Saj ni res, pa je

Ta Ripleyev Saj ni res, pa je, je bil včasih legendaren, zapisoval je zgodbe, ki so se zdele na meji verjetnega. Sem jih tudi sam nekaj ušpičil podobnih, ki so jim ljudje težko verjeli, čeprav spadajo bolj v kategorijo neumnosti. Zadnjič enkrat smo se nekaj pogovarjali, pa so me spomnili na zimski izlet v gore s prijateljem, ki ne gora še manj pa zimskih ni bil vajen, meni se je pa zdelo, da ga vseeno lahko na eno manj zahtevno turo peljem. Po ne vem koliko urah trpljenja po globokem snegu sva v zimski sobi zakurila, nekaj pojedla, potem pa crknjena zaspala, a ne za dolgo, ker jih je še nekaj s podobno idejo prišlo, pozimi po gorah pohajkovati. So vstali pred nama, še po debeli temi in odpeketali, midva sva pa še malo poležala in pokofetkala, preden sva zagazila v globok sneg. Ne bom povedal, kakšen načrt sem imel, da mi ne bo kdo temperature rektalno meril, a ko sva se prebijala proti nebu v čudovitem vremenu, mi je bilo kar všeč, prijatelju pa tudi. Problem je bil, ko nisem prehoda čez nek problem našel in sem naju spravil v situacijo, ko sem resno razmišljal, ali naj začnem jokati in pokličem gorce na pomoč s helikopterjem ali se kar takoj v prepad vržem, da bo trpljenje krajše!

Namreč, v izsekanih in izbrcanih snežnih stopih sva prečila skoraj vertikalno steno in čeprav je bilo dol skoraj kilometer navpične beline, se kaj hudo nisem sekiral, saj je bil sneg prav lepo utrjen in je dajal dobre oprimke in stope. Še čik sva si vmes pricinila in v razgledu in sončku uživala, se spomnim! Le parkrat me je malce v želodcu zagrabilo, kaj bi bilo, če bi bilo, a sem ta občutek zatrl in izsekoval sneg, dokler le še par metrov ni manjkalo do varnega in bolj položnega prostora. A sta sonce in veter ravno na tistih par metrih sneg skoraj povsem stopila in odpihnila in bi bilo prečenje zelo zelo nevarno. Mislim, saj sem imel opremo, bi iz nahrbtnika moral le vrv vzeti in naju navezati (kar bi moral sicer že pred vstopom v ozebnik narediti!), a kaj, ko se prijatelju niti sanjalo ni, kako se varuje! Sem celo iz cepinov poskusil neko sidrišče scumprati, da se zavarujem in v miru razmislim, a se je začel sneg pod mano krušiti in sva v tisti vertikali stala samo še na konicah derez, se mi zdi.

Kakorkoli, ena bolj pametnih je bila, da sem predlagal vrnitev, prijatelj se je takoj strinjal. Ko sva ponoči spet proti zimski sobi hodila, že na varnem in položnem terenu, crknjena do amena, mi je potiho zaupal, da ve, da je bilo nevarno, ker še nikoli nikjer nisem odnehal. Da zato se je tako hitro strinjal, da se obrneva …

Sem ga pomiril, da ni bilo tako hudo, a ko sva končno prišla do sobe, so bili tam že tisti modeli od zgodaj zjutraj, so eno hudo zimsko smer v Triglavski Severni steni dol udarili. Sem jih kar občudoval, so bili tapravi, vse sem na televiziji videval pogosto, kadar se je kaj pomembnega v alpinizmu zgodilo. In so seveda vprašali, kje sva midva trapljala. Sem kakor mimogrede povedal in so kar občudujoče umolknili, da to je bilo pa res nekaj, da tega se oni v takšnih razmerah ne bi upali. Pa bolj ko sem razlagal, da sva samo do tam in tam prišla, bolj so naju občudovali, prijatelj je pa bolj in bolj bled postajal …

No, tole verjetno pod neumnost oziroma nevednost lahko zapišem.

Pod saj ni res, pa je, pa bolj pašejo Grdinove! Tista, kako je neke tuje fotografe peljal v Celovec na letališče in s sabo vzel še punco, je že ponarodela. Malo pred mejo je ugotovila, da nima potnega lista, je bila meja še taprava, pa jo je kar na meji pustil, da bo v slabi urici nazaj. A so čeking na letališču zamudili, zato je moral kolege fotografe odpeljati na letališče v Nemčijo, kakšnih 400 km proč, da se tam vkrcajo. Mobilnikov pa seveda še ni bilo, da bi punco obvestil, da bo malo zamudil …

Ga je počakala, ker ni imela denarja plus tam, kjer jo je pustil, noben avtobus ne vozi …

Sem danes govoril z njim, proti večeru, in ga vprašal, kaj počne.

Gate perem in nogavice.

Korekten odgovor, se mi zdi, ne vem, zakaj sem še malo povrtal. In dobil lepo zgodbo. Ki se lahko le mojemu prijatelju zgodi!

V sredo je nekaj snemal na Brniku in ko se je okoli polnoči pripeljal domov, je ugotovil, da je tam pozabil jakno z vsemi ključi in dokumenti. Nazaj ni mogel, ker je hangar zaklenjen, človek se mu pa seveda ni javil. Se je odpeljal v Trebnje, kjer živi človek, od katerega najema stanovanje, a je ta tudi sladko spal in ni slišal ne telefona ne hišnega zvonca! Ob še bolj zgodnji uri je zbudil prijatelja, da mu je prišel odklenit atelje, da je stočil posnetke na kompjuter, napolnil baterije in vse pripravil na zgodnjejutranji odhod v Avstrijo, kjer nekaj snema že štiri dni. V istih gatah in nogavicah! Ker domov ni mogel, da bi vzel obleke. Sproti je le jakno in dokumente na Brniku vzel, v Avstriji si je pa še kapo in rokavice in ženske holahopke kupil. Tiste bolj debele, je pojasnil. So super, jih bo imel tudi za v jamo!

Zdaj v hotelu vsak večer opere še spodnje perilo, ko pride spod tuša. Ampak sem se zdajle spomnil, ko tole zapisujem, da sem ga pozabil vprašati, zakaj si ni še gat kupil, ko je že holahupke kupoval! So morda imeli samo ženske gate? Ne vem, sem pa prepričan, da je imel dober razlog, ko pride domov, ga prašam.

Fotke ni pa nobene ob tem postu. Sem mu ponujal 5 evrov, celo do 10 bi šel, če še fotka v holahopkah in mi fotko pošlje, pa ni hotel …