Saj če povem, da po svetu pandemični virus razsaja, vam kaj novega ne bom izdal. Absolutno ne sodim med zanikovalce nevarnosti in absolutno zadeve ne povezujem z antenami za mobilni signal (no, povezujem v toliko, da sem mnenja, da je tovrstnim teoretikom zarote med varovalkami v glavi kakšen kratek stik naredilo!), a čisto zares te pandemije od blizu nisem videl. Saj veste, asocialni ljudje, ki se samo po jamah potikamo, tega pač ne moremo videti. Še najbolj vidna je pandemija na mojem počutju, kajti ukrepi naše vlade (pa saj verjetno ni unikatna, kaj pa vem) se že poznajo tudi na mojih živcih! Namreč, čeprav sem mnenja, da na sprehodu s psom v naravi maske pač ne rabim natikati na nos, jo natikam, ker spoštujem ukrepe in pozive in zakone, pa naj bodo še tako hecni, hkrati pa ob srečanju koga, ki maske sploh nima oziroma jo ima pod prado, kar željo dobim ušesa mu naviti! Čeprav je v naravi in čeprav je 5 m proč od mene …
Kakor koli, tale pandemija je pravzaprav skoraj šla mimo mene, to sem hotel povedati. Razen (bolj) prazne denarnice neke zelo velike razlike od prejšnjega leta ni bilo. Tudi obolelih zaradi virusa sprva ni bilo med mojimi znanci in prijatelji. Ja, kakopak, je poklicala prijateljica jamarska reševalka, da ga je staknila in da hoče umreti, ampak pri njej me zadeva ni zelo zelo presenetila čisto zares, kajti če obstaja kakšen magnet na nesreče in nezgode, ga je ona enkrat v mladosti skoraj zagotovo ponesreči pogoltnila. Da ji je bilo hudo za umret, je potožila in sem sočustvoval z njo, ker jo imam rad, pa tudi ko ga je prebolela, ji je šlo okrevanje bolj počasi od organizma, je prišla med tiste statistične manjšinjske reveže, ki se počasi na noge postavljajo. Saj ne, kot rečeno, da se nevarnosti in pandemije nisem zavedal, a ker ga je dobila točno ta moja prijateljica z magnetom za nesreče v riti in dobila je seveda tahujšo obliko, tega nisem jemal kot dokaz, da je situacija nadvse resna. Ker je torej zbolela prva oseba, ki jo poznam …
Torej, sem lepo živel v svojem mehurčku, prijatelji so še na kavico prihajali, sicer čez hišo do vrta z masko na nosu, kakor zakon zapoveduje, na vrtu imam pa tudi dovolj prostora, da smo sledili navodilom o fizični distanci. Pa potem po obisku sem si, ko sem posodo v pomivalni stroj pospravil, roke razkužil, pa je bilo.
Ja, pred leti, šele dobro sm začel žurati, sem bil tudi priča pandemiji, se je AIDS pojavil. Smo bili tudi vsi malo prestrašeni, ker tapravih informacij ni bilo, a v naša življenja ni vstopil. No, v moje ni oziroma je samo enkrat. Se je nekje z Norveške po nekaj letih življenja v nekakšni hipijevski komuni doma spet pojavil prijatelj iz srednje šole in smo žur udarili. Smo ga bili vsi veseli, smo veselo pili in njegove zgodbe poslušali, a ko je odšel, je prijatelj, pri katerem smo imeli žur, pobral vse kozarce in skodelice in krožničke, ki se jih je dotikal prijatelj iz komune in jih zabrisal v smeti. Da noče reskirati …
No, zašel sem, jaz zadev nisem metal v smeti, le za normalno higieno sem skrbel in se držal logike in je bilo moje življenje tudi med pandemijo čisto znosno, če zanemarimo tanjšo denarnico!
Tudi v jame smo hodili, po pameti, kakopak in bi še vedno živel v prepričanju, da vse pravzaprav ni tako slabo, če se zadnjič enkrat pa v jami ne bi preveč namatral. Mislim, saj se mi ni zdelo, da se preveč matram, a v ponedeljek je prišel blag musklfibr, ki niti v torek ni pojenjal in se je vlekel tudi še v sredo. V četrtek je poklical zlati Klemi, če bom kavico skuhal in sem mu potrdil, da jo bom, hkrati pa še postokal, da me nekaj mišice bolijo, pa nimam blage, zakaj. Da od jame je že kar nekaj dni minilo plus niti ni bil tak mater, da bi moralo boleti toliko dni. In prijatelja kakopak ni bilo k meni, ker on vsak dan po 12 ur dela v Domu starejših občanov, pomaga razredčeni ekipi, k samo enemu starejšemu občanu na dom se mu je zdelo pa preveč riskantno priti.
Sem zmignil z rameni, a sem se potem zvečer vseeno preselil v sobo odstotnega starejšega sina. Predraga moja soproga je sicer rekla, da ni potrebno, da kar je, pač je, a sem šel vseeno v zgornje nadstropje, ker škoditi pač ne more. Mislim, tako sem samo mislil, zdaj vem, da lahko. Prvič, predraga moja bo lahko ugotovila, da spanje v postelji brez smčača ob njenem ušesu pravzaprav ni napačno in bo spremenila ključavnico v najini spalnici, spanje v postelji starejšega sina pa tudi ni najbolj udobno. Mislim, ja, posteljo ima okej, a ker je soba poleg sobe najmlajšega sina, ki ima vsak dan šolo prek računalnika in ga menda moje smrčanje moti, ta potem vpije in ropota in kako naj potem človek kvalitetno spi, vas prašam!? Plus mačka in kuzlica mi delata težave. Mačka skače po meni, ker je menda ona spala v sobi starejšega sina in ji ni prav, da sem se jaz vselil, tudi opraskati me zna sredi noči, a ko se zbudim, da bi jo pritegnil in naučil manir, je seveda nikoli ne dosežem. Ker nisem na domačem terenu in še ne vem na pol v snu, kje je luč pa to, ko se pa orientiram, pametne mačke seveda ni več v bližini … Kuzlapa spodaj ruli, da kdaj nazaj pridem, v nadstropje se ji ne ljubi hoditi, menda …
Kakor koli, sem se obnašal odgovorno, čeprav nisem bil bolan, musklfiber pri nas starejših občanih pač dlje časa traja, a četudi nisem bil bolan, sem takojci ugotovil, kako te bolezen, pa čeprav samo namišljena, stigmatizira! Je Grdin klical, če bova Jamarja končno prelomila in sem odpeketal do njega v studio, a ko sem mu na vratih povedal, da imam že par dni musklfibr in da bom masko kar na smrčku zadržal, mi je samo vrata pred nosom zalobutnil. Da bova prek mailov delala, da on s kužniki ne bo v istem prostoru …
Dobro, sem se sprijaznil z namišljeno boleznijo, čeprav nisem bil bolan in sem se za računalnik zabubil. Kar tudi ni slabo. Plus ko je kdo na kavo hotel priti, pa mi ni bilo do družbe, sem samo malo postokal in je bil mir. Bolečine v mišicah so skorajda ponehale, pa tudi nikoli niso bile kaj hude in sem si že mislil, da iz tahudega sem ven, ko me je potreba pregnala v prostorček, kamor gre še cesar peš. Sem opravil, kar sem imel za opraviti, potegnil vodo, si umil roke, potem pa iz navade še malo tiste dišeče zadeve pošprical po prostoru. Sicer brez potrebe, ker je bil izloček enkrat za spremembo brez prehudega vonja, a navada je železna srajca, kaj hočemo. Sem torej pritisnil tisto dišavico po prostoru, je predraga kupila eno še posebej močno (ne vem, če mi je hotela kaj med vrsticami povedati ali kaj), a se ni nič zgodilo. Mislim, razpršilo se je, a dišalo pa ni. In sem še enkrat pritisnil. Pa še enkrat in še enkrat …
Dokler mali nadstropje in pol nad mano ni znorel, naj preneham, ker ne more dihati! Se mi je malo čudno zdelo, a kaj dosti razmišljal o tem nisem, popoldne sem pa kuzlico maltretiral in božal in kuštral in čohal, kar sicer ne bi bilo nič čudno, če ji ne bi vmes enkrat izjavil, kako zelo lepo diši. Je moj zlati mali mirno vstal, stopil do omarice nad hladilnikom, vzel daljinski termometer ter mi izmeril temperaturo. Da jaz imam ziher corono, ker kuzlica smrdi ko dihur, je zamrmral! Se mu je pridružila potem tudi predraga mi soproga, da se ji je zdelo čudno, zakaj juho dosoljujem, ko sem pa vedno zadovoljen z okusom. Meni se je sicer zdela malo neslana, tudi ko sem jo dosolil, a ker sem že veliko let poročen, vem, da zadevo poješ in pohvališ, četudi morda ni najbolj po tvojem okusu!
Mater, potem imam pa menda res to zadevo?!
Kave še vedno zlivam v glavo kot vodo, temperature nimam, mišice skoraj nič ne bolijo, le voha in okusa nimam. Bom šel v ponedeljek k zdravniku, da mi tisti kol v možgane zapiči in preveri, dokler pa voh nazaj ne pride, bo uživala pa predvsem kuzlica. Ker nesmrdečega psa je čisti užitek božati, vam povem …
