona se jih je izogibala. Preferira morje. Jaz tudi, a na barki recimo v Egiptu, s tremi potopi na dan … Bi šla na Kanarske otoke, meni se pa samo ob pomisli na gnečo kar v trebuhu dvigne!
Saj potem ona gre s prijateljicami v eksotične kraje, jaz pa s prijatelji v bolj blatne in temačne in sva oba srečna …
Ampak čisto na začetku, ko sva šele dobro začenjala, sem jo pa dobil v hribe. Se je še fino delala in se ni takoj zakopala s petami v tla, je priznala, da gore so kul, a da kaj dosti ne more v hrib hoditi, ker jo začnejo noge boleti. Da takšna pač je. In sem, kakopak, takojci rešitev našel. Sem se spomnil, da mi je sestra razlagala o sodelavcu, ki da je še v divjih hipijevskih časih, ko se je to še dalo, nekje visoko v gorah kupil pastirski stan, ki ga je potem počasi renoviral. Največji čar vsega skupaj je pa bil, da si se do tam z avtom lahko pripeljal, po neki pred stotimi leti narejeni cesti za oskrbo že davno porušene karavle. Me nikoli ni mikalo, da bi si zadevo ogledal, čeprav je sestra večkrat predlagala, pač nisem imel težav s hojo v hrib. A ko hočeš narediti vtis na novo punco, se vsega spomniš!
Sem ji navdušeno razložil, da bom najel pastirski stan, ki je tako visoko v gori, da bova na kosilo na Kredarico praktično v dolino hodila in je bogica popustila. No, pa ko pomislim, ji verjetno nisem rekel, da bom najel pastirski stan v renovaciji, verjetno sem bolj vikend ali hišo omenjal, toliko že moram biti pošten.
Sem poklical sestro, ki je poklicala prijatelja in začuda ni imel nič proti, da par dni preživim s punco v njegovem vikendu. Sicer bi se mi moralo zdeti čudno, ker je predlagal, da šotor s sabo vzamem in dobre spalke in da ključa ne potrebujem, ker zadeva ni zaklenjena, a verjetno sem bolj z drugo glavo mislil, kaj pa vem. Pa tudi navodila za pot sem bolj slabo poslušal, sem bil prepričan, da kakšna velika umetnost zadevo najti pač ne bo. Saj koliko cest pa je v gorah?!
Se je potem pokazalo, da veliko! Na koncu sva pristala pri neki gorski kmetiji in ko sem človeku razložil, kaj iščeva, se je malo po glavi popraskal in potem pokazal na sosednjo goro, da to mora biti tam nekje. Če bi imela helikopter, bi bilo blizu …
Na srečo mi je narisal tudi načrt in sva do hišice prišla še podnevi. No, pozabil sem, prišli smo! Sem s sabo vzel še svojega psa, kraškega ovčarja. Se mi je zdela ta zamisel imenitna, da se bo še pes malo sprehodil, ker ponavadi sem po hribih trapljal po bolj kompliciranih zadevah, kjer me pes ne bi mogel spremljati in sem bil kar sam nase ponosen, da bom dve muhi na en mah!
Ko sva parkirala, smo bili vsi dobre volje! Pes, ker je prosto skakal okoli po novem teritoriju, midva pa zato, ker sva bila skupaj na tako lepem kraju, da so se nama kar oči solzile. Pogled je bil res božanski, pastirski stan pa tudi prav romantičen. Taka nizka, romantična hišica, kakor iz kakšnega starega filma!
Dokler seveda nisem odprl vrat! Človek je namreč zadevo od zunaj že lepo obnovil, notri je bila po tleh pa zemlja in do stropa nametano materiala in orodja. Notranjosti se očitno še ni lotil …
Malo sva gledala, kje bova spala (ali pa vsaj sedela za večerjo, recimo), pa nisva nič pametnega pogruntala. Milijon desk in tramov in orodja, vse prašno in umazano, nikjer niti malo ravnega prostora! Pa četudi bi bil, spalk itak nisem vzel s sabo, sem mislil, da tam bodo postelje in odeje in rjuhe in vse!
Ampak, sva bila mlada in zaljubljena in naju te malenkosti niso motile, smo se raje na sprehod odpravili, da se bova s temi vprašanji spopadla, ko pride čas. Pa nismo dosti hodili, ker so mojo predrago kmalu začele boleti noge, pa lakota se je oglasila. In sem se kar razveselil, da bom pokazal svoje kulinarične veščine v divjini, to sem večkrat prakticiral! Sva olupila krompir in odskakljala do bližnjega potočka, da ga opereva, a sva lahko oprala le enega, potem sva si morala pa roke greti! Že to bi mi morda lahko dalo misliti, smo bili namreč sredi poletja, vsi prijatelji na morju, midva pa v hribih, kjer te voda zanohta. Pa mi ni dalo misliti, da nimava nobenih bund s sabo ali kaj! Ko ,sva skuhala in pojedla (vsaj plinski gorilnik in posodo sem imel s sabo!), je bila že globoka noč. In šele ko sem se zavedel, da aluminijasta krožnika do nezavesti ropotata, ker od mraza trepetava in z žlicama tolčeva po njih ko dva bobnarja z odtujitvenim kompleksom, sem spoznal, da imava težavo!
Ma, no, nisva jo imela, sva se že prej odločila, da bova v avtu spala, le malo hecno mi je bilo, da sva se v vozilce spravila, ko bi doma šele počasi se za ven rihtala! Psa sva zaprla v pastirski stan, ker njega načeloma ropotija naj ne bi motila, ga je pa motil neznan kraj, ki ga ni bil vajen. In četudi bi morda po kakšnem čudežu uspela zaspati, ne bi mogla, ker je lajal in zavijal ko ranjen volk. Prvi dve uri sem ga ignoriral, sem mislil, da se bo naveličal, potem sem pa spoznal, da ne bo in da ob tistem rjovenju žalostnem nikoli ne bova zaspala. Sva se torej odpravila ponj, med vso tisto navlako v hišici pa uspela celo vrv najti. In sem ga k avtu privezal, da je vsaj zavijati nehal. Ne bom razlagal, kako zelo zelo neudobno je bilo ležati v avtu, a ko sva končno uspela zaspati, me je zbudilo ropotanje. Začel je padati leden dež, malce s snegom pomešan, malce pa s točo. Sem posvetil ven in se mi je popolnoma moker in prezebel pes kar malo zasmilil, moji predragi pa tudi, zato sva se soglasno odločila, da ga vzameva k sebi. Sem ga zaprl v prtljažnik in je bil ves vesel, midva pa malo manj. Namreč, mrcina je imela skoraj 40 kilogramov in je zavzela kompleten zadnji del, pa na začetku je bil tako vesel, da je ves čas od tam silil k nama ali pa nama dihal v obraz. Plus, a vi veste, kako zelo zelo zelo smrdi popolnoma moker pes, ki se začne ogrevati!?
Ko se je končno ulegel in zaspal, sem mislim, da bova končno tudi midva lahko ujela nekaj počitka. Res je smrdelo v avtu, čeprav sva imela malce spuščena okna, čeprav je bilo zunaj mrzlo k svina, a ker se je pes umiril, sem mislil, da se bova tudi midva. Napaka. Naenkrat je v majhnem avtu zasmrdelo, da ni bilo za dihati in sva kljub mrazu in dežju na stežaj odpirala vrata. Pes je enega nagravžnega spustil! in ko sem odprl vrata, da bi prišla do zraka, je mislil, da gremo na sprehod in je vstal in začel siliti ven! Zato smo ob naslednjih prdcih, ki so seveda prihajali in prihajali, le okna dol spuščala, nisva več odpirala vrat! Pa malo sva se verjetno tudi že na dodaten smrad navadila in bi zagotovo lahko zaspala, a je hudič nekaj sanjal (ali pa je imel premalo prostora, ker je bil res velik pes, avto pa majhen!) in je ves čas brcal v najina sedeža, pa lajal v snu in renčal …
Mah, evo, če sem iskren, ne vem, kako me je sploh vzela čez par let! Sva zjutraj vstala, verjetno smo le tu in tam za par minuta utonila v sen, bila sva premražena, neprespana in smrdeča, a slabe volje vseeno nekako ni bilo. Pokrajina je bila res čudovita in tam sva zjutraj spila kavico z najlepšim razgledom na svetu, pa tudi sonce naju je ogrelo in je bil svet precej lepši. Sem se celo toliko opogumil, da sem spet sprehod do Kredarice predlagal, ko sva bila pač že tam, tedaj je pa kar obe peti krepko v tla zakopala! Da bo kar dovolj, da mogoče bi šli pa domov.
In smo šli, saj nisem neumen, vem, kdaj greš lahko z glavo skozi zid in kdaj ne! Smo se še na bencinski domov grede ustavili in čeprav so bili to še časi, ko ti je uslužbenec Petrola natočil gorivo, sem si ga jaz moral kar sam, ker se je psu ob pogledu na uniformiranega človeka popolnoma zmešalo in se je človekl bal, da bo kar skozi okno skočil …
Ampak, zgodba se je srečno končala, nisem dobil noge v rit. Jo je pa dobil moj prijatelj Lenart Z., katerega oče je imel pa vikendico na Veliki planini. No, tako vsaj je zadevo predstavil svoji punci, ko ji je predlagal, da bi tam novo leto preživela in je bila punčara takojci za. Ji ni povedal, da je to bolj pastirki stan brez kakšnega posebnega udobja ali splužene ceste, do katerega moraš po snegu hoditi eno uro. Je kasneje povedal, da se mu je, ko je prisedla v avto, sicer zdelo čudno, da je oblečena v minič in štikle, a da je mislil, da ima s sabo v torbi kaj bolj primernega za pohodništvu po globokem snegu. Ni imela. In ko je ustavil sredi ničesar in z roko pokazal, v katero smer bosta gazila sneg najmanj eno uro, ga je le debelo gledala. Da ona je v miniču in štiklah! Kar mojega prijatelja ni preveč motilo, je kaneje nonšalanto priznal, da je kar pot pod noge vzel, ona mu je pa sledila. Je sicer zahtevala, da jo nazaj v Ljubljano odpelje, a je bil gluh na tisto uho. Pa priznal je tudi, da je bilo bolj hecno novo leto, ker tisti pastirski stan ima kurišče na sredini edinega prostora in te od spredaj peče, da ni za zdržat, v hrbet pa zmrzuješ! Spalk tudi on ni vzel, oče je pa posteljnino pred zimo domov odpeljal …
No, onadva nista ostala skupaj …
Evo, ta karantena je hecna, česa vsega se človek ne spomni. Poslušam pa tudi prijatelje, kako izkoriščajo te težke čase za kaj postoriti ob hiši in sem se danes tudi jaz ob pitju kave malo v tende zagledal. Ki nas varujejo pred soncem. Okej, pa pred snegom tudi, ker sem prelen, da bi jih navijal in so kar ves čas odprte. In ker so ves čas odprte, so se kar alge zaredila na njih plus povsem obledele so zaradi sonca.
Pa če sem iskren, se nisem jaz zagledal vanje, temveč moja predraga. Mene takšne malenkosti namreč ne motijo. Pa me tudi še naprej ne bi, če ne bi ugotovila, da bo potrebno vse tri nove kupiti. Potem me je pa začenjalo motiti. Sem namreč bolj škrt, saj veste. In sem eno odvil do konca, je dolga 5 m in ugotovil, da je več kot pol platna pa še takšnega, kakor da bi jo včeraj kupili. Ker je pač ves čas do polovice zvita in vreme ne vpliva nanj. In sem vpregel najmlajšega sina pa kup orodja navlekel in sva zadeve prešravfala in obrnila in so zdaj ko nove. Še celo moja predraga mi soproga je priznala, da je res kar v redu, čeprav je dvomila v rezultat!
Meni je jasno, da bo mnenje spremenila že ob prvem soncu, ko jih bomo malo bolj odvili, a do takrat imam mir. Moram priznati, da sem danes zadnjo kavo na vrtu kar s ponosom spil, ko sem opazoval lepo platno tend. Sem jih odvil samo toliko, da so še lepe!
Pa mali je po dolgem času karantene, ko naj bi se šolal od doma, spet za računalnik zbežal, da ima dovolj tlake, da mora za šolo še nekaj narediti …
