Pa saj ne bo

Tisti, ki me poznate, veste, da zelo rad popravljam stvari. Saj ponavadi jih ne popravim, se kaj zalomi in znorim in zadevo v prafaktorje nalomim ter kupim novo, a mi veselja ne vzame. Zelo velikokrat pa seveda tudi rata, dasiravno se potem moja predraga soproga norčuje iz popravljene stvari, ker ponavadi estetsko niso najbolj po njenem okusu. Saj tudi po mojem niso, a kaj bi kupoval novo, če stara, sicer estetsko ne najbolj prijetna, še vedno dela …

Kakšna tri leta pipa v kopalnici že pušča. Ja, vem, zdaj boste skočili, češ, prej sem pa rekel, da stvari rad popravljam. Počakajte! Ko je začela puščati, sem jo seveda takojci razdrl. Sem stare šole. Sem si rekel, da pogledam, kakšno je tesnilo, kupim novo za drobiž in bo zadeva urejena za nadaljnih nekaj let. A jaz sem sicer stare šole, pipa je bila pa bolj nove. Mislim, ni imela tesnila pa to, le milijon nekih palčk!

Itak sem še bolj pokvaril zadevo in ko vse zataji in zaprejo trgovine, sem poklical prijatelja. Ki je vodovodar. Takšno pipo je seveda poznal, a je hkrati povedal, da se ne da popraviti. Ko enkrat spusti, moraš kupiti novo …

Da se nekaj ne da, je pa meni ko biku rdeča ruta. Sem par ur tisto zadevo matral, čeprav pravzaprav blage veze nisem imel, kaj sploh počnem, a izziv je izziv. Saj ne more biti nič narobe, ne?! Če popravim (kar se v bistvu popraviti ne da), sem car, če ne, kupim že naslednji dan novo. In zadeva urejena v veselje vseh.

Nimam blage, kako mi je uspelo, a mi je. Zdaj je tega že toliko let, da sem pozabil, s čim sem se pravzaprav trudil, vem pa, da sem dobil asociacijo na popravljanje tiskalnika, česar sem se tudi lotil. Pred stoletji so bili tiskalniki še iglični, tam v glavi so imeli 64 iglic, ki so tolkle po traku, skoraj kot pisalni stroj. In so bile črke nekaj zapacane, sem takojci ugotovil, da so se nekakšne mucke nabrale okoli glave. Sem glavo odvijačil in spomnim se, da sem prav razmišljal, da če mi iglice iz tistega vodila skočijo, jih nikoli več ne spravim skupaj. V naslednjem hipu je pa že moj tamali, ki je komaj dobro shodil, od nekod prižgal in se direktno v moj komolec zaletel, da so iglice seveda skočile iz vodila!

Ma ne bom razlagal, koliko ur sem se drkal, da sem jih spravil nazaj in kako mukotrpen posel je to, je delalo potem, a sem vseeno moral kmalu po nov tiskalnik. Ker ko me je ena iglica preveč drkala, sem jo iz togote malo bolj pritisnil in je počila, ob njej pa še dve sosednji. In se je potem to poznalo pri tiskanju, ni bilo lepo, še posebej, če si kakšno uradno pismo pisal, bi lahko izpadel ko skopuh …

No, pri tej pipi so bile nekako podobne iglice, ki sem jih spravil skupaj, ko sem vodni kamen očistil in zadeva je začuda delala. Ni kapljalo!

Sem hodil ko purman po hiši in vsaj dvakrat na uro stopil v kopalnico in odprl ventil za toplo vodo ter samega sebe trepljal po hrbtu!

Pa ni dolgo trajalo, itak da ne. Pipa je kmalu spet začela kapljati. Kar mene sicer ne moti zelo, saj voda je poceni in dokler drek splahujemo s pitno vodo, se nimamo kaj ekologe špilat! Predraga soproga je želela, da kupim novo, jaz sem pa zatrmulil, da če sem popravil, sem popravil, da tistih par kapljic bomo pa že tolerirali. Se ni dala, dokler se nisem vdal jaz.

Sem jo poklical v kopalnico in ji pokazal pipo. Kaplja? Ne, je priznala. Evo, porihtano, sem zaključil in se sprehodil do kavomata. Pa še nisem prišel do njega, ko je že vpila za mano, da topla voda ne teče. Itak da ne teče, ker sem spodaj pod umivalnikom zaprl ventil v zidu!

Je protestirala, da to ni popravljeno, jaz pa, da je. Ker če ne kaplja, potem je popravljeno. Ko si bo želela pa zobe s toplo vodo umit, se pa skloni, najprej tisti ventil odpre, potem pa še pipo in zadeva je rešena. Pa še malo telovadbe bo, če se človek sklanja tu in tam, ne more škodit …

Moram priznati, da se je moja predraga na sistem res nekako navadila. Jaz pa ne. Vsakič sem najprej pipo odprl, a iz nje ni nič priteklo. In sem potem, ko sem spodnji ventil odpiral, vedno preklinjal, motilo me pa vseeno ni toliko, da bi skočil po novo pipo. Saj za vsako malenkost pa res ne bomo v trgovino skakali, mar ne?!

Ker pa čez vikend odhajamo k Čaganki, imamo zaključek jamarskega tečaja in nekakšen mini tabor za druženje, moji škornji so pa popolnoma uničeni, sem skočil v Merkur po nove. Potem sem iskal še plinsko kartušo, da si bomo kakšen kofe skuhali, a ker se mi sanjalo ni, kje jih sploh imajo, sem po nesreči med pipe zataval.

Tam mi je pa zasijalo. No, ko sem že ravno tukaj … Milijon pip imajo, kakopak, zato sem udaril najbolj preverjeno taktiko – kupil sem tisto s srednjo ceno. In se, ko sem prišel domov, ko pav sprehodil pred mojo predrago.

Je bila kar vesela, moram povedati a ne bi bila ženska, če ne bi dodala, da sem šele pol zadeve opravil. Da jo moram še namontirati in če jo bom, ko bodo oni na morju? Odhajajo namreč jutri. Me je kar pod strop dvignilo. Kako jutri, najboljši čas je zdaj! Me ne zanima, če je štiri leta kapljajo, od danes ne bo več!

Je sicer protestirala, da odhaja na večerjo s prijateljicami, ker se potem nekaj časa ne bodo videle, a me to ni zanimalo. Sem se namenil zadevo zamenjati, da bo enkrat za vselej konec kapljanja, medtem ko se je ona pred umivalnikom urejala. Saj mene ni motila. Ko ni več potrebovala vode, sem zaprl en ventil spodaj, za vročo vodo, ko sem želel zapreti še tistega za hladno vodo, je pa nekaj preskakovalo. In mi je bilo takoj jasno, da povsem zlahka zadeva ne bo šla, kakor sem si zamislil! Sem poklical sina, da mi je orodje prinesel, potem sem pa previdno kapico ventila odvijačil. In takoj opazil, v čem je bila težava. Ventil ni bil dobro privijačen. Sem od sina zahteval klešče in ko sem jih dobil, me je sicer le za bežen hip prešinilo, da če ventil odbije …

Pred leti, ko so bili moji sinovi še majhni in so še verjeli v božička in dedka Mraza, sem jih moral vedno odpeljati do dedija, da so dobri možje medtem pri nas lahko darila postavili pod jelko. In ko sem pri očetu spil že stoto kavo, mi je seveda na mehur udarilo, ko sem odtakal, sem pa opazil, da v školjko ves čas teče voda. Oče je povedal, da ve, da je nekaj z ventilom narobe in da bo poklical vodovodarja, ko bo konec praznikov. Mene pa pod strop. Kakšnega vodovodarja, če ima mene?! Sem vedel, kje ima orodje in sem v hipu imel kombinirke v rokah, čeprav sta in oče in mama protestirala, da naj zadevo pustim, ker je vendar božič. Pa je bisem, kakopak, če se namenim nekaj popraviti, potem je najboljši čas takoj in takoj, ko sem se s kleščami dotaknil ventila, ga je seveda zabrisalo iz stene. Če bi samo roko nastavil, bi večina vode v curku le v školjko lepo tekla, a se tega nisem spomnil in sem v luknjo raje poskušal vtakniti prst. In je potem voda pod pritiskom špricala povsod, še po stropu!

Oče je zaprl glavni ventil, tisto zadevo sem potem nazaj prišravfal in je vsaj toliko držala kot prej, ko je bilo treba potem pa kopalnico komplet pospravit, sem pa otroke domov odpeljal. Ker za božič naj bi bil človek doma, dedi in babi pa itak nista imela kaj za počet …

No, torej na to sem se spomnil, ko sem klešče k ventilu prislonil in me je prešinilo, pa saj menda ne bo, a ko me je to prešinilo, seveda je. Ventil odneslo!

Moja predraga, ki se je ravno na večerjo odpravljala s prijateljicami, je, že preden sem klešče prislonil k ventilu, zbežala iz kopalnice, ker me očitno pozna in je ostala suha, mene je pa kakopak popolnoma zalilo. In spet sem napravil napako in zadevo poskušal zamašiti. Pa hudiča ne moreš, pritisk je premočan! Je špricalo povsod, še najbolj po mojem telefonu, ki je ravno začel zvoniti, pa po predalniku, kjer ima moja predraga nogavice in perilo in … Tega na srečo ni opazila, sem opazil jaz šele kasneje, ko sem pospravljal, da so bili predali potopljeni in milijon najlonk in podobnih zadev tudi!

Kakor koli, ko je akcija, je akcija. Jaz sem vodo zadrževal, da ni še bolj špricala, žena se je umikala, ker je morala na večerjo, malemu sem pa naročil, naj glavni ventil zapre. Ki bi ga sicer lahko tudi jaz že prej, a sem si mislil, da itak ne bo …

Preden sem mu pojasnil, kje ventil je, so bili ženini predali polni, pa še potem ni takoj zaprl, ker je bogec sin v jašek padel in se je udaril in je najprej malo stokal, preden je zaprl.

Ko je končno zaprl vodo, sva se pa dela lotila. Najprej sem seveda želel odšravfati staro pipo. Ki se ni dala. In sem poskušal na različne načine in čeprav je mali že takoj na začetku predlagal, da bi umivalnik s pipo vred s stene snela, ga nisem hotel slišati. Sem raje poskušal še prej na silo, dokler umivalnik ni počil!

Pa ne preveč, pa na srečo tam, kjer moja predraga niti ne bo opazila! Sem ga torej snel, kar je zgodba zase, je trajalo kakšne pol ure in sem resno razmišljal, da bi ga kar stolkel in po novega skočil, saj ne more biti drag, a ni bilo potrebno. Ko je bil umivalnik enkrat na tleh, se je vdala tudi stara pipa, potem sem pa dih zadržal in novo pipo vstavil v umivalnik. Ker sem šele takrat pomislil, da mogoče imajo pa tudi pipe različnih velikosti pa to!

Seveda cevki nista šli skozi luknjo umivalnika, ker sta drugačni od tistih na stari pipi, a sem potem malo z izvijačem emajla odškrbnil in je šlo! Sva pipo prišravfala, potem še umivalnik, zadevo priklopila na stenske ventile …

In je delalo! Sem se potrepljal po hrbtu in skočil na vrt na kofe, da je mali lahko v miru vodo pobrisal, iz predalnikov sva pa vse skupaj samo na travnik zlila, da sonce posuši. A vi veste, koliko stvari ena ženska lahko spravi v tri predale?!

No, saj gre na morje šele jutri enkrat pozno dopoldne, bo imela čas se pospraviti zadeve.

Edino, kar je pomemno, pa je, da ne kaplja. To pa zdaj res ne!

Napiši mnenje