Novo pravilo za jasnovidce

Tehnično gledano naj bi spadal med jasnovidce. Kakšnih 25 let sem nosil očala za daljnovidnost, kar me načeloma ni zelo motilo, dokler seveda nisem postal jamar. Očala namreč pri aktivnosti, kjer sta vmešano blato in znoj, niso najbolj priročen pripomoček. In sem cincal in še malo cincal pa še malo, konec maja sem pa stisnil zobe in se odločil za lasersko operacijo oči. Zdravnica je vse na dolgo in široko razložila, na koncu pa vprašala, ali imam kakšno vprašanje. Samo eno sem imel – ali ne bi morda najprej samo eno oko naredili, pa če rata, da ne oslepim, ponovimo pa še na drugem?

Je odvrnila, da se takšen kiks ni še nikoli zgodil (kar ne pomeni, da ne moreš priti v učbenike kot prvi primer, sem zanergal), potem mi pa dala na voljo dve vrsti laserskega postopka. Eno je manj boleče po operaciji, a se zadeva počasneje celi in je dražje, drugo pa malo bolj boli, se pa celi hitreje in je cenejše. In hitreje tudi spregledaš. Itak sem izbral drugo varianto. Pa ne ker bi bil škrt, saj vem, da ste to pomislili! Sem tudi zdravnici pojasnil, da zato, ker sem jamarski reševalec in kaj je to malo več bolečine zame. Če sem iz jame par ur plezal s počenim rebrom, bom pa tudi to zdržal, sem bil pameten in mi je bilo že popoldne, ko sem z glavo butal ob zid zaradi bolečin, kar malo nerodno zaradi tega. Mislim, ko me je za milisekundo vsaj toliko nehalo boleti, da sem o sramu sploh lahko razmišljal …

Torej, sem legel na tisti kavč, ženska je vklopila laser, pred očmi so se mi začeli odvijati prizori iz Matrice (jebemu, pa ravno nekaj dni prej sem si spet ogledal trilogijo!), potem je malo zasmrdelo po sežganem mesu in je bilo končano.

Grdin me je vozil domov in sem bil tam nekje na ljubljanski obvoznici še pameten, da sploh ni tak problem, da bi lahko celo sam vozil, ker sem samo rahlo nejasno videl in mi je bilo kar malo nerodno, ker sem prijatelja matral z vožnjo v Ljubljano, pri Grosuplju sem pa že ko Štefan Čudež migal z glavo in rulil od bolečin. Pa spomnil sem se, da me je Grdin enkrat za prvega aprila nasral, da mu je nekje v božjih ritih crknil avto, da naj ga pridem iskat, on se je pa doma potem rolal od smeha in mi sploh ni bilo več žal, da sem ga izbral za vodiča slepih iz Ljubljane!

Me je odložil doma, da sem kakšno uro nabijal z glavo ob zid, ko pa nisem več zdržal, sem poklical v Ljubljano, kjer so me operarirali in povedal, da tako boli, da mi bo glava eksplodirala, oni so pa rekli, da bo le malce moteče.

Ja, saj, malo je moteče, enim bolj, drugim pa manj, je pojasnila gospodična na drugi strani.

Mene moti edino to, da me oči kljub butanju z glavo ob steno spet bolijo bolj ko glava, sem pojasnil in vprašal, ali so imeli kakšen primer, da je komu hotelo odpreti globus ali sem jaz prvi in so torej nekaj zašuštrali.

Je pojasnila, da nekatere kar močno boli, ampak da bi jim pa glavo hotelo odpreti, da takšnega primera pa še niso imeli, je priznala in me hotela prevezati z zdravnico.

Nisem hotel, sem bil zadovoljen s spoznanjem, da torej nisem edini in da niso nič zašuštrali, plus končno sem ugotovil, da sem dobil tudi čudežne kapljice, ki za par uric umirijo bolečino. Sem si jih kapnil v oči, da sem lahko ugasnil telefon in se vrgel v posteljo, iz postelje sem vstajal pa le takrat, ko sem moral nove kapljice v oči fliknit. Ko sem se zbudil z občutkom, da moje oči nekdo svaljka po šmirgel papirju torej!

Naslednji dan me je poklicala zdravnica, ki me je operirala in vprašala, kako da jamarskemu reševalcu hoče od bolečin glavo odpret in sem bil kar tiho. Saj kaj sem pa hotel, kaj sem pa otresal in bil pameten! Je povedala, da bodo bolečine minile v petek ob enajstih in sem komaj čakal na petek ob enajstih, ki je prišel, bolečine pa niso minile (so minile v petek ob 23.h, verjetno je ameriški način časa mislila). Sem jo poklical, itak da sem jo, pa ne, da ji koledar in uro očitam, temveč da ji potožim, da se mi je vid totalno poslabšal! Prve tri dni sem kljub bolečinam kar dobro videl, le brati nisem mogel. In sem sedel na vrtu ko en pepe, s knjigami in časopisi na mizi, sam sem pa buljil nekam v prazno in kofete žulil. Še celo predragi sem se zasmilil, če lahko kaj pomaga. Sem ji predlagal glasno branje, samo njeno čtivo mene ravno ne zanima, moje pa nje ne! Sem se zadovoljil vsaj s podcasti in avdioknjigami, v petek sem se pa usral, ko je ostrina izginila! Sem mislil, da se je to zgodilo, ker sem malo goljufal in vseeno bral, a me je potolažila, da je to normalno. In da bo tako en mesec!

Zdaj sem torej čorav, a vsaj berem spet lahko nekako in kakšen film pogledam, pa predragi mi soprogi najedam vsakič, ko očala natakne, da naj si tudi ona operacijo privošči. Si je ne bo, pravi, da je bilo tistih nekaj ur, ko sem norel od bolečin, dokler kapljic nisem odkril, preveč zanjo. In mi še zdaj ni jasno, kako sem lahko preslišal, ko mi je zdravnica razlagala o kapljicah. No, mislim, mi je jasno, sem medtem, ko mi je ona govorila, kaj moram in kako moram, razmišljal, kako bom šel končno v Čaganko prvič brez očal …

So torej končno oči nehale boleti in sem se odločil prvi film pogledati, vmes sem pa še kavico opazil na mizi pred monitorjem in sem jo spil. Ker kavo imam rad. Je bila že hladna, kar me ne moti, a ko sem napravil prvi požirek, sem začutil modrostni zob zgoraj desno. In se mi je skoraj zmešalo od togote. Ker sem vedel, kaj to pomeni. Pregled pri zobarju sem imel zakazan ravno dan po začetku pandemije in ker je slovensko zdravstvo trpelo do amena med to pandemijo, predvsem novomeško, še v začetku junija niti naročati na novo še niso začeli. Zdaj se na novo postavljajo ali kaj, saj nihče ne ve, le ko jih pokličeš, ti ko butlju povedo, da je bila v Sloveniji svetovna pandemija in da naj pokličem čez kakšen mesec, ko se stvari malo normalizirajo, da me bodo lahko naročili za čez leto ali dve! Da dodatek za ogroženost so pa dobili, ja, hvala, so pojasnili, čeprav nisem vprašal …

Vmes sem se pa slišal s komandantom Jamarske reševalne Walterjem, ki mi je pojasnil, da naj bom kratek, da se ravno k zobarju odpravlja. Itak da sem na rit padel, kako, a pri vas delajo?! Je pojasnil, da delajo, da privatniki vedno delajo in sem še sam poklical zasebnega zobozdravnika v Novem mestu in bil na njegovem stolu že naslednji dan dopoldne! Si je ogledal zob, pojasnil, da bo moral ven in hkrati še ceno posega zaupal. Sem dvakrat zacvilil! Malo seveda zaradi cene (če boste morali izpuliti modrostni zob, boste hitro izvedeli, koliko stane, ne sprašujte mene!) predvsem pa zato, ker ko sem lani pa modrostnega na nasprotni strani ven dajal, sem tri dni potem v postelji ležal s povišano temperaturo!

Je človek začutil moj strah in me pomiril, da ne bo nič bolelo.

Itak da ne bo, dokler domov ne pridem in injekcija ne popusti, sem protestiral …

A se ni dal, da ne bo bolelo in tibokcanazaj, res ni! Tudi ko sem domov prišel in hitro dva kofeta požrl, dokler je še injekcija držala in sem imel tampon v ustih, ni bolelo, ko je popustila, je bila bolečina pa totalno vzdržna! Saj sem vendar jamarski reševalec, itak, sem se pohvalil …

No, in ker sem ravno jamarski reševalec, me je poklicala Tanja. Da če se po riti praskam, da iščejo pogrešano osebo, za katero sumijo, da je naredila samomor in da moramo v par lukenj pogledati na tistih koncih …

Smo sedli v kombi in v spremstvu policista nekje v debeli hosti parkirali ob cesti in se zapodili proti prvi jami. V kateri ga ni bilo. Ker pa smo imeli za pogledati kar nekaj jam, sem se potem enkrat, ko sta šla Dejan in Anži v eno, odločil poiskati drugo. Telefonska aplikacija je kazala, da je oddaljena 320 metrov in kaj je to 320 metrov za jamarskega reševalca, vas prašam. Sem Tanji pojasnil, da jo skočim poiskat in se je strinjlala, potem sem pa res skoraj skočil, Mislim, tako strmo je bilo navzdol namreč! Sem kakšnih 10 minut se dričal po riti, ko sem na dno prišel, pa zgrožen spoznal, da sem šele 30 m proti jami napravil! Ker aplikacija kaže zračno razdaljo! Sem potem trapljal po grmovju, trnju, blatu in vejah skoraj eno uro, da sem do jame prišel, če mi pa Tanja vsake toliko ne bi sirene vklopila, pa nazaj definitivno ne bi znal priti! Pa še sreča, da je bil kombi odklenjen, ker so bili ključi pri meni …

Skoraj do desetih zvečer smo se potikali po gozdu in vtikali nos v jame, pa pogrešanega nismo našli. Zato smo naslednji dan nadaljevali in pokukali še v 7 drugih jam. Spet cel dan po gozdu gor in dol! Pomagala sta nama še policist in domačin, da je šlo vsaj malenkost lažje in šele enkrat proti koncu naše akcije sem izvedel, koliko ljudi je iskalo pogrešanega. Povečini po najhujšem dežju, kajti reševalci se na vreme pač ne ozirajo. Izvedel sem pa tudi, zakaj smo morali pogledati prav v vse registrirane jame v širši okolici, ne samo v najgloblja brezna, kar bi bilo bolj logično!

Je jasnovidka namreč povedala, da se pogrešani nahaja v jami!

Zdaj sicer jaz še nisem najbolj jasnoviden, knjig recimo še ne morem brez bolečin brati, še kakšnih deset dni bo menda trajalo, luknja od modrostnega zoba pa sploh ne boli in normalno lahko jem in kavo pijem. Mislim, če se ne bi potikal po gozdovih, bi lahko normalno jedel!

Tako smo si pa danes po zaključeni akciji privoščili večerjo v mehiški restavraciji in si bili na koncu edini, da bi bilo super, če bi uvedli novo pravilo za jasnovidce, vedeževalce in podobne strokovnjake. Če ga vidiš v jami, greš z jamarskimi reševalci do jame!

Me ne zanima, če je jasnovidec ali jasnovidka debela krota, ki se tudi premikati ne more, jaz si bom z veseljem vzel čas in jo spremljal po tistih jebah, kjer si še jelen nogo lomi. Če se bo pa morda poškodovala ali ji bo pa le infarkt grozil, kot je včeraj meni, ko sem eno uro v nemogoč hrib brcal po blatu in se oprijemal trničevja, da nisem zdsnil sto metrov dol, je bilo pa tam v bližini na stotine čudovitih ljudi, ki so se kot mi zafrkavali po nemogočem terenu in bi z veseljem pomagali!

Zatorej, jebite se jasnovidci! Pa ne tisti, ki imate kot jaz operirane oči …