Kritike Vetra

Danes sem moral odpeljati intervencijsko vozilo Jamarske reševalne na redni letni servis. Nič posebnega, napisal sem jim mail, jim sporočil, da ga lahko pripeljem kadar koli po 12. uri in so me naročili. Da sem lahko v miru pokofetkal in se informiral …

Pa itak sem se preveč v časopise zatopil, pa verjetno sem pozabil računati na pot do centra, kjer sem vozili zamenjal, zato sem zamudil kakšnih pet minut. Ni konec sveta, sem si mislil, saj to je kakor pri dohtarjih, te naročijo ob osmih zjutraj, na vrsto prideš pa za božič ob 13. uri.

Sem suvereno vstopil v razkošno stavbo (jap, servisiranje vozil v garanciji je definitivno lukrativen posel!), brez nagobčnika, in oznanil, da sem prišel. Maske mi niso očitali (mislim tega, da je nisem imel), so mi pa očitali, da kaj sem sploh prišel. Da me v njihovem računalniku namreč ni. A ko imam prav, imam prav in se postavim zase. Okej, tudi ko nimam prav, se postavim zase, a ne tako suvereno.

Tokrat sem se na zadnje noge postavil suvereno. Sem kar užival v njihovem nelagodju, naj kar oni rešijo zadevo, jaz sem vse napravil prav. No, razen rahle rahle zamude, ki pa je z vsako minuto, ko so me oni iskali po računalnikih, štela vse manj!

Ko sem dovolj užival v njihovi zmedenosti, sem v telefonu suvereno poiskal mail, s katerim so me naročili in zahteval, da me postavijo pred tega in tega gospoda. Ki me je naročil za danes ob dvanajstih!

Aaaaa, so se vsem zbranim razjasnili obrazi in oddahnili so se vsi tudi zelo vidno, vi ste v Trebnjem naročeni.

Evo, priznam, moja skuliranost se je kar raztopila. A še vedno na zadnjih nogah, le ne s tako čvrstim glasom, sem se boril naprej.

Ne, pa ne!

Ja, pa ja, so vztrajali. Da so sicer ista firma ampak z ločenimi strankami in da so oni polni. Naj se k njim v Trebnje zapeljem.

Sem zastokal, da če oni sploh vedo, kje je Trebnje in so sicer vedeli, a se jim je žvižgalo. Niso oni zafrknili, torej je moj problem samo še moj problem …

Okej, saj Trebnje ni tako daleč, ko si za volanom, samo v Novem mestu sem si vse splaniral, kje bom kofe spil, kdo se mi bo pridružil … Trebnje je pa druga občina, kjer samo eno pisateljico poznam, no, kaj poznam, prijateljica je, a je malo starejša od mene in me zih ne bi bila vesela s to korono brez maske …

Sem se torej zapeljal v Trebnje in se z obljubo, da več ko uro in pol ne bo trajalo, zabivakiral v bližnji kafič. In se kar smilil sam sebi, da kaj bom počel. Dokler se pri tretji kavi in drugi cockti nisem spomnil, da imam pri sebi telefon in torej ves svet …

Dan mi je polepšala Tanja, ki mi je poslala fotko nove številke Bukle, kjer je kritika mojega novega romana spod peresa čudovite Janje Vidmar. Sem se kar stopil, Janja je, poleg tega, da je super pisateljica, očitno tudi super bralka. 🙂

Remihov ata je poslal kritiki Vetra njegovih sinov, ki sta mi tudi naklonjeni, ampak tako mora biti, saj gremo včasih skupaj v kakšno jamo in ker sta mulca krepko manjša od mene, vesta, da ne bo prijetno v podzemlju z mano, daleč od radovednih oči, če me preveč kritizirata …

Najbolj pa me je razveselilo sporočilo naše zlate Tjaše. Par dni nazaj mi je poslala sporočilo, da ji je knjiga ful všeč, ampak zdaj je pa verjetno že spremenila mnenje! Je, ker tako mora biti, če si ves čas na FB, sprejela nekakšen izziv, da odpre najbližjo knjigo na strani 48 in prebere šesto vrstico, da bo to opisalo njen dan. In ker je bila najbližja knjiga na dosegu njenih rok (in verjetno tudi edina, a tukaj špekuliram) ravno moj Veter, ki sem ga jaz napisal, ki jo poznam kot lasten žep (saj lastne žepe ne poznam lih tko dobro, vedno kaj iščem), drugačen rezultat niti ni mogel biti!

Na strani 48 v šesti vrstici ravno Walter, vodja JRS, priganja enega bogega reševalčka k delu!

Evo, ampak čisto zares, to ni samo opis Tjašinega dneva, v tej vrstici sem zajel njeno življenje zadnjih 7 ali 8 let, vam povem!

Ne bom več dolgo Tjašin najljubši pisatelj, sem prepričan …

Sem kombi odpeljal v center, potem me je pa ravno Grdin poklical. Da če bova kakšen kofe spila pa to. Sem bil kar presenečen, saj ga je v križu usekalo in trpi peklenske bolečine, a je pojasnil, da je moral v studio, da je vsaj malce dela oddelal, ker bi se mu drugače preveč nakopičilo.

Sem ga že hotel k sebi povabiti, ko sem se spomnil, da bo moral po stopnicah dol in gor, če hoče na moj vrt priti in sem si rekel, da deset ur ga pri meni res ne bi gledal, čeprav ga imam rad, plus na stranišče bi ga lahko pritisnilo, ker pri meni je domač, riti si pa ne more obrisati in …

V gostilni bi lahko kelnarco poklical, sem prepričan, saj zato so tam! In sem kar kafič predlagal in je bil kar za, da mora malo v civilizacijo, se je strinjal. Me je pobral pred hišo in sploh ni bil videti prizadet, ko sva pa parkirala pred gostilno, sem ga pa, prijatelja zlatega, hotel kar zatajiti. Je tako zvit in spognjen in skrivenčen počasi proti mizam krevsljal, da so ga itak vsi gledali. Meni ni bilo nerodno poleg njega hoditi zaradi tega, ker je tako hodil, kakor je in so ga vsi zgroženo opazovali in s sočutjem, nerodno mi je bilo ob njem hoditi, ker sem se režal na ves glas in so vsi videli in so si verjetno mislili, da sem brez srca.

Al ga imam, res, samo če je smešno, je smešno, ne morem pomagat! Ga bom pa v jamo peljal, ko se vsaj malo sestavi, sem mu obljubil, da mu vretenca ukleščena malo predihamo in bo pozabil na moj smeh …