Obrambni načrt

S sinom sva se še zadnjič letos namočila v bazenu in ker voda toplejša ne bo, sva se odločila, da zadevo pospravimo. Sva si menda prvič v dolgih letih vzela čas in zadevo očistila, zložila in pospravila kot se šika. Potem sem si na vrtu privoščil kofetek in zaradi pripeke seveda takoj obžaloval, ker nimamo več bazena, v katerem bi se človek ohladil. Sem v miru kofetkal, zadovoljen, ker imam ves čas na tem svetu in me nihče ne preganja, ko je zazvonil telefon. Oče je spraševal, če mu pridemo jablano obrati, kar sem mu pred časom obljubil. In smo jo obrali, itak, ni bilo veliko.

Potem sem si še en kofe na vrtu privoščil, zadovoljen, ker je delo opravljeno in me nihče nikamor ne priganja, pa je kuzlica zacvilila. Je prišla ura, ko si ponavadi pretegne noge. Smo jih pretegnili in ko sem si po vrnitvi domov, pregret in malce nejevoljen, ker smo bazen pospravili, v katerem bi se lahko malo pohladil, scmaril še en kofe, da si ga v miru in zasluženega popijem, je pa telefon zazvonil spet …

Pred leti sem enkrat v soboto dokaj zgodaj popoldne domov prišel po napornih par dnevih jamarjenja, da sem se v posteljo totalno zbit spravil že v soboto in posledično v nedeljo vstal že ob osmih zjutraj. Sem kofetkal na vrtu in malce časopise prelistaval, nevajen tako zgodaj biti pokonci, a se mi je vseeno kar okej zdelo, kakšen car sem, nobene obveznosti na tem svetu, jaz pa že pokonci pa to. In je seveda telefon zazvonil, neznana številka, ko sem se javil, je pa mlada gospodična sporočala, da me čakajo in če sem že kje blizu, da še kofe spijemo pred dogodkom. Itak da me je kap, sem bil prepričan, da literarna delavnica v Škofji loki, ki naj bi jo vodil, pride šele naslednji teden! Kaj naj rečem, verjetno sem se kaj na nedeljsko gnečo izgovoril ali kaj ter v avto skočil in le nekaj kratkih minut zamudil! Med vožnjo sem si pa program delavnice sestavljal, saj je bilo itak samo kakšnih 20 ljudi in so bili na koncu zelo zelo zadovoljni …

Ampak tokrat, tokrat, ko je telefon zazvonil, sem se pa takoj spomnil! Sem se oglasil in seveda je Mateja namesto pozdrava takoj zažgolela, da jama čaka in zakaj nisem poklical, kakor sem obljubil! Sem se na opravke izgovarjal, kaj sem pa hotel in poskusil, če morda bi pa jama še malo počakala, glede na to, da zunaj je že noč pa to in je seveda mislila, da se hecam. Kakor je mislil, da se hecam tisti policist, ki me je ob enih zjutraj ustavil ter vprašal, kam se mudi. Sem mu po pravici povedal, da v jamo in ko je skoraj na rit padel, kako da grem ob enih zjutraj v jamo, ko je pa tema, sem mu mirno odvrnil, da imamo jamarji zaradi tega lučke na čeladah, ker v jamah je vedno temno. In enako je meni odvrnila Mateja. In nisem imel kaj, sem začel pakirati. Predraga soproga je seveda takojci pripomnila, da je vedela, da sem se za jamo menil, saj je bila kar presenečena, ko sem dopoldne vstal in ji moral vsaj štirikrat ponoviti, da bom doma in da naj kosilo tudi zame skuha …

Sva torej z Matejo kljub temi v eno izi skočila, a ko sva že takoj na začetku medvedje sledi v blatu opazila, sem ji po pravici povedal, da jamar sem sicer dober, da bom opremil in vse, jo tudi ven zvlekel, če se bo poškodovala ali kaj, če pa slučajno medveda srečava, bo morala zadevo reševati pa ona!  Da tukaj pa jaz črto potegnem! In se je smeje strinjala, ne vem, je morda mislila, da se hecam. A ko sva trapljala po gosti in skoraj neprehodni hosti, sem bil ves čas na preži in če bi kaj zarulilo, bi bil v hipu za njenim hrbtom! Kako bi pa ona potem zadeve reševala, se mi pa tudi sanja ne in me pravzaprav niti ne zanima. Jaz bi dobil tistih par minut za pobeg, ko bi se kosmata beštija z njo ukvarjala …

Kakor koli, jama je bila, ne preveč naporna, a je bilo že krepko čez polnoč, ko sva se do bivaka pri Čaganki privlekla. Sva zakurila, da si kaj pod zob vrževa in potem ob ognju še malo moževala, pa kakšne velike skoncentriranosti na pogovor vsaj z moje strani ni bilo, kajti gozd že zelo dolgo ni bil tako živ! Nekje v daljavi je grozljivo rulil jelen, čeprav še niso v ruku, je bil ziher kakšen junfer ali pa napaljen psihopat, ki ne ve, kdaj se gre v ruk, prav bizu je lisica lajala, ki se je sicer nisem zelo bal, saj sem po glasu vedel, da kaj velikega ni, je bila pa neumorna in mi je šla kljub vsemu malo na živce, z druge strani je vejice pokal in občasno zalajal srnjak, celo ptiči so bili nervozni in so ropotali, ko da je kakšna konvencija, polhi so se oglašali in z dreves metali, kar so pač metali, da sem ves čas trzal …

Mateja je nekaj razlagala, glasovi je sploh niso motili, ker ona je vegetarijanka in ima živali rada, čeprav se mi zdi, da ne ve, da recimo medveda ali jelena to kaj dosti ne bi zanimalo, če bi se srečali, jaz sem se pa počasi presedal ob ognju, kakor da iščem toploto, dokler nisem obsedel bliže vratom bivaka kakor ona. Ker človek mora imeti obrambni načrt, kadar je obkoljen z divjimi živalmi! Edina vrzel v mojem načrtu je bila mladenkina hitrost. Ker ne vem, kako hitra je, lahko bi se recimo zgodilo, da bi do vrat pritekla istočasno in se potem zagozdila v podboju, medved bi naju pa potem oba imel ko na pladnju …

Sem se potem, ko je bilo rjovenja že odločno preveč, izgovoril, da bi šel kar v bivak malo brat in se je strinjala, ogretim od ognja se nama je pa v tistem zaboju zazdelo nekam mrzlo in sva z lopatko žerjavico enostavno v peč prestavila pa še par polen za dobro vago vanjo fliknila. Da nama bo toplo.

In nama je bilo, itak! Mateja je takoj zaspala, jaz sem še kakšno uro bral, malo preden sem zaspal sem moral pa ven. Na hladen zrak, malo se pohladiti, itak, v bivaku je bil pekel! A sem samo med vrati stal, ker je bil tisti jelen še dosti bliže pa še bolj glasen je bil …

Ko sem končno zaspal, sem bil prepričan, da kaj dosti ne bom spal, ker ženska hodi v službo in je vajena zgodaj vstajati, a ko me je sonce zbudilo kot po navadi, sem presenečen ugotovil, da še spi. Ful ponosen sem vstal, končno enkrat prvi in skuhal kofe, kar je zbudilo tudi prijateljico. Na glavi je namreč imela masko ali kako se reče tisti zadevi, ki si jo povezneš čez oči, če te luč moti in ni mogla opaziti, da je že dan, v ušesih je imela čepke, menda zaradi mojega smrčanja, in ni mogla slišati, da lomastim s kofetom, nos je imela pa še fraj.

Ja, človek mora vedeti, kaj je pomembno …