Iz starih časov

Prijateljica mi je poslala povezavo na njeno kratko zgodbo, prebrano v literarnem nokturnu in je, kot njene zgodbe ponavadi so, briljantna!

“Včasih sem z dlanjo drsela po hrbtih knjig na knjižni polici. Bile so kot nekakšna ograja, ki me je varovala pred zunanjim svetom. Tudi te ograje so dandanes postale majave …”

In kot se rado zgodi, me je zgodba, opisuje telefonski klic in čakanje na zvezo, odnesla v mojo preteklost. Daleč, daleč nazaj, ko so bili telefoni še analogni. Nimam blage, kaj to pravzaprav pomeni, vem pa, da so bile zadeve krepko drugačne. Mislim, s pomočjo takratnega telefona si se lahko pogovarjal, kakor se pogovarjaš s pomočjo današnjih, to pa je tudi edina podobnost. Imenika ni bilo v telefonskem spominu, prav tako nisi mogel kar pritisniti na tipko in je zadeva poklicala želenega, moral si vrteti številčnico! Če te je kdo poklical in se nisi oglasil, nisi vedel, kdo te je klical, pravzaprav sploh nisi vedel, da te je kdo klical …

Bila pa je še ena posebnost. Če si nekoga poklical in se je ta javil, ti pa potem po pogovoru nisi odložil slušalke, je bila zveza vzpostavljena tudi še potem, ko je klicani slušalko odložil. Klic je torej lahko prekinil le klicoči.

Že od pamtiveka ne vstajam zgodaj, če to ni potrebno in nekako vozim na ta način, le tu in tam me iz ovinka vrže. Recimo, ko gremo v jamo zelo zelo zgodaj. Drugače pa niti ne. Vse se da urediti tudi ne prezgodaj zjutraj …

No, pred desetletji, ko so bili telefoni še analogni, sem pa lovil urednika neke založbe, ki naj bi izdala mojo prvo knjigo, pa ga nikakor nisem uspel ujeti. Človek je prišel v pisarno le zgodaj zjutraj, potem ga je pa po raznih sestankih odneslo. Tako sem si vsaj predstavljal to, danes vem, da je bolj po gostilnah krožil …

Torej, kadar koli sem poklical, ne prezgodaj, kakopak, ko sem torej vstal, mi je nekdo na drugi strani povedal, da gospoda urednika ni več, da je na terenu ali sestanku. Ko so me po nekaj zaporednih klicih že poznali po glasu, so mi zaupali, naj poskusim poklicati ob sedmih zjutraj, da takrat ga bom še najlažje dobil.

Sem poskusil, kakopak, a ne najbolj uspešno. Mislim, itak se nisem zbudil ne glede na vse. Sem pa pameten oz vsaj iznajdljiv, zato sem nekoč mami naročil, naj me zbudi, preden gre v službo. Naslednji dan me ni zbudila, je mislila, da se hecam, drugi dan me pa je. In sem skočil v akcijo. Sem že ponoči vse pripravil. Mislim, telefon sem si potegnil do postelje. Zavrtel sem številko založbe, si prislonil slušalko ob uho in … In čakal, da se na drugi strani nekdo oglasi. Verjetno je bilo to pozimi, ker se spomnim, da je bilo v sobi hladno in sem si odejo potegnil prek glave, da me ni v nos zeblo. To je pa vse, česar se spomnim …

Mislim, takoj ko mi je postalo toplo v nos, me je tisti zoprni ponavljajoči zvok telefona kar nekako uspaval. In sem zaspal. Jebajga, se zgodi.

Če bi se to zgodilo v današnjih časih, zgodbe sploh ne bi bilo, ker pa se je to zgodilo v prazgodovini, ko so bili telefoni še analogni, pa zgodba je. Ne sicer najboljša, a to niti ni najbolj pomembno. Sem torej zaspal, s slušalko ob ušesu, ko sem se kot ponavadi sredi dopoldneva zbudil, lepo spočit in naspan, se pa sprva sploh nisem spomnil, da sem poskušal poklicati urednika. Parkrat sem se v postelji pretegnil in bil sprva začuden, ko je od nekod padla telefonska slušalka. Ki bi morala biti na telefonu. Začuden sem jo prijel v roko in jo že hotel odložiti na aparat, a sem si jo najprej nekako nezavedno vseeno prislonil ob uho. In malo poslušal. Iz slušalke sem zaslišal pridušene zvoke pisarne. Mislim, nekaj so tipkali, papir je šelestel, hodili so, stoli so škripali … Prav vprašaj se mi je zarisal nad glavo. Sanjalo se mi ni, kaj to sploh je. In sem, kakor se spodobi, v slušalko dahnil en tak vprašujoči in negotovi “halo?”. Če sem iskren, odgovora sploh nisem pričakoval. Zato me je vpitje na drugi strani kar malo presenetilo. Da naj banda prekleta že sprosti linijo in se neha zajebavati ali nekaj takšnega …

Sem poklopil in sprostil, kakopak in malo nerodno mi je tudi bilo, ko sem pomislil, da sem večji slovenski založbi povezavo vzel za nekaj ur. Pa posla s tisto založbo potem tudi ni bilo, čeprav v tistih časih niso mogli vedeti, kdo jih je klical. Po smrčanju me namreč niso mogli prepoznati …

Še eno takšno epizodo sem imel, ko sem klical sorodnika v Ameriko. Lahko si klical direktno, a je vedno trajalo vsaj pol ure, da se je zveza vzpostavila, nimam blage, zakaj. Sem zavrtel številko, pravzaprav milijon številk, potem pa pod prho skočil. Da ne čakam brez veze, saj veste. Takrat se je zveza pa mnogo hitreje vzpostavila in račun je bil temu primerno krepko višji …

Je pa sčasoma to moje jutranje nevstajanje postalo kar obče znano. Mi je pred kratkim nek nekdanji občinar zaupal, da so sestanke, na katerih sem moral biti tudi jaz prisoten in so domnevali, da bom tečen, sklicali takoj na začetku delovnega dneva. Ker so vedeli, da bom spal za mizo …

Napiši mnenje