Kakor vsi novi jamarski pripravniki, ki so malce jame povohali, tudi pri naših novih pripravnicah, Petri in Mateji, ni nič drugače. Že sredi tedna je mail priletel, da lahko proste ure vzame, če bi morda šli …
Itak da bi šli, sem bil takojci za, a Petra v petek ni mogla, Mateja ne v soboto (tudi jaz imam jutri vajo JRS), v nedeljo pa moji z morja pridejo in se spodobi, da sem doma.
Smo našli kompromis – z Matejo sva šla po njeni tlaki v Cinka, ker je Petra že bila tam, ko naredi vozniškega (Petra), se pa do Čaganke skupaj zapeljemo. Evo, motivacija za vozniškega iz prve naredit, vam povem!
Začuda tam v Kočevskem Rogu ni bilo preveč blatno in sva se z mojo Julko skoraj do brezna pripeljala. Mateja je staro vozilce kar občudovala, a ker je bilo vroče, sva se na hitro v opremo in v brezno. Dol nama je šlo, jaz sem z dvema stometrcama opremljal, Mateja mi je sledila. Je dobra učenka, nič se nisem bal, da me bo mimo štrika prehitela ali kaj!
Dobro, vozle bomo še parkrat ponovili, na površju je zelo suvereno dva narobe zavezala, kar sem opazil šele, ko sem se že skoraj vpel, a to so detajli …
Na dnu prvega brezna, nekaj čez 100 m globoko, sva spila Petrolova kofeta, sem ji že zadnjič v Čaganki obljubil a pozabil in si je zapomnila. Mislim, malce je surlo stegnila, a ker je bila prvič v jami, jo je jama toliko očarala, da mi je tudi kofe oprostila, drugič pa nisem želel tvegati.
Potem sem jo pa kar ven poslal. Je celo predlagala, da bi jaz, ki sem (še) hitrejši, lahko šel ven pred njo, samo potem nisem točno vedel, kako bi ona ven prišla, kajti jaz sem sproti še razopremljal. Nama je kar šlo, tam nekje do ene tretjine, kjer sem pobral še drugo prasico z vrvjo in me je potem pas vse do površja zaradi teže dobesedno žgal v boke …
Sva lepo vse pospravila, celo sonce se je pokazalo, na koncu pa v Julko sedla, da bi se odpeljala domov. Pa je bilo preveč blatno. Mislim, rikverc sem moral voziti vse do glavne ceste in na vsakem hribčku sva se vkopala, ker nisem imel dovolj zaleta. Rikverc 100 na uro pač ne obvladam najbolje …
Zato sem kar naprej zapeljal še par 10 metrov, sem se spomnil, da je malo naprej prostor, kjer bi vozilce lahko obrnil. Res je bil, a sva komaj komaj prilezla do tam. Sem uspel tudi obrniti, a preden sem speljal, sem opazil, da je ob poti milijon gozdnih jagod. Sva se malo napasla, potem sem pa plin pohodil, da sva po tisti vlaki letela ko sneta krampa, ker če bi šel počasi, ne bi prišla!
In je potem, ko sem jo odložil, priznala, da se ne more odločiti, kaj ji je bilo bolj všeč – ali jama ali teranje stare tete po vlaki …
