Spomladansko čiščenje

Ker še nismo iz tahudega, v jamo še ne gremo (vsaj ne v Čaganko), ker smo pa novomeški jamarji ena velika družina in ker smo se držali varnostne medosne razdalje, smo si pa spomladansko čiščenje privoščili.

Tjaša, Grdin, Jasna in jaz smo se gor napotili že v soboto proti večeru, čeprav bi skoraj šli brez Tjaše, ker doma ni našla čepkov za ušesa! Je potem na srečo našla ene stare, jih oprala in se nam pridružila. Nekaj smo pojedli, nekaj smo popili, malo smo pomodrovali, pa je bila ura skoraj tri zjutraj, ko smo se spravili v postelje.

A ne brez borbe! Sem se boril ko lev, da v bivaku nismo zakurili, so vsi trije navijali, da bi vsaj malo, a na srečo potem nismo. Da smo vsaj lahko spali. Jaz sicer malo bolj prestrašen, ker je nad mano spala Tjaša, ki se je tako premetavala, da sem se bal, da se bo pograd zrušil. Ropotalo je že tako! Pa se nisem bal za življenje, to ne, saj sem jamar, sem imel čelado, varnost je vedno prva, le sobotno sem bral in sem se bal, da mi jo bo pomečkala, če s posteljo pristane na meni …

Sem okoli štirih ugasnil luč in se menda potem jaz začel premetavati, da ji je na mehur pritisnilo in je odskakljala v temno noč odtočit, pa menda ni do konca, ker hosta je ponoči živa in glasna in je na hitro opravila, okoli petih zjutraj je imela pa potem še enkrat borbe, ko jo je z žaganjem Grdin zbudil in ji je spet na mehur pritisnilo (verjetno čepek, ki ji je iz ušesa padel), a se ni dala. Ni šla še enkrat ven, je zdržala, hosta je ponoči prehrupna (čeprav kot rečeno niti v bivaku ni bilo povsem tiho) …

Kako mi je uspelo, da sem vstal že ob osmih, se mi sanja ne, a sem. Nekaj trskic na vroč pepel in se je že kava kuhala, še preden sem jo pa dobro začel piti in sobotno študirati so pa že Kaco, Črt in sam presvetli predsednik prišli. Sem bil zadovoljen, ker me enkrat za spremembo ni iz postelje metal, me je pa začel še med prvo kavo k delu siliti! Prvo, ljudje božji!

Smo ga s čajem podkupili, da se je malo usedel in nehal na delo misliti, vmes sta pa Jasna in Tjaša vstali, pa Irena je od doma priskakljala. Smo kofetkali in se soncu nastavljali, da so naša oblačila lahko dobro dim z ognja vpijala, potem je pa predsednik spet začel k delu priganjati, čeprav jih je vsaj še deset manjkalo!

Smo se borili in otepali, dokler niso še Grdina iz postelje zbezali, vmes so pa še Miha in Jože z boljšima polovicama, Tanjo in Ano, prišli. In Tanja je bila oborožena, kakor je že pol leta obljubljala. S čistilnimi pripomočki! In razkužili. Sta z Ano vse lonce in prav vse iz omar ven vzeli in oprali, temeljito, pa vsebino omar sta pregledali. Sta hoteli vse v vreče za smeti, pa smo se potem zmenili, da vsaj tisto, kar je imelo rok trajanja do konca leta 2018, pustijo. Pa ko sta okna umili, sem zgrožen opazil, da nimamo zatemnjenih šip, le umazane so bile. Zdaj po sedmih letih končno lahko spet od znotraj ven vidimo …

Jasna in Irena sta Golaž pripravljali, Remihovi mladički so se v jamo zapodili, Remih, Kaco in Črt v jamo ob vlaki, Grdin in predsednik sta se novih klopi ob kurišču lotila, Tjaša pa …

Ja, Tjaša je delala, sem prepričan, a ko sem potem zdaj doma fotke pregledoval, je vedno nekje čepela in opazo0vala, kako se dela. Ne, saj vem, da se motim, zagotovo je delala, ampak zdaj če še tako razmišljam, se ne spomnim, kaj je počela. Oziroma, kje je pomagala. Pa je, ker vem. Je vedno vpila name, naj jo neham fotografirati, ker jo vedno pri čepenju ujamem, čeprav tega nisem bil jaz kriv, pa vedno je potem nekaj prijela in zahtevala, naj jo pa takrat fotkam, da se bo videlo garanje, samo jaz zaigranih fotk ne delam … Pa vedno je imela tudi razlog, zakaj tako zagnano opazuje ljudi pri delu – če ne bo gledala, se nikoli ne bo naučila! Nekaj soli je v tem, priznam …

Ne, saj se hecam, je delala. Mislim, zih je delala, sem skoraj prepričan! Res. Pa za zabavo je skrbela tu in tam. Ko smo proti koncu sedli lačni h klopasam na žaru, sem jo poprosil, če jih lahko obrne, da se še na drugi strani popečejo pa jih skoraj je. No, prvo je, samo je ta potem na tla padla, medtem ko jo je pobirala, je pa ostale Tanja obrnila …

Jaz sem bolj glumil priznal, čeprav me je predsednik v Jamo ob vlaki silil vsake tri minute! Ne more pozabiti, da sva s Potrpinom na eni prejšnjih akcij odprla novo dvoranico, ki smo jo na ne vem koliko akcijah iskali in odkopavali, na drugi akciji sva jo pa zasipala, ker sva mislila, da se jama nadaljuje v nasprotni smeri in materiala odkopanega nisva imela kam drugam metati.

Se nisem dal, mislim, v jamo prisiliti, da jaz sem tam že dovolj delal, kar se je potrdilo, ko je na sok prišel Miha in povedal, da so že deset sodov ven potegnili in so mislili da po deviškem kopljejo, ko so moj čik odkopali! Jap, sem jim lepo povedal, da še ene 4 metre bodo kopali, preden bodo do deviškosti prišli …

Sem moral potem v bivak, me je Tanja prosila, če ji nekaj pomagam, ker sem višji in sem se uprl prošnji, da bi pod stropom stene bivaka pomil. Da to je brez veze, da stene niso umazane, sem zatrmulil, dokler ni pokazala na že očiščeni del, ki je bil ene stokrat svetlejši in bleščeč. In sem potem potegnil, kaj sem pa hotel …

Še spalke so ven odnesli in blazine, ki svežega zraka že ene sedem let niso videle! Majkemi, bivaka sploh spoznal nisem in menda prvič ever sem se tudi sezul, preden sem vstopil!

Remih je takoj uvidel neslutene možnosti in je glasno povedal, da zdaj bo pa končno morda predrago soprogo lahko gor spravil, ko je vse čisto in pospravljeno, a sem mu zabičal, naj to stori v tednu ali dveh, ker bom šel jaz vmes že parkrat gor. In ko se je Tanji malo zafržmagalo, sem jo potolažil, naj se ne sekira, da zdaj jo bom na pol leta k Čaganki na golaž vabil …

Ko smo ravno pri golažu, je teknil, toliko nas ob ognju že dolgo ni sedelo. Na lepih novih plohih! Prdsednik dragi naš je žarel ko žarnica, tako je bil ponosen na opravljeno delo. Ker itak ni dal samo tri plohe ob kurišče, kakor je bilo prej, ampak sta z Grdinom zakomplicirala s koti in vogali in pooblala robove … Še v vaservago sta dala zadevo. Sem jo jaz prinesel iz bivaka, ker tisto, kar je Ana kot vaservago prinesla, je bil tester za baterije, koliko so polne …

Ko se je Grdin dobro najedel in ni mogel kot mi križem rok sedeti, se je pa ene velike skale lotil. Na kateri je parkrat videl koga sedeti v preteklosti, ker je bilo na tisti skali polno mahu in je bilo mehko. Ampak on je kakšne pol ure mah dol strgal in skalo pometal, da če bo kdo sedel tam, da ne bo sedel na mokrem, ker da tisti mah se rad zmoči ob dežju  …

Po kosilu se je mladina želela v njihovo jamo vrniti na tlako, Jurčkovo jamo grizejo že ene dve leti, pa sem jim dal nalogo, naj mi najprej poiščejo eno veliko palico s krivačko na koncu, da bom žleb očistil. A je ata Remih skočil pokonci, da lani smo žleb očistili tako, da je na lestve, ki so prekratke, da bi jih ob žleb prislonil, poslali njegovega najmlajšega. On jih je pa v zraku držal in da bodo tudi tokrat naredili, da bo hitreje. Ko mu je pa mali svinjarijo začel metati za ovratnik, se je pa spomnil, da mu jo je tudi lani …

Pa Grdina sem malo v slabo voljo spravil, ker je zahteval en velik pisker, da bo mali svinjarijo v pisker metal ne pa na tla pred bivak, pa sem ga zavrnil, naj kar na tla meče, da bo že dež pospravil. No, se mi zdi, da se je takrat spomnil na tisti mah, ki se ob dežju zmoči, da ne moreš sedeti na njem in se je par ur potem s tistim zabaval in kasneje potem pozabil, da je bil jezen name, ki vedno bližnjice iščem …

Evo, je bilo lepo, res lepo in nadvse zabavno, kakor je vedno, ko se novomeški jamarji česa skupaj lotimo! V jamo bomo pa menda tudi kmalu že lahko šli, ni vrag …

 

Napiši mnenje