Sem enkrat popoldne pogledal na telefon in opazil neodgovorjen klic. Grdin. Neučakan, ker ko se mu nisem oglasil, je poslal še sporočilo, da ima idejo. Da ima pravzaprav čudovito idejo.
Nikoli ni okej, če ima moj prijatelj čudovito idejo, verjemite mi, a ker je radovednost še mačko ubila, sem ga poklical. Da greva v kino, je bil ves navdušen. Jaz malo manj. V kino ne hodim, razen v Zagreb, v Imax, imajo ogromno platno in čudovito sliko, zvok pa tak, da se ti pod ritjo trese in iz ušes kri teče!
A še preden sem ugovarjal, je že nadaljeval, da greva v Zagreb.
Še preden sem ugovarjal, da se mi zaradi enega filma, pa čeprav čudovitega, ne ljubi potem dva tedna v karanteni čepeti, ker bi se predraga soproga zagotovo ločila od mene, je že nadaljeval, da ni več karantene za Hrvaško.
In me je dobil, nimam kaj tajiti! A ko sem se domov pripeljal in soprogi dragi zaupal, da samo pod tuš skočim in me že ni, ker grem z Grdinom v kino v Zagreb, me je z istimi argumenti zasula. Da me ne bo gledala tečnega dva tedna doma zaprtega, da naj malo razmislim, preden skočim!
Sem jo pomiril, da se je Grdin pozanimal, da ni več karantene, če Hrvaško obiščeš in je imela dober protiargument. Da Grdin je strokovnjak za vse, tudi za ustavno pravo, a včasih njegova ločena mnenja ne držijo vode, čeprav zatrjuje, da so odporna tudi proti metkom!
Dober argument, sem moral priznati! In sem poguglal in kolikor sem razumel pravniško latovščino, so deli Hrvaške še rdeči, deli pa oranžni. Kar pomeni, da ni karantene. Zagreba med rdečimi ni bilo …
Sem torej skočil pod tuš in že je bil prijatelj na vratih in že sva letela proti meji. Sva šla kakšno uro prej, če bo na meji, zdaj ko je odprta, gneča, če bodo morda vsi želeli v kino ali kaj. Plus kakšno pijačo bova lahko spila, je rekel. Sva zapeljala na slovensko mejo in prijateljeva stomilijard procentna odločenost, da ne bo karantene ob vrnitvi, je malce popustila in je predlagal, da policista vprašam, če bova lahko nazaj v rodno republiko prišla. Itak da sem malo se vznejevoljil, a tega nisem pokazal, da ne bi bil uradniku sumljiv. Ko je pregledal dokumente, sem ga pa prijazno vprašal, če bo karantena, ko prideva nazaj. In ga je seveda zanimalo, kam greva.
V kino, sem po pravici odgovoril.
Itak da me je pogledal, ko da se norca iz njega delam in odvrnil, da morda bo, morda pa ne in zamahnil z roko in sva se odpeljala. Ker, roko na srce, če sem bil že tam, bi zagotovo šel v kino, ne glede na karanteno ob vrnitvi, ker tak pač sem.
Grdin je bil ves vesel, ker se je njegova trditev, za katero je trdil, da je miljonmilijard procentna, v sebi ji je pa verjetno pol pol dajal, izkazala za resnično in sva se do hrvaškega uradnika pripeljala dobre volje. Ta ni bil tako dobre volje. Je pregledal dokumente in vprašal, kam greva.
V kino, sem po pravici odgovoril.
Itak da me je pogledal, ko da se norca iz njega delam in vprašal, ali sva se prijavila.
Itak da sva se, sem suvereno zatrdil in od prijatelja zahteval, da pokaže vstopnici, ki ju je nabavil prek interneta. Vsaj tako mi je zagotavljal!
A me je uradnik zavrnil, da ga to ne zanima, da ga zanima, če sva se na portal moja Hrvaška prijavila ali nekaj takšnega!
Še preden sem sploh vprašal, kaj to je, me je že Grdin prav nejeverno vprašal, če sem se prijavil. Sem ga zabodeno pogledal in ga v kurac skoraj poslal, kakšna moja Hrvaška pa to in medtem ko mi je najedal carinik, mi je prijatelj na drugi strani veselo razlagal, ko je pred kakšnim mesecem šel s hčerko v živalski vrt v Zagreb, je moral vse izpolnit, tudi kje bo prespal, pa je napisal da kar v živalskem vrtu, ker ga drugače moja Hrvaška na internetu ni naprej spustila in da mi je zagotovo to povedal in kako da tega nisem vedel.
Itak da se mi je iz ušes kadilo in nisem vedel, koga bi poslušal, na koncu je hrvaški uradnik zamahnil z roko, da pač pojdiva v lepo njihovo, kaj pa čmo. In sva šla. Takoj za mejo moraš plačati 1 evro cestnino in edini kovanček, ki sva ga imela, je Grdinu iz rok med sedeža padel par metrov pred hišico. Je plačal potem s kunami, jih je našel.
Sem vozil proti kinu, čas sva imela ves na tem svetu, a ker sem lolek za orientacijo, sem prijatelja opozoril, naj mi pove, kje odvijem z avtoceste. Je bil pameten, da ko bom tablo Beograd videl, da bova že predaleč potem je pa začel o nečem razlagati in je razlagal in razlagal, jaz sem pa poslušal in poslušal, dokler nisem zagledal … Ne, ne table za Beograd, tablo za Ikeo!
Sem prijatelja potipal, če je kinodvorana pri Ikei in je seveda takoj zagotovil, da ni, da je dosti prej! Sva zato obrnila in pičila nazaj in skoraj zamudila začetek filma. Mislim, saj sva še imela deset minut, a me je prijatelj, kakor se za zmenek spodobi, še na večerjo peljal! In sem prvič v življenju jedel KFC! Iz ajmarja!
Film je bil čudovit! Tenet. Toplo priporočam. Sem ga priporočil tudi slovenskemu policistu, ko sva hotela vstopiti v lepo našo domovino. Da kje sva bila, ga je zanimalo, kar je legitimno vprašanje za mejnega uradnika. Sem se vesel pohvalil, da v kinu in je bil nejeveren. Da naj pokaževa karte. Sem prijatelju rekel, naj karte sproducira in jih je kar dolgo po telefonu iskal, mi je kar vroče postajalo. A jih je našel, a je policist le od daleč pogledal na ekran, ni hotel vzeti telefona v roke …
Sem si doma roke razkužil pa ene dva dni si bom temperaturo meril, potem greva pa spet na tuje, ker prihajajo res dobri filmi, sva videla v reklamah …
