Vzburjajoče

Malo pred 18. uro me je poklical kmet, da mu je jagenček padel v jamo na posestvu. Telefonsko št. je dobil pri predsedniku novomeškega jamarskega kluba. Da gre za enostavno in plitvo jamo, samo vrv da potrebujemo, je zatrdil, zato sva se do njega odpeljala samo jaz in Grdin. Jama niti ni bila jama, bolj širša razpoka v starem pruhu, ki so ga nehali kopati že pred desetletji. Žival je bila kakšne 4 m globoko. A je bilo preozko, zato je domačin prinesel macolo in štango in so zadevo toliko razširili, da sem se zguzil dol. Jagenčka (bil je res še čisto majhen) sem spravil v transportko, da so ga potegnili ven, ves čas je presunljivo cvilil. Jaz sem potreboval skoraj 15 minut, da sem se zguzil ven čez ožino in ravno ko sem se uspel potegniti ven do pasu, je kmet jagenčka pred mojimi očmi zaklal!
Itak da sem skoraj bruhnil in sem znorel, da zakaj je to naredil in je pojasnil, da je imel zlomljeno nogo in mu je samo skrajšal muke.
Kar je verjetno res, ne vem, a ker je to naredil pred mojimi očmi, sem ga nekam poslal in z Grdinom sva se odpeljala domov.
Vse skupaj je trajalo dobro uro.
Na Reco sem javil izvoz in tudi sporočil, da je bila akcija uspešna. Ker verjetno je bila, kaj pa vem …

Tole je moje kratko poročilo o reševalni jamarski intervenciji, ki sem ga zapisal v naš interni online program, kamor zapišemo vse aktivnosti Jamarske reševalne službe Slovenije. Če že vaditi ne smemo in po jamah hoditi zaradi virusa, lahko pa vsaj rešujemo, mar ne?!

Meni doma biti sicer ni noben problem, to sem itak vedno, a ko sem predragi soprogi, ki dela od doma, povedal, da se bom do bivaka pri Čaganki odpeljal (ko je bilo to še dovoljeno!), da preverimo, če je še vse, kakor mora biti, ni nič nasprotovala. Me ni vajena gledati toliko dni zapored doma …

Pri bivaku je bilo vse, kakor mora biti, sva malo zakurila in nekaj mesa nad žerjavico vrgla, potem pa čisto iz firbca v jamo ob vlaki pri Čaganki skočila, ki tehnično gledano (še) ni jama. Jama se začne pri desetih metrih, te pa v nekaj zelo napornih akcijah še nismo poglobili do te globine. Pa ko sva že bila tam in malo firbcala, sva še parkrat z macolo udarila in štango, saj pravim, kar tako malo iz dolgočasja. Bi šla verjetno kmalu ven ob ogenj še radler spit in kofe, če nenadoma ne bi zaslišala, kako se je nekaj kamenčkov zakotalilo nekje pod nama in prav čudovito ropotalo pri tem. Kar je pomenilo, da je spodaj luknja! In sva, kakopak, še kar malo tepla in razbijala in kmalu se je luknja pokazala. Ko sva jo toliko razširila, da sva se lahko spustila v novo dvoranico, je bilo pa kar nekaj razočaranja. Ja, lepo zasigana in dokaj prostorna, to že, a prav nobenega znamenja morebitnega nadaljevanja ni kazala!

Ker je pa zadeva še vedno prepihana in ker je ta nova dvoranica kakor nekakšen stranski poševni krak v drugače prostornem vertikalnem brezncu, obstaja še upanje, da ni konec. Ker nekako upamo, da bomo iz te jame enkrat prišli do kamina Game Over. Z zgornje strani, kakopak!

Sva spila tista radlerja in kavice in domov odpeketala. Potem je pa telefon začel zvoniti. Sem namreč tistim, ki so v tej ob vlaki delali, poslal par fotk. In je bilo huje, kot bi mladim pobom na prestajanju dolgoletne kazni  poslal kakšne nespodobne fotografije golih žensk. Jih je ta karantena že tako načela, da jih je vse zanimalo, prav vsak, še tako majhen detajl! Sem jih kar videl, kako so se slinili ob mojem pripovedovanju in globoko dihali! Jap, ve se, kaj vzburja prave jamarje …

Potem je pa še Tanja poklicala in za reševalno akcijo čestitala. Saj veste, tisto, v kateri sem mladega jagenčka ven potegnil, ki ga je potem kmet pred mano zaštihal. Se je kar malo ujezila na kmeta, da je bil tako neuvideven.

In sem se še jaz malo sam nase ujezil! Sem zadevo zapisal v naš program 1. aprila, misleč, da bo kdo od reševalcev to opazil, pa seveda ni. Celo Erki ne, če to sploh lahko verjamete!

Potem sem pa seveda pozabil zbrisati in ko je Tanja brala to na dan, ki ni bil več prvoaprilski, ni imela nobenega razloga misliti, da gre za potegavščino …