Zasačen

Sem Grdina včeraj poklical, če gre z nami na sprehod, da kuzlico malo poteramo, pa ni hotel, da ima dovolj in preveč zunajprostorskih dejavnosti s hčerkico, ki zaradi karantene ni v vrtcu. Da pa se lahko kasneje dobimo na kofetu, ker bo še Klemi prišel, ki ima neke ideje, kaj bomo počeli, ko bo karantene konec. Sem bil takojci za, itak, saj imam velik vrt in lahko dovolj narazen sedimo, da ne kršimo predpisov, a iz srečanja seveda ni bilo nič, ker prijateljev ni bilo.

Sem se na to spomnil že krepko po polnoči in mu kar tako, zaradi lepšega, pa da vzdržujem prijateljev pritisk na primerno visoki ravni, poslal mail, da sem ga čakal in čakal in čakal, njega pa ni bilo …

Sem itak še v isti sekundi pozabil na mail in zagnal film, zato me je kar presenetilo, ko se je čez kakšno minutko ali dve odprlo okno z njegovim odgovorom.

Si, rekel, da boš TI poklical, je pisal, ter zahteval, da poslušam priponko. Sem bil prepričan, da mi je kakšen avdio monolog poslal, kakor mi jih pošilja Žeki, ker Žeki se non stop vozi in ne more tipkati, Grdin je bil pa glede na pozno uro že v postelji in se mu ni ljubilo tipkati. Pa sem se zmotil. Sem pritisnil na play in zaslišal najin telefonski pogovor! Kar na rit sem padel! Pa ne zaradi tega, ker se je izkazalo, da sem res rekel, da bom poklical jaz, ko pridem s sprehoda! Itak da sem ga takoj poklical, kako to, da je posnel pogovor in kako mu je to sploh uspelo, pa je le mirno pojasnil, da njegov telefon to počne samodejno. Da mu bo to enkrat (in prvič) prav prišlo prav z mano, ni dodal …

Okej, to smo razčistili (na koncu nekaj zamomljam, kar se ne razume najbolje in na tisto sem se vlekel, da sem takrat rekel, naj kar prideta, da ne bom nič klical), razčistili smo pa tudi, da moj telefon tega ne more početi. Torej ne bom mogel snemati pogovorov s Klemijem in mu pod nos potem moleti, da je rekel to in ne tisto, ker vedno zanika in obrača in sem na koncu vedno jaz česa kriv!

Smo se domenili, da se danes dobimo in še izrecno sem naročil, da naj nič ne čaka na moj klic, da naj kar pride. Da ne bom spet jaz kriv za nesporazum. Sem odšel na sprehod s kuzlico, kakor vsak dan in iz bloka nasproti hiše zaslišal vpitje. No, ne vpitje, le glasnejše žensko govorjenje. Da so ugotovili, koliko kosti ima človek (cifre nisem slišal, a imam nekako v spominu da nekaj čez 200), da zdaj gredo pa na matematiko. Je nežen otroški glasek očitno nekaj protestiral, nisem povsem razumel, a sem žensko potem pa povsem jasno razumel, ker je govorila še krepko bolj glasno. Da ona tega ne rabi, da ona je s svojo jebeno šolo zaključila že pred leti …

Ja, karantena in učenje doma, sem takoj poštekal in se mi je ženska kar zasmilila. Mi smo prejšnji večer z našim tamalim gledali slovenski film Cvetje v jeseni. Pa jebemuvraga in klasika. Sem trpel še bolj ko tamali, plus prevajalec sem moral biti, ker so govorili v lepi gorenjščini in moj mali ni štekal nič. Meni je pa bilo, ko da bi brate Zakrajšek poslušal in Anžiča …

Na srečo sem lahko imel pri sebi telefon in sem malo tekstal, ko me mali ni gledal. Sem iskal podporo pri ostalih sotrpinih, starših doma šolajočih otrok. Katja je takoj postokala, da sta njena za naslednji dan dobila prosto in bosta morala biti brez raćunalnika, a da jim varuške pa niso poslali …

Okej, kuzlica je bila sprehojena, literatura na vrtu použita z nekaj dodatnimi kofeti, sonce je pa že počasi zahajalo, ko sem se spomnil, da se danes dobim z Grdinom. In sem ga takojci poklical, da mi ne bi ponoči spet kakšnih posnetkov pošiljal! Je ravnokar govoril s Klemijem in da naj še jaz pridem k njemu, malo za kondicijo, ker živi v petem nadstropju brez dvigala, da bomo na njegovem balkonu, ki je višji od mojega vrta in bo dlje sonce. Tehnično gledano se ne bi smeli družiti, a ker je Klemi mlajši in bolj fit od mene, je po stopnicah potegnil in sva držala zapovedano razdaljo, ko sva bila enkrat pri Grdinu v stanovanju, sva bila pa varna, ker ima vse optimalno po fenšjuju in kitajskih zvezdah, za dobro vago pa še bakrene cevčice v soli. Tega zadnjega sicer ne bi opazil, sem pa opazil, da je šel parkrat vdihnit nad nek pisker v predsobi, ko se me je ponesreči dotaknil in je pojasnil, da je to to. Plus sol je začel luščiti nazaj v pisker, ker je začela ven siliti! Itak da sem kar skočil bliže zadevo si ogledati in sem celo dovolil, da mi je malo pojasnil funkcijo te zadeve, a vas tukaj s tem ne bom nadlegoval. Nimam namreč toliko črnila v računalniku, da bi lahko vse tisto zapisal, še stric Google ne ve toliko o tem kakor moj prijatelj!

Okej, mene so dali na balkon na svež zrak, da sem lahko svojo hišo gledal in Klemijev blok hkrati, smo se pomenili, o čemer smo se imeli meniti, kavo sem dobil, potem smo se pa razšli. In prav ko sem ven iz stanovanja stopil na stopnišče, je Tičar poklical. Sem se oglasil, a kmalu ugotovil, zakaj Grdin vedno neha govoriti z mano, ko vstopi v blok in me pokliče, ko pride v stanovanje. Je odmevalo na stopnišču, ko da sem v grobnici in se derem na ves glas, zato sem prijatelju obljubil, da ga pokličem čez par minut, ko pridem iz bloka. In sem ga. Sva blebetala vse do moje hiše in ker nisva končala, sem še malo zunaj postal, da končam pogovor. Nenadoma je pa vse modro postalo, prav pred mojo hišo se je ustavila marica z modrimi lučmi! Me je kar zmrazilo, ne bom nič tajil. Sem vedel, da me bodo dobili, ker smo se družili na premajhni razdalji! Pa nismo v sorodu …

Moja prva misel je bila, da bi jim kar takoj povedal, da se je Klemi pa s kolesom vozil po hosti in je padel, da naj kar preverijo njegovo nogo s krasto, če ne verjamejo, potem sem pa opazil, da so avto ustavili. Sem se od Tičarja poslovil na hitro, ker sem sumil, da so avto zaustavili, ker ni imel novomeških registracij in je kršil prepoved prehajanja občinskih mej, moj avto ima pa tudi trboveljke registrske tablice. Saj ne vem, kje to sploh je, ampak zagotovo ne v moji občini in zihr je pač zihr!