Načrt je bil dober, končno smrečico iz Čaganke prinesti, a sem si zvečer v bivak vzel Račevo biografijo in bral skoraj do petih zjutraj. Kar zanimivo in nadvse duhovito branje, priporočam!
Snega skorajda ni bilo več, le še kakšne zaplate po senčnih delih vrtač, pa še celo noč je scalo kot za stavo. Ko sem odprl oko, je, ne boste verjeli, sijalo sonce! Kičizem čisti. Sem pogledal na telefon, je kazalo, da je še kar zgodaj in sem si rekel, da še za kakšne pol urice zamižim, v spalki je bilo toplo, ponoči je namreč ogenj v peči ugasnil. Sem zamižal, zelo hitro po tem, ko sem zamižal, se je pa Mateja oglasila. Če vem, koliko je ura.
Kvize imam rad, še posebej, če poznam odgovor in se ji ga zaupal, ne da bi na telefon pogledal. Saj sem morda minuto prej oko zaprl in minuta gor ali dol ne igra vloge pri takšnih vprašanjih.
Ja, toliko je bilo pred dvema urama, je zagodrnjala s postelje nad mano in seveda sem takojci preveril in zgrožen ugotovil, da se ne šali! Mi je nerodno povedati, kdaj sva vstala, zares čudno pa je, kako hitro mine dve uri, ko v prijetno topli spalki za minuto ali dve še zapreš oči za nekaj dodatnih z-jev …
Kavica, kakopak, celo dve ali tri, se mi zdi, potem pa obilen zajtrk. Ki bi mu lahko rekli tudi kosilo, kaj pa vem. Jedla sva neko Matejino vegansko mojstrovino in čeprav pravijo, da je lakota najboljši kuhar, tokrat temu ni bilo tako. So bili veganski špageti v omaki prav okusni. No, okej, okusa še vedno nimam, tako da objektivno tega trditi za prmej ne morem, a sem se najedel.
Vmes je spet začelo deževati, pa človek se s polnim želodcem tudi uleni, zato sem predlagal, da bi šla namesto v Čaganko v Akustično brezno, ker sem imel tokrat tudi vrtalko s sabo in bi lahko zavrtala manjkajoča pritrdišča, ki so nam zadnjič preprečevala, da bi se spustili na dno. Pokukati, če je kje kakšno nadaljevanje, ker v našem klubu je zdaj to in, v starih jamah poiskati nove, daljše in lepše dele!
Spet se je za kratek čas pokazalo sonce, da se je tista jamarska, da v blato in temo rinemo po lepem vremenu, pokazala za pravilno, kar mi je odgovarjalo. Naju težko obtežena do jame vsaj ni pralo …
Tokrat sem se v jamo jaz spustil prvi s stometrco in vso kovačijo, še prej sem pa na vhodu v brezno enega zavrtal, da je zdaj po pravilih prvo pritirdišče dvojno in bolj varno. A sem ga komajda zavrtal dovolj globoko, se je baterija vrtalnika spraznila! Sicer sem vzel rezervno, a ker sem bil prepričan, da sem tudi rezervo napolnil pred šestimi meseci, vmes kaj dosti nisem vrtal, kajti nujno je bilo potrebno zavrtati vsaj eno pritrdišče nad zadnjim breznom, kjer se vrv grozljivo drsa ob oster kamen. Vmes sem sicer našel še en fiks, ki ga je zadnjič Potrpin spregledal in je bilo takojci bolj varno, ko sva do zadnjega brezna prišla, mi je pa Mateja povedala, da tudi jaz nisem najbolj ostroviden, ker sem enega spregledal. Lepo se počutiš, ko ti pripravniki povedo, kako bi moral, pa nisi …
Aja, seveda, ključen podatek je pa ta, da sva bila mokra kot cucka pod kapom, kajti v jami je zalivalo kot za stavo! Mislim, saj sem vedel, da bo, a vseeno se mi je zdelo, da bo Akustično lažje kot Čaganka. Ko te pa potem premočenega šejka, se začneš pa spraševati, ali si se prav odločil …
Ampak, bila sva tam in za cviljenje ni bilo časa. Sem se spustil v brezno in seveda takoj našel fiks, ki ga je Potrpin spregledal, je pa bil res ful blaten in zarjavel, zato sem za vsak slučaj poleg njega še enega scmaril. In prav sem imel glede druge baterije, komaj komaj je eno luknjo zvrtala!
Sem na tistem pritrdišču Matejo počakal, kajti vhod v brezno smo odprli v podoru, kar pomeni, da dol leti ogromno kamnov in kamenčkov. Direktnih 30 in nekaj metrov! Ko se je spustila do mene, si je našla udoben položaj, da bo mirovala tistih nekaj minut, ko se bom spuščal, da ne bi kaj name zrušila, medtem ko bom na vrvi, za vsak slučaj sem pa od nje vzel še eno stotko, ker zaradi vlage in vode nisem videl, ali vrv pride do tal. Pa še dobro, da sem jo vzel, kajti zabingljal sem kakšne tri metre nad tlemi, tako da sem moral še vrv štukati. Pod rahlim slapom!
Ko sem se končno dotaknil tal in umaknil iz vertikale, da mi ne bi kaj priletelo na čelado, se je začela Mateja spuščati, jaz sem si pa enega prižgal. In preverjal, koliko se še spomni prehoda čez vozel. Se je spomnila, čeprav v slapu ni še nikoli trenirala …
Sva sedela tam na dnu jame ko dva polita cucka, jaz sem samo še o tem razmišljal, kako si bom zunaj kofe privoščil in kako me zebe, potem sem se pa spomnil, da za pripravnico mora biti kaj več. Mislim, ni dovolj, da jo samo na dno čurke pripelješ, rečeš to je to, potem pa ven. Sem ji, čeprav ne preveč entuziastično, pokazal na rob sigastega platoja, kjer je bila majhna luknjica in povedal, da je bila zgoraj povsem ista situacija. Podor, preko katerega se je naredila siga, ko smo malo odkopali, se je pa to gromozansko brezno odprla, v katerem sva čmurila.
Se je nič kaj energetično na kolena spustila in par kamnov odmaknila, se je videlo, da tudi ona razmišlja o povratku v topel bivak. Ako je umaknila še dva kamna, morda tri, se je pa luknjica odprla in je zagrabila ko pes ježa. Po kakšne pol ure je bil že cel njen zgornji del v luknji!
Prav ista situacija je bila pred skoraj desetimi leti, ko smo jamo odkrili in začeli kopati podor. Je bila luknja že tako globoka, da smo morali Srečka za noge držati, ko je zadnje kamne iz nje vlekel! Potem se je pa itak usulu in smo ga komaj ven izvlekli, sem se res bal, da nam bodo samo njegovi škornji v rokah ostali …
Sem predlagal Mateji, da zaključiva in se spet vrnemo z orodjem in ko bo manj mokro in se je kar strinjala. Zadnje brezno sem jaz razopremil, potem sem pa z eno stometrco in vrtalnikom splezal naprej, Mateja je pa razopremljala. Ji je šlo.
A ko sem jo zunaj čakal, da naredim posnetek, kako pleza čez zadnjo ožino, sem bil presenečen, kako dežuje. Mislim, deževalo je, hkrati je bila pa svetla polna luna, kar mi čisto ni šlo skupaj. Sem potem kmalu ugotovil, da mi teče iz rokava, sem bil namreč res popolnoma popolnoma premočen!
Mateja pa ravno tako, zato sva pohitela v bivak, se preoblekla (dobesedno vodo iz škornjev izlila in gate ožela!), kofe v rito in proti domu. Ker je bilo že zelo pozno.
Njo sem odložil nekaj minut pred začetkom policijske ure, a ker sem imel do doma še 15 minut vožnje, sem za vsak slučaj poklical predrago soprogo in ji povedal, da če me ne bo domov v roku petnajstih minut, bom pač v zaporu. In bi skoraj bil doma v petnajstih minutah, če ne bi ugotovil, da cigaretov nimam in sem še do Petrola potegnil. In je kar hecen občutek, ko se voziš po skoraj popolnoma praznih cestah, ko da je kakšna epidemija ali kaj, pa tudi tankštela je bila brez strank.
Edinkrat, ko sem imel takšen občutek, je bilo leta 1991 (sem celo letnico napisal, ker je bilo v prejšnjem tisočletju!). Sem hodil domov po hudi osamosvojitveni žurki (verjetno celo malo cik cak, kaj pa vem), enkrat zgodaj dopoldne. Federalci so nekaj zagrozili, da bodo iz vojašnice (blizu katere sem živel) ven udarili in so iz vseh tovarn tam okoli in šol in vrtcev ljudi domov nagnali, vsa ta masa je hitela čez železniško progo proti mestu, jaz pa edini v nasprotno smer! In v minuti ali dveh sem bil sam. Nekje v daljavi se je slišala sirena (tista za požare, potrese, zračne napade), a se mi sanjalo ni, kaj oznanja, le to sem vedel, da sem edini na ulici in da šibam točno proti vojašnici. Ni bil dober občutek …
Ma, ja, zašel sem, v mojih letih se mimgrede v junaško zgodovino človek vrne! Sem na Petrolu eno fotko stisnil, da sem prijateljem poslal, kakšen kriminalec sem, ki krši policijsko uro, potem je pa tesnoba kljub praznim cestam minila. Streljamo se v teh časih namreč več ne …
Aja, ja, seveda, Akustično brezno bo šlo, bom poročal o napredku. Ko bo …
