Brez okusa in voha biti niti ni tako slabo. Mislim, ni konec sveta. Hrana nima okusa, ampak to je verjetno kdaj tudi plus. Danes smo za kosilo jedli pražen krompir, govedino iz juhe ter nekakšne štruklje iz polnozrnatega testa. Ker barvno slep še nisem, sem takojci opazil, da so štruklji nekam bolj zdrave barve, kar ponavadi ne jem, potem sem se pa spomnil, da itak nimam okusa in sem si dva na krožnik vrgel. Ja, seveda kosila nisem jaz skuhal, dobra plat tega, da imaš korono, je tudi ta, da mora boga predraga soproga zaradi tega doma ostati in ko je že doma, pa še skuha. Čeprav tudi dela za službo od doma. Kar me čisto fascinira. Mislim, meni nese kakšne špagete v krop vreči in pesto potem po njih, pa še to se mi zdi, da je šlo ful časa proč, ki bi ga lahko uporabil za kaj bolj koristnega, ona pa med delom za službo normalno kosilo pripravi. Okej, moram biti pošten in povedati, da krompir sem jaz moral paziti, ona je krompirje samo v vodo dala, naprej je bilo pa na meni. Ni lih nek za Nasine inžinerje opravek, to že, a moraš paziti, kdaj zadeva zavre potem pa zmanjšati ogenj in krompir v kropu kuhati še kakšnih dvajset minut. Je torej krompirje v lonec vrgla, jaz sem moral pa paziti, kdaj bo zavrelo, a ker mi dolgčas vmes postalo, sem skočil v kabinet k časopisu, ki me je še čakal. In nimam blage, kam je čas šel, saj sem morda samo eno stran prebral, ko je že predraga vpila iz zgornjega nadstropja, da voda vre, je slišala, kako se preliva, da naj zmanjšam ogenj in po dvajsetih minutah umaknem. Sem zmanjšal, to znam, dvajset minut se mi pa ni ljubilo za štedilnikom stati in sem samo v kabinet na kavo skočil, čez tri minute je bila pa že pri meni, da sem preveč zmanjšal in da po pol ure krompir še ni skuhan.
Mislim, je potem ona prevzela in je kosilo bilo. Zato smo dobili na krožnik bolj zdrave štruklje, ki sem si jih dal na krožnik, ker pač nimam okusa. To je edina dobra plat, se mi zdi. Moram priznati, da me je kar začudeno gledala, ko sem tisto čvakal in nobenih grimas nisem delal, je pozabila, v kakšnem stanju sem, šele ko sem v usta nesel polno žlico hrena in nisem niti trznil, se je spomnila. Ter pripomnila, da morda pa knjiga ni za pri kosilu, če nimaš okusa in ne gledaš, kaj nosiš v usta …
Glede vonja pa nisem povsem odločen še. Mislim, super je, po eni strani. Prej sem jaz za od doma šolajočim se tamalim hodil, naj oblačila v pralnico vrže in odšiba pod tuš, zdaj je pa vloga obrnjena. Ampak ko se pod tušem namiliš in ko ponavadi milo zadiši, zdaj ni nič. Tudi ko je bilo potrebno po pranju deodorant uporabiti, sem malce okleval, da itak nima smisla, ker nič ne voham, potem sem se pa spomnil, da je deodorant kot maska, namenjen za varnost drugih, in sem ga uporabil. Ker rad lepo dišim, čeprav ne voham …
Ja, so pa tudi slabosti tega stanja. Moja predraga je iz shrambe že vse kompote in marmelade prinesla, ki jih že leta nihče noče jesti, ker so prekisle, potem se pa rolata od smeha, ko z žlico jem višnjev kompot in niti trznem ne, njima pa samo ob gledanju kremži obraze!
Ampak, pustimo to, bo minilo. Bolj me skrbi, ker sem dobil rezultate testa na korono. Sem negativen! Pa ne maram biti negativen v nobenem pogledu, še najmanj pa v tem! Sem poklical svojega zdravnika. Da sem negativen. Mi je čestital. In sem se kar malo razburil, da to ni nič za čestitat, da sem že skoraj 14 dni samoizoliran in da sem bil kar vesel, da sm to pizdarijo dal čez in da bo mir, zdaj pa tako.
Me je razumel, a pomagati pač ni mogel. Sva še malo o vremenu poklepetala, preden sva končala, sem se pa spomnil in ga vprašal, zaradi katere bolezni sem potem vonj in okus izgubil. Ni takoj odgovoril, razmišljal je, preden je priznal, da ne ve. Že prej sva ugotovila, da so testi na korono dokaj zanesljivi in da korone nimam, ko sem pa še kar insistiral, naj se vsaj poskusi spomniti kakšne bolezni, ki vzame voh in okus, je pa priznal, da mu edino korona pade na misel. Samo da jaz je pač nimam, če tako pravi test …
Sem zgrožen pomislil, da ima morda pa zlati Klemi enkrat za spremembo prav, ko je izjavil, da jaz zihr nimam korone, da vonj in okus sem izgubil pa zato, ker sem se napsihiral in sem se še glede tega konsultiral z zdravnikom, ko sem ga že imel na zvezi. Je spet razmislil, da možno sicer je, ne pa zelo verjetno in mi predlagal, da ostanem še kakšen dan v samoizolaciji. Da korone sicer nimam, ampak kar tako, za vsak slučaj … Da z izgubo dveh čutov se bomo ukvarjali pa nekje sredi januarja, ko naj bi (vsaj pri koroni, ki je jaz sicer nimam) to predvidoma izzvenelo …
Moram priznati, da sem bil kar malce razočaran. Mislim, kot otrok, ki izve, da Božička ni. A da testi niso stoodstotni? Zakaj so pa potem vrste pred centri? Ja, mislim, razumem, informacija ne škodi, ampak negativnega ponavadi potem v službo pošljejo …
Da se razumemo, s predrago masko nosiva tudi na sprehodu s psom v naravi, ker je tako zapovedano in ker mi to nič zares ne škodi, pa ker lahko koga srečaš in te že 50 m proč grdo gleda in kar vidiš, da razmišlja, ali bi policijo poklical ali ne, pa po deveti uri zaradi policijske ure tudi smeti ven ne nesem, se pa zdaj počutim čisto malo neumno.
Bi morda vseeno malo okoli sebe pogledali, kako se drugi s to zadevo spopadajo in kaj pametnega oz pametnejšega od njih pobrali? Pa prioritete morda reorganizirali, preverili z realnimi podatki, kje nam škripa, zakaj se stanje še vedno poslabšuje ne pa kar nekaj na pamet?! Mislim, prav ponosen sem sam nase, ker, prisežem, še niti ene Kacinove tiskovke nisem poslušal! Že samo drugačna in bolj iskrena komunikacija bi marsikaj spremenila, sem prepričan. Evo, mislim da vem, zakaj jaz nisem korone fasal. Vsi moji prijatelji in znanci, ki so jo že dobili in nekateri celo slabšo verzijo, poslušajo tega arogantnega strička, iz naftalina nekih drugih časov potegnjenega in imajo vsi previsok pritisk, jaz ga pa ne in sem bolj zdrav, očitno!
