Iztisek

Če je v Sloveniji praznik in če imaš v jamarskem klubu dve mladi pripravnici, potem se ve, kam se bo šlo. Pod zemljo, kakopak. Le kam in natančno kdaj, pa ne, pa tudi ostala statistika je malce zakomplicirana. Smo se odpravili v petek ponoči do bivaka, vsaj takšen je bil načrt. Da se bomo zgodaj spustili v podzemlje. V nedrje Čaganke, v Južni rov. Da pripravnici malce ožine izkusita. Pa sva na koncu v bivaku, v dežju, seveda, pristala sama z Matejo. Še preden sva šla, sem preveril, ali ima vse potrebno. Torej čepke za v ušesa. Jih je imela. Tahude, delavske, iz Merkurja, se je pohvalila.

Nekaj sva pojedla, potem pa kar v posteljo. Mateja z masko prek oči in samo enim tahudim čepkom v ušesih (če se bom hotel še kaj pogovarjati, je razmišljala) je kmalu zaspala, jaz sem še malo maltretiral zaostale časopise. preden sem mrknil. Uro sem imel nastavljeno na pol deseto, da bom še v miru kofe spil, preden pridejo še ostali, ki so iz Novega mesta nameravali odriniti ob devetih. Vstal sem nekaj čez osem, ker je vstala Mateja (je imela samo en čepek, če se spomnite, presneta amaterka!) in sem mislil, da bo kofe. Ga ni bilo. Tudi ognja ne! Mladina je na fejsbuku …

Dobro, ko možak vstane, se hitro uredi, je in ogenj zakurila in kofe se je skuhal in sva potem čmurila ob ognju in kolege čakala. Ni kazalo najboljše. Grdin naj bi pobral Petro, ki ni imela prevoza, jo je prej nameravala sicer Irena, pa se je spremenilo. Irena je prišla prva, kmalu za njo je pa že Petra priskakljala. Brez Grdina! Je delala pozno v noč prek študenta, za šankom, in so jo kolegi pripeljali. Za njo je priskakljal Grdin, sem mislil, da bo ves našpičen in že v opremi začel preganjati v jamo, ker on pride pozno in je takoj akcija. Pa ga je bolj zanimalo, čigavi so najbolj mehki dečki na cesti pred vlako do bivaka. Mehki? Ja, je potrdil, da sem ga prav slišal, zibali so se v blagem vetrcu ko čigumiji, na strehi vozila pa plastični kozarci in plastičen kanister rdečega vina. Že skoraj prazen. So ponujali tudi njemu, preden zmanjka …

Petra je takoj priznala, da so njeni, ko sem želel preveriti njen dih, ali je kaj pila, je pa ogorčeno zanikala, da ona je samo stregla, drugi so pa pili!

Smo še v miru eno kavico spili, ker je Grdin potreboval motivacijo za iztisek, da ne bi iztiskal v jami, Petra, ki kave ne pije, je pa tudi razmišljala, ali bi odšla v majhno hišico poleg bivaka ali ne. Prav v vidni dilemi je bila in smo jo vsi vzpodbujali, da naj kar gre, da v jami bo nerodno, pa je malce prisluhnila telesu in potem odločno zatrdila, da bo okej, da ne rabi iti. Sem jo imel pa malo na sumu, da bi rada nov podkombinezon preskusila, ki ima zadrgo še daleč nazaj čez rit in pol hrbta …

Smo se že počasi oblačili oz smo bili že oblečeni, ko je s pomembnega telefonskega pogovora prišla do nas tudi najmlajša članica. Saj veste, mladi imajo milijon multitasking opravil, žvižgalo se je njej, da gre v največjo globino in najožjo ožino doslej …

Smo jo spodbujali, naj se obleče, pa je nekaj cincala. Sem takoj vedel, koliko je ura, ni še daleč nazaj, ko so bili moji otroci majhni. A moraš kakat? Je pokimala, se ji je zdelo, da zdaj bo pa počasi šlo. Je odskakljala do majhne hišice, relativno hitro je priskakljala nazaj, ker tam ni bilo papirja, do majhne hišice spet je pa potem odšla že z bolj pospešenim in trdim korakom …

Smo torej vse uredili in se v jamo zapodili. Je šlo in je prijalo. Predvsem hlad. Četica je kar dobro napredovala in v Akustični, kakšnih 250 m pod zemljo, smo slekli pasove in se napotili v Južni rov. Ki je dolg prek 600 m, vsako 100 metrsko dvorano pa povezujejo ožine. Naj se mlade jamarke navadijo …

Prva je šla Mateja, ki so jo ožine najbolj mikale, za njo jaz, za mano Irena, Petra in Grdin. Mateja je vitkejša od mene in je potegnila, jaz sem crkoval za njo. Ožine so nekatere res hude, meni gre ponavadi na centimetre! Ponekod, kjer mi je šlo še posebej na tesno, mi je pomagala Irena, je rinila podplate mojih blatnih škornjev, njej ni bilo tako ozko. Malo pred izhodom iz druge ožine, ko sem še posebej trpel in švical, me pa od zadaj Petrino vprašanje zadane, koliko bo še tega. Sem izkoristil priložnost da malo počinem in se nekako obrnil na boku, da ji odgovorim, pa bi me kmalu kap! Jaz sem bil dobesedno ujet v skali, kaj dosti se nisem mogel premikati, deklica je pa po vseh štirih lazila po rovu! In sem seveda negodoval, da bomo kmalu iz tahudega, da kaj se sekira, da za njo ni tako ozko. Pa je pojasnila, da ne sprašuje zaradi ožine, le lulat da jo in če bo sila, lahko tudi v ožini …

V (zame) najožjem delu, najbolj kompliciranem, kjer sem se premikal dobesedno po centimetrih in sem ko riba na suhem hlastal za zrakom, švic je pa dobesedno tekel spod čelade, me je pa nekaj ugriznilo v nos. Mater, že tako mi je primanjkovalo kisika, zdaj pa še to! Sem bil prepričan, da je kakšen neptopir spustil dušico tam in je počasi gnil in sem zajel sapo, zbral moči, da bi se potegnil naprej in čim prej zapustil kontaminirano pokopališče, ko me od zadaj zadane Irenino vprašanje. če sem bil jaz. Kaj jaz? Neki diši, je rekla, si ga ti spustil? Nisem takoj odgovoril, sem malo razmislil, med tistim matrom bi res lahko kaj nehote in nevede iztisnil, pa nisem. Sem, kolikor sem lahko premaknil glavo, povohal kombinezon, če ta smrdi ali kaj, pa ni.

Potem me je pa zadelo! Naša vegetarijanka se je tam tudi verjetno matrala in je enega iz matra spustila, da je laže čez ožino prišla. Saj ladje tudi balastno vodo spustijo, ko zaplujejo v plitvejše vode! Pa rov je sicer prepihan do nezavesti in bi zadevo spihalo, a sem bil jaz v njem ko nekakšen čep v steklenici, tista kontaminacija vegetarijanska je pa morala biti zaradi matra hgudo koncentrirana in se je lovila po ostrih skalah rova ter tam visela ko kakšna megla v ranem jutru, preden jo prežene sonce. Ali v mojem primeru, preden jo trpeči jamarji za njo ne poskrkamo v za zrakom hlastajoča pljuča …

Jah, ni kaj, matr v ožinah je bil torej še malo večji mater, a kaj bi to, jamarji moramo biti pripravljeni na vse! Smo trapljali po podzemlju in uživali, a kot vedno se je moralo tudi tokrat enkrat končati. Smo obrnili. Tokrat sem šel jaz prvi in v najhujši ožini, ko sem se najbolj matral in rinil in švical, sem ga pa začutil! Prav razveselil sem se. Čeprav sem bil prepričan, da če ga spustim, bo poleg zraka še kaj materiala prišlo in bom tudi sam crknil, si nisem mogel pomagati!  Sem veselo poklical zlato jamarsko prijateljico Matejo, da ji povem, kaj jo čaka, saj itak ni imela kam zbežati, da bi takorekoč trpela še pred dogodkom, pa se za mano oglasi Petra, da Mateja je pa nekje zadaj. Eh …

Nisem ji mogel tega storiti, plus glede na njena leta bi me zih kdaj zunaj potem socialna še obiskala in sem ga z veliko težavo nekako zatrl …

Smo skočili še v Severni rov, v bivak, da smo si kofe privoščili in nekaj na zob vrgli, potem pa kar ven. In smo na površje pokukali še v svetlobi!

Irena in Petra sta nam zunaj pripravili bogovsko večerjo, Grdin je pa posodo pomil in praznik se lepše zaključiti ne bi mogel. Čeprav bom jamarsko opremo danes že četrtič v tem tednu pral …