Kotiček

Dokler nisem začel pisati romanov za mladino, čisto zares iskrenih odzivov na svoje delo nisem imel. Mislim, ljudje so pohvalili, saj kaj pa naj, mar ne, a vprašanje je vedno tam, jim verjeti, ali ne?!

No, ampak enega sem pa imel! Kolumne o svojem očetovstvu sem v revijo Mama začel pisati že kar ob nastanku revije, takoj ob rojstvu mojega prvega sina, a ko mi je Barica leta 2004 predlagala, da bi jih nekaj najboljših izdal v knjigi, mi ideja kaj preveč ni dišala. Nekako zadeve nisem imel za “pravo” literaturo, je še sedaj nimam, a me je prepričala, da je zadeva dobra. Da se morajo mladi starši, ki so v starševstvo porinjeni brez priročnika za uporabo, malo nasmejati in da je moje pisanje ravno pravšnjo za to. Naj vidijo, da je nekaterim še huje …

No, knjiga je izšla leta 2004 in postala uspešnica, prodana v nekaj tisoč izvodih in se še sedaj izposoja v knjižnicah, kupiti pa se je ne more več. Veliko pošte sem dobil, če imam kakšen izvod in kje se lahko kupi, zato sva letos s Špelo z Mame staknila glavi in se odločila za drugi del Očkovega kotička, zaradi popraševanja pa še za natis prvega.

Ampak to ni tisti dokaz, da je knjiga dobra, o katerem sem govoril.

Pred leti, ko sem še moral spremljati mojo predrago soprogo v trgovine (saj ponavadi je zame kaj kupovala), je ona odšla v trgovino, jaz sem pa zunaj srlo demonstrativno in trmoglavo vlekel ter čakal, da pride ven. In ker sem se pri tem početju dolgočasil, saj prek telefona nisi mogel tako kot danes na splet, sem prodajal zijala. Je kar zanimivo opazovati ljudi, ki hitijo po opravkih. Pogled mi je pa pritegnila ženska, ki je klop, na kateri so si ljudje s polnimi nakupovalnimi vrečkami lahko malo oddahnili, kar zajahala. Z obema rokama si je podpirala brado, sklonjena naprej, s komolci na klopci. Pa mi to še ne bi pritegnilo pogleda, a njeno telo so pretresali sunki. Jokala je.

Takrat še nisem bil reševalec, zato seveda nisem kar stekel do nje. No, roko na srce, tudi danes nisem takšne vrste reševalca, da bi pristopil v takšni situaciji, tolažil sem se, da zagotovo obstaja v tisti hiteči skupini ljudi nekdo, ki je bolj poklican pomagati kakor jaz! A pogled mi je vseeno ves čas uhajal k njej. Smilila se mi je …

Je predraga soproga končno prišla iz trgovine in seveda sem ji jokajočo žensko pokazal. Ne, da bi ji ona pomagala, a takšni ljudje pač smo, kaj pa vem. Če nekoga na problem opozorim, sem ga že skoraj rešil. Ali nekaj takšnega …

Tudi moji predragi se je ženska kar zasmilila, a seveda ne toliko, da bi pristopila do nje in ji ponudila pomoč, le toliko, da sva oba buljila vanjo, ko sva se napotila proti izhodu. In ko sva bila vzporedno z njo, da sva lahko videla njen obraz, sva oba kar na rit padla. Ker ni jokala. Krohotala se je, od tod tresoče se telo! Krohotala se je pa zato, ker je brala mojo knjigo. Očkov kotiček.

No, moram priznati, da sem bil kar malo ponosen. Mi je torej uspelo.

Sva odšla v naslednjo trgovino, v katero sem moral pa tudi jaz, ker smo kupovali srajco zame in sem jo moral poskusiti, ko me je predraga soproga že v trgovini imela, mi je začela pa nositi še milijon drugih stvari, od hlač do jaken. Ker baje hodim ko klošar oblečen, ves raztrgan in razcapan! V svojo obrambo moram povedati, da takrat me še ni Jamarska reševalna služba Slovenije oblačila in sem res morda malo bolj razcapano deloval, danes ne toliko, ker če imaš na obleki slovensko zastavo, pač moraš malo paziti!

Kakor koli, ves sem bil živčen in sem se enkrat uprl, potem se je pa uprla še moja uboga predraga soproga, ki mi hoče le dobro in je hotela le izkoristiti priložnost in sva kar nekaj sikala drug na drugega ko pes in mačka in nič nama ni bilo nerodno pred mlado prodajalko, sva jo skoraj ignorirala. Sem plačilno kartico zabrisal na pult in se še vedno branil pred predrago soprogo, v tem je pa prodajalka ime prebrala na kartici in se kar stopila. Da ima mladega otročka doma in da je prebrala knjigo …

No, okej, to ni najboljši primer, da je knjiga dobra, le mene je v zadrego totalno spravilo. Ker tovrstnega svojega obnašanja kakopak nisem dal v kolumne …

Okej, če pomislim, je bilo potrditev kar nekaj, ampak hotel sem povedati, da zdaj knjigi sta tukaj. Sem kar malo vesel. Moji otroci, ki nastopajo v njih, pa malo manj. Sem jim med pripravljanjem knjig tu in tam kakšen odstavek poslal, ki me je neizmerno zabaval, njih pa malo manj. Zdaj se izgovarjajo, da so bili takrat drugačni pa da sem kar veliko pesniške svobode si privoščil pa to, ampak tako jaz kakor oni vedo, da temu ni tako. Se je kar samo pisalo, kakor se je dogajalo …

Aja, pa še en dokaz je. Ko si je Pedžo privoščil počitnice v Afriki, je s sabo vzel tudi knjigo in potem tam poprosil Masaja, če jo lahko prime, da ga fotografira z njo. Človek jo je prijel, ne vem, če mu je moral za to kaj plačati, ko jo je hotel prijatelj vzeti, mu je pa ta predlagal, ča zamenja knjigo za njegovo palico. S katero leve od živine odganja. Pa je prijatelj ni hotel, ker je bilo v knjigo posvetilo! Kasneje, ko mi je topovedal, sem bil pa kar malo užaljen. Da če bi mi prinesel tisto palico, bi mu dal tri nove knjige s tremi različnimi posvetili, a po toči zvoniti in čez jarek skakati je itak nesmiselno …

Napiši mnenje