Brigadirsko

Meka slovenskega jamarstva je, vsaj poleti, Kanin. Tam so naše najgloblje jame. Tudi kar nekaj tisočmetrc. Poleti vsi rinemo gor. No, pa pozimi tudi, ko je voda ujeta v sneg in pod površjem ni zelo mokro …

In potem prav pride planinska koča Petra Skalarja. Ki je že nekaj let zaprta. Brez oskrbnika. Poleti jo jamarji odpremo za svoje potrebe in za to tudi nekaj plačamo, letos pa je Benko prišel na idejo, da bi zadevo JZS kar za 10 let vzela v najem in po nekaj sestankih je beseda meso postala. Ker predsednik JZS zna biti prepričljiv. To zna biti pa tudi komandant JRS, ki je za minulo soboto sklical delovno akcijo vkopavanja električnega kabla za tovorno žičnico. Ki se je pokvarila in je brez nje tovorjenje bale opreme težavnejše.

Nimam blage veze, kaj smo pričakovali, ko smo se v poletni pripeki vozili 2200 m visoko nad morje in potem v najhujši pripeki razbijali kamen in kopali jarek! Skoraj 60 nas je bilo in se mi zdi, da zdaj vseh nas 60 ve, kako so se počutili zaporniki na Golem otoku. Saj ne, da primerjam neprimerljivo, a vseeno …

Pa ni bilo nekega nerganja, ne, le veliko dobre volje in smeha. Pa razumi, če moreš! Sem s sabo pripeljal našo letošnjo pripravnico Matejo, ker če že v jamo ne more, hoče pa vsaj med jamarje. Tudi tukaj – razumi, če moreš! Sem jo najprej peljal do Marka Z., nato do predsednika JZS in na koncu še do komandanta JRS. Sem si rekel, da če te tri preživi, potem je taprava jamarka. Je preživela, se ni dala. Ima pa srečo, ker Jokla ni bilo …

No, se je spoznala z vsemi in sem jo lahko pustil ter se lopate zagrabil, a vsakič, ko sem si malo v pekoče dlani pljunil ali naslonjen na lopato poskusil malo zadihati, je predsednik Jamarske zveze Slovenije že vpil name. Da naj zagrabim, da kaj se to pravi samo lenariti pa to. In ko se je to kar ponavljalo, sem enkrat končno do njega stopil in ga zaprosil, če malo razjaha. Da delam, kolikor pač lahko in da me vedno vidi le, ko malo počivam. In me je pomiril, da naj zadeve ne vzamem preveč osebno, da on je izkušen in prefrigan, da ko name zavpije, ki sem njegov podpredsednik, tudi vsi ostali, ki si malo pekoče dlani pohlajajo, nemudoma zagrabijo za delo, ker če že name vpije …

Ja, je nekaj logike v tej logiki, sem moral priznati in potem poslušati priganjača, a na srečo ni trajalo dolgo, ker nas je bilo res veliko garačev in smo kabel zakopali dokaj hitro, da smo lahko na kosilo odskakljali ter potem v dolino. Še celo komandant reševalcev je bil tako zadovoljen z nami, da je še v dolini za eno rundo pijače pritisnil, kar ni ravno v njegovi gorenjski naravi …

Danes sva pa s predsednikom na ministrstvo skočila podpisati pogodbo o novih prostorih za JZS in JRS in sem se na začetku še ponosno počutil kot podpredsednik tako pomembne organizacije, dokler nisem opazil, da moj predsednik z nevoščljivostjo opazuje predsednika gasilske zveze in njegovo podpredsednico v lični uniformi s krilom in dolgimi nogami in sem, še preden je kaj rekel, ko se je obrnil k meni, odločno protestiral. Da tukaj pa potegnem črto, da krila pa ne bom oblekel! Ker vem, kako so njegovi možgani zvezani …

Ampak, ja, jamarji smo pridni, zato tudi rezultati prihajajo …