Barry

Sem danes po dopoldanski kavi naročil predragi soprogi, da se obleče (mislim, saj ni bila slečena, da se obleče za ven), da jo peljem ven. Da ne bo mogla reči, da ne greva nikamor skupaj, da jo nikamor ne peljem!

Itak je vsa vesela priskakljala, saj veste, koronski časi so pa to, pa greva samo na sprehod s kuzlico in je bila spremembe kar vesela. Itak jo je firbec že med vožnjo, kam greva, a se nisem dal, nisem izdal. Ve, da so gostilne zaprte in da s kavico ne bo nič, za vsak primer je pa poudarila, da če grem na Petrol po kafe, da ga spijeva tam na parkingu, ji ne bo zelo všeč. Itak sem samo prhnil, za kakšnega me ima, kaj več pa nisem izdal. Dokler nisem na parking poceni trgovine zapeljal in gledal ko budala v elektriko.

Kaj, v Evrospin me pelješ, je bila kar malo užaljena.

Itak da ne, sem protestiral, za kakšnega me pa imaš, v Barrya greva!

So se ji kar oči zarosile, se mi zdi, da je bila vesela, a ker sem na tistem parkingu kar zeval ko riba na suhem, jo je navdušenje minilo.

Kje pa je ta Barry, je vprašala.

In sem mirno priznal, da sem bil prepričan, da je tam, pri Evrospinu. Še celo stavit bi se šel, preden sem tja pripeljal …

Je malo pomolčala, potem pa počasi ugotovila, da v Novem mestu še ni slišala za Barrya, če je to kaj novega.

Valjda da ni, sem ji zatrdil, da pa če ona še ni slišala, pa tudi nič ne pomeni. Saj ni najpametnejša na tem svetu, ne, kaj gre pa lahko tudi mimo nje.

Sva sedela v avtu na parkingu in ker očitno nisem vedel, kaj bi, je še malo povrtala. Če je Barry kakšen lokal, čeprav se ji je to čudno zdelo, ker lokali so v teh čudnih časih pač zaprti.

Sem se vdal, kaj sem pa hotel, saj nisem vedel, kaj bi, in sem ji povedal. Da je to nekakšna trgovina za 1 evro ali nekaj takšnega.

In je crknila od smeha. Da mislim Tedija in da če jo res nameravam peljati v trgovino z robo po 1 evro. Hkrati pa pokazala na ogromen napis na sosednji trgovini. Ki bi ga lahko tudi jaz videl, če bi vedel, kaj moram gledati …

Zakaj sem predrago soprogo peljal v Tedija? Včasih se ti želje povsem nepričakovano uresničijo. Smo bili zadnjič v Čaganki in ker je lih takšen čas, je Mateja prinesla okraske za bivak in božične lučke. Se mi je kar milo storilo, ko sem jih videl in poštekal, da so na baterije. Jih že ene deset let iz kitajske naročam, da bi jih navil okoli drevesa pred hišo, da bi sosedje videli, da mi smo v božičnem vzdušju, a kaj, ko se vedno spomnim, ko drugi začnejo lučke obešati in če bi jih takrat naročil, bi jih dobil enkrat marca. Česar pa nisem želel.

Ja, okej, saj bi jih lahko, pa bi jih imeli za naslednje novo leto, a sem vedno trmast in nisem hotel, da se bom enkrat spomnil in pravočasno naročil. Pa se nisem, itak da ne, v vseh teh letih …

Potem ti pa Mateja pride z osmimi metri lučk, ki jih poganjajo baterije in jih lahko tudi pred hišo obesiš na drevo, ni potrebno podaljška za elektriko ven na dež vleči! Itak da sem od navdušenja skakal in jo vprašal, kje je to nabavila. V Tušu za 1 evro, je ponosno povedala in so se mi kar oči zasolzile. Sem se že videl v ponedeljek v Tušu, a me je opozorila, da morda zadeve nimajo več, ker je to kupila že pred časom. Malo mi je surla zrasla in je videla, zato je malo poguglala s telefonom (jah, ta mlada generacija) in povedala, da jih imajo tudi v Yisku in v Tediju.

Za Yisk nisem bil povsem prepričan, kje je, za Tedija sem bil pa skoraj 98 procenten, da vem, samo kaj, ko nisem vedel, plus še ime sem zabrkal nekaj …

Dobro, se je predraga nehala smejati in sva parkirala na pravem parkingu, potem sem pa že skoraj obupal, ko sem videl, da se pred trgovino vije vrsta ljudi v nizkem štartu. Ker je zaradi časov, kakršni pač so, v trgovini lahko le toliko in toliko ljudi. Sem se zbunil, da za kurčeve lučke že ne bom čakal v vrsti pred trgovino, plus še kdo bi me lahko videl in prepoznal kljub maski, a se je predraga zbunila. Da če sem jo že ven zvlekel, bova šla do konca pa basta.

In sva šla, kaj sem pa hotel. Ko je eden ven prišel, je šel en čakajoči noter in ko sva midva končno na vrsto prišla, ko je šla ena gospa ven, sva se zapodila ko rulja po nove Ifone. A naju je odločna prodajalka zavrnila, da morava počakati. Sem protestiral, da je šla ena gospa ven, midva sva pa kot eden, ker sva poročena, pa je rekla, da greva lahko v trgovino le s košaro, ki ti jo preda odhajajoča stranka. Tista gospa je pa ni imela. Sem protestiral, da kako je pa ona bila brez nakupovalne košarice, pa je skomignila z rameni, da morda je pa še njen soprog noter, kar je bila dobra ugotovitev, mislim, kar znašla se je trgovka, se vidi, da je vsega hudega od vseh vajena. Pa nisem vrgel koruze v puško, nisem jaz tak, le malo manj glasno sem ji povedal, da midva sva korono že prebolela (kar je v bistvu laž, vsaj za mojo predrago, a saj trgovka ne more vedeti, sem si mislil), pa ni pomagalo.

Sva končno dobila košaro in se zapodila med tiste pizdarije za 1 evro, sem si jih prvič od blizu ogledoval, a lučk nekako nisva našla. So bile šele tik pri blagajni. Sem kar tri vzel od navdušenja, so bile po 59 centov, kaj bi škrtaril, plus še Tedibaterije sem našel ful poceni pa še par stvari sem od navdušenja zagrabil, ker so bile ravno pri blagajni in pri roki in sva se domov odpeljala zadovoljna, kot da sva na lotu zadela!

Doma sva bila pa malo manj zadovoljna, ker tista pizdarija za 59 centov je le pol metra dolga in ima samo šest lučk, plus ene ne delajo. Valjda, kaj pa naj bi drugega človek pričakoval! Aja, pa tiste Tedibaterije so se spraznila že med preskušanjem šestih ledic, ki pokurijo energije kakor komar pri spanju, a se nisem sekiral, sem jamar, jih imam dovolj.

No, na srečo mi je Mateja poslala fotko, da je v Yisku kupila kar tri komplete osemmetrskih lučk za 1 evro in da bodo ene zame. In sem se razveselil, ko da sem na lotu zadel. Tale Mateja je carica, vam povem, pa Yisk tudi, se bom enkrat odpeljal tja čist iz firbca!

Torej, letos bomo razsvetljeni za praznike. Kako dolgo bodo lučke na drevesu zdržale, preden jih kdo pljune ali pa dež v kratek stik spravi, pa po pravici povedano res ne vem …