Klemi je prišel na kofe, a ker je v naši hiši po njegovo leglo korone, sva kofe spila kar v garaži. Mi je bilo hecno, kako je vsakič skoraj na cesto stekel, ko sem stopil proti njemu, čeprav že vsaj dva tedna nisem več kužen, a sem ga nehal strašiti, da ga ne bi kakšen avto povozil. Kofe je pa skoraj čez masko pil, saj veste, virusi razsajajo po zraku …
Ko sem bil že ravno zunaj, sem skočil še do Grdina (če naredim dva koraka naprej in enega nazaj, imam do njega 2 minuti) in mu pomagal jogi na streho avtomobilčka njegovega privezati. Ker še ni naredil izpita za reševalca (saj veste, zaradi virusa so izpiti letos odpadli), sem prav z zanimanjem opazoval, kakšen zaključni vozel bo naredil, a me je zafrknil. Ni naredil polbiča in ga zaklenil, kar mora vsak reševalec žime narediti, a ne zato, ker ga morda ne bi znal, temveč zato, ker je imel kot pravi možak pri roki silver tejp črne barve in je s tistim zaključil …
Nisem pa imel časa opazovati, kako se je odpeljal, čeprav sem prepričan, da je bilo zanimivo. Mislim, predvsem na avtocesti oz pri višji hitrosti se je njegov avtomobilček zaradi upora zagotovo po zadnjih kolesih peljal! Sem se spomnil, kako so sosedje s fičotom na morje blazino za napihnit kar napihnjeno peljali na strehi majhnega avtomobilčka, a takrat je bil bencin še poceni in so lahko …
Kakor koli, da se škoda ne dela, smo z Jasno in Matejo do bivaka skočili zadevo pripraviti na zimo, se pravi vodo smo spustili in podobne stvari, kar bi sicer že morali, a nismo. Ko smo bili že tam, smo pa še v jamo skočili malo mišice pretegnit. Da vidimo, če še znamo. A preden smo se v jamo spravili, smo v toplem bivaku še kofetkali, kakor se spodobi in ravno sem razlagal Jasni in Mateji, da nobena žival ne pride pred bivak, da bi jo kamera ujela, čez 2 minuti pa je prižgal mimo okna našega lesenega zavetišča največji jelen, kar sem jih kdaj videl. Okej, saj videl sem jih morda pet ali šest, a saj razumete! Sem ga uspel samo še v rit pofotkat, potem sem pa malo zarulil in je boga žival vse rekorde in male dreveščke podrla med umikom na manj obljuden kraj …
Zakaj strašim uboge živali, sprašujete? Samo vrnil sem mu! Sem šel okoli štirih zjutraj ven odtočit, med odtakanjem sem pa še jasno zvezdno nebo in svetlo luno občudoval. Potem je pa nenadoma nekje ne daleč od mene zarulilo, da mi je zadevica kar iz rok padla, pa še sreča, ker ne vem, če sem med tekom na varno tistih par metrov uspel sploh zapreti vodo!
Kakor koli, po jami še znamo. Pa za vsak slučaj, če bomo še naprej zaprti, smo bivak še okrasili, je Mateja prinesla milijon okraskov. Baje v trgovinah po en evro še vedno vsaj prek interneta lahko naročaš …
