Intervencija je bila napovedana že par dni prej in načeloma naj bi šlo vse kot po maslu, ker se je naš janičar Klemi vpisal še med ekipo NUSovcev, ki se ukvarjajo z varnim odstranjevanjem neeksplodiranih ubojnih sredstev, saj mu očitno Jamarska reševalna ni dovolj. In se je zmenil za akcijo že ob osmih. Zjutraj. Vi si verjetno mislite, da to je pa čisto okej ura in morda bi si celo prav mislili, dokler ne bi izvedeli, da je bila akcija kakopak na drugem koncu Slovenije. Ki ni tako majhna, kakor nas prepričujejo nevoščljivci!
Itak da sem znorel, da naj kar sam vleče, dokler mi ne pridemo naspani, pa me je prepričal, da naj ga ne zafrknemo že na prvi intervenciji in mi je bilo potem ob petih zjutraj žal, da sem mu obljubil, da ga ne bomo. Tam nekje do petih sem se prepričeval, da naj končno enkrat že zaspim, saj sem bil v postelji že vsaj eno uro, kakšnih petnajst minut čez pet pa sem obrnil ploščo in se začel prepričevati, da morda bi bilo pa dobro, če ne bi zaspal. Ker je bilo do zvoka budilke samo še petindvajset minut. In očitno je ta obrnjena psihologija delovala, saj sem zaspal, nekaj minut pred budilko. Ki me seveda ni zbudila, me je pa zato moja predraga. Da naj vstanem in si oščetkam zobe, ker potem gre v kopalnico ona, ki ima resno službo! Ne kot jaz …
Tukaj je potem rutina prišla do izraza, saj sem uspel v desetih minutah oščetkati zobe, se obleči in kofe skuhati in požreti, pa še prvo stran Dnevnika sem prebral. Potem sva pa s Klemijem že proti trgovskemu središču letela, kjer sva pobrala še Tičarja, je bilo pa tako zgodaj, da na parking so nas spustili, izhod je bil pa še zaklenjen! Klemi v napačno smer kar čez vhod ni želel, je šel raje proti izhodu in se prek pločnika izognil traku. Ki smo ga, kakopak, želeli sneti, a očitno nismo bili prvi, ki so kdaj na takšno idejo prišli, saj je bil zaklenjen!
V Ivančni smo še Urbija pobrali na bencinski, se mi zdi, da sonce še ni vzšlo, pa priložnost smo izkoristili in še po sendviče in vodo in kofete skočili. Vsi smo bili kakopak brez nagobčnih mask, virus pa razsaja in smo bili opozorjeni, da naj se ne hecamo! Klemiju je šlo kar na jok, ko sem jaz slučajno v žepu našel masko zase, Tičarja sem pa v avto po tisto iz avta poslal, ki jo vsi uporabljamo, ko točimo gorivo v službeno vozilo in je že ene tri mesece na armaturni plošči, potem sva pa tankštelarju prijatelja tožila, ki je bil edini brez maske … Se človek ni kaj dosti sekiral zaradi tega, bolj ga je zanimalo, kaj imamo to za enga vraga, da je bilo zjutraj že ene pet jamarskih reševalcev pri njem. Nam seveda ni bilo nič jasno, dokler Urbi ni pojasnil, da je malo prej prišel in parkrat v trgovino skočil, ker je enkrat čike pozabil kupit, drugič kofe, na sendvič se je pa nazadnje spomnil, ko je že ven z vodo prišel, ki jo je tudi pozabil. In ker je imel masko na smrčku, prodajalec seveda ni mogel vedeti, da gre za eno in isto osebo …
Potem smo zaštartali proti Krasu in pri Divači z avtoceste zapeljali, kjer nas je na parkingu že čakal Majcen. No, čakal. Ravno lulal je in je z desnico sabljo držal, z levico je pa nam mahal. Tičar, ki je vozil, se je zabuljil vanj in mu pomahal nazaj, jaz sem pa menda edini naprej gledal in sem uspel še pravočasno zavreščati, da je šofer kombija JRS na polno pohodil zavore, da nismo Civilni zaščiti v rit prileteli, ker so tudi oni mahali Majcnu …
V koloni smo se potem do jame odpeljali, kjer smo se jamarski reševalci takojci k delu spravili in prek brezna napeli dve vrvi. Še prej pa s sekiro in ročno žago milijon vej poklestili, da smo sploh poleg lahko prišli!
Sonce je pržilo, smo bili bližje morju, se mi zdi (pri nas je bilo, ko smo krenili, 12 stopinj, jeboga poletje!) in ko smo vse postavili, je minilo že skoraj tri ure. Klemi se je še z enim NUSovcem v luknjo odpravil in tisto neeksplodirano pizdarijo dol sortiral in pripravljal, Tičar mu je pomagal v vrvnim manevrom do vertikale, tam bi morali pa mi, zunanja ekipa prevzeti. Ki smo lepo na sončku ležali in čakali na komando in ko smo tako ležali, sem opazil vodo in kavo. Ki so jo NUSovci prinesli za nas. Sem v rahlem dvomu vprašal, če si lahko en kofe privoščim in so seveda dovolili, da so ga za nas prinesli in ker je bilo pločevink res kar nekaj, sem tako ležeč na sončku in dišeči suhi travi kar dva kofeta požrl. Sta bila dobra, italijanska!
Potem smo začeli z izvlekom, smo ven v posebni torbi potegnili dve ročni bombi, poleg se je pa še Tičar obesil, ker se mu ni ljubilo plezati pa da nam ne bi bilo prelahko. Zunaj je zunanja ekipa NUS prevzela zadevo in jo odnesla k svojim avtom, vmes sem pa, ker sem se ravno pomatral in ker je bilo tistih italijanskih kofetov res nesramno veliko, spil še en kofe. Smo Tičarja in torbo vrnili v jamo, med čakanjem, da so torbo spet napolnili, sem si pa še en kofe privoščil. Je bil in zastonj in dober!
Naslednjo rundo smo potegnili ven brez Tičarja, je ta sam plezal poleg in pazil, da neeksplodirane zadeve niso po stenah tolkle, ko smo ga spet v luknjo vrnili, sem si pa še en kofew vzel in do zunanje ekipe NUS skočil pogledat, kaj počnejo. In ti ljudje so kralji. Ukvarjajo se s hudo nevarnimi zadevami, hkrati pa so veseli ko majhni otroci, ko kakšno posebno bombo ven potegnejo. In v Golobji jami so zadeli jackpot! Ven smo potegnili 29 ročnih bomb iz prve svetovne vojne (in eno opasno minometno ogromno!), od angleških, italijanskih in različnih nemških. Tiste zarjavele zadeve me niso kaj dosti fascinirale, dokler mi v svojih knjigah niso pokazali risb, kako so bile videti, ko so bile nove. Še posebej so mi bile zanimive neke nemške, ki so imele namesto lesenega ročaja nekakšne ročaje iz zvite žice. Ki so jih uporabljali pri napadih prek bodeče žice, da so se lepo obesile in ne kar brez veze na tla padle …
Kakor koli, sonce je pržilo, delali smo ko v tretji izmeni Revoza, vmes sem pa še tiste kofete žulil. Ki so bili in zastonj in dobri!
Ko smo okoli treh popoldne končno izvlekli zadnjo bombo in pospravili svoje zadeve, smo morali pa še vse poti zavarovati, ker so se odločili, da bodo zadeve kar tam uničili, Smo se zapodili na vse konce neba, da bi morebitne sprehajalce (po divjini) zaustavili in kakor se rado zgodi, sem jaz Tičarja dobil, Majcen pa tri mlade policistke!
Dobro, saj se nimam kaj za pritoževat, sva se s prijateljem tam sončila brez oblek in nama ni bilo hudo, on je ležal na strehi kombija, jaz pa na tleh in sva malce modrovala (imam fotke, a jih ne bom objavil, ker ima on pa moje!), a ko so ostali malo pred prvo eksplozijo do naju prihiteli, da se nisva imela časa obleči, nama je bilo kar malo nerodno …
Dobro, kdo je večji firbec, se ve, jaz sem s tal buljil v smer, kjer naj bi počilo, Tičar na strehi kombija je pa še na prse stopal, da bi bolje videl. Kar potrjuje, da je tista o Slovencu resnična. Ki je izvedel, da bo atomska bomba padla na sosedovo hišo in je še na drevo splezal, da bo bolje videl …
Kakor koli, strokovnjaki so štirikrat počili, toliko robe je bilo. In Tičar je vsakič na strehi kombija čakal in se na prste vzpenjal, ker jamarski reševalci smo pač pogumni. Jamarski reševalci, ki so tisti dan drugo uniformo oblekli, so pa pogum slekli, saj se je vsaj en NUSovec pred eksplozijo, ki je bila daleč stran na varni razdalji, za vsak slučaj za kombi skril in si ušesa zatisnil, pa še edini je imel na glavi čelado …
Seveda se šalim (malce), saj je naš zlati Klemi v jami vse urihtal kakor mora, v njegovo obrambo moram pa tudi povedati, da je prav, če je človek previden. Ker ko so zadnjo tolkli, minometno, so nas še posebej opozorili, da bo dobro usekalo, pa je Tičar vseeno na strehi na prstke stopal. In ko je udarni val priletel takojci za pokom, sem prav videl, kako mu je obloge pod kožo malce v valovih pretreslo …
Do šestih popoldne smo vse pospravili in odpeketali restavraciji in večerji naproti, med vožnjo smo pa izvedeli, da nismo bili edini jamarski reševalci na intervenciji. Ne Jelovici je namreč v jamo padel nemški ovčar in so Walter, Anžič in Mur skočili gor potegniti ga ven in še dobro, da so ga, ker je bil v jami edini pes na svetu (trenutno!), ki je naučen zavohati lubadarja v smreki, ko se ga še ne vidi!
Po dobri večerji (Klemi je bil edini malo slabe volje, ker si je šel edini roke pred večerjo umit, seveda brez maske in jih je slišal od kelnarja!) smo se pa končno proti domu odpeljali, je pa slaba volja pa mene malo ugriznila. So nam dobri ljudje iz Civilne zaščite podarili cel zaboj pločevink z italijansko kavo, ko so videli, kako pridno sem jih praznil. Sem se kar topil, ko sem ga opazoval na sedežu, dokler Tičar ni segel vanj in si enega privoščil. Saj ga je ponudil tudi meni, a sem jih prej spil sedem ali osem, pa še dva petrolova prej, in si enostavno nisem upal. Se mi je zdelo, da bi mi lahko pa že škodilo ali kaj! Jah, vsak reševalec ima očitno svoj strah …
Ampak je okej, Ura je tri zjutraj in že malo zeham …
