S Potrpinom za tri dni odhajava v Čaganko. Upava, da je voda ujeta v sneg in da bo dol suho. Bova razširila pot v Kalahariju, da bom tudi jaz na delovišče lahko prišel. Takšen je vsaj načrt. Delo ne bo niti težko niti zahtevno. Ker v Kalahariju je le suha, zbita zemlja. Kakor v Južnem rovu, ki smo ga tri leta kopali, potem se je pa odprlo. Za kopanje smo uporabljali zidarsko kladivo. Ker je vse skupaj tako ozko in nizko, da drugega orodja uporabiti niti ne moreš. Saj kar gre, ležiš, malo tolkljaš in se širi.
Edini problem je, da sem kladivo pustil v Južnem rovu, ker bomo tam še raziskovali, drugega pa nimam. Zato sem se danes v Merkur podal. Saj zadeva ni draga, bomo imeli pa dva ali tri na različnih deloviščih. Sem suvereno skoraj že skozi vrata stopil, ko me je nek model vprašal, če imam podjetje. Sem si mislil, da so v teh čudnih časih še klošarji uvidevni, žicajo le od podjetnih in premožnih ljudi, kar jaz seveda že na pogled nisem. Kar sem mu seveda mirno priznal.
In me potem ni spustil v trgovino, ker v teh čudnih časih je odprta le za podjetnike. Jebajga. Pisal sem že o tem, da okoli hodim z raztrganimi nogavicami, ker se novih ne da kupiti, vlada skrbi za naše zdravje in trgovine z blagom, kjer se največ virusov skriva, so zaprte. Ravno danes me je spet predraga napizdila, da mi je že stokrat naročila, da se moram v teh težkih časih obnašati bolj odraslo. In mi pod nos pomolila prežvečene nogavice!
Sem v svojo obrambo takoj povedal, da sem nogavice v pralnici res vrgel na tla, a da sem nanje potem vrgel tudi majico, da se niso videle. Zakaj jih nisem vrgel v koš za perilo, kakor mi naroča soproga? Ker sem jih kar z vrha stopnic dol zabrisal, ko sem iz kopalnice prišel in nisem zadel koša. Jebiga, saj nisem nikoli lagal, da sem športnik!
Predraga je le nejeverno zmajala z glavo. Ni vedela, ali sem res tako neumen, da sem verjel, da jih kuzla ne bo našla, če bodo pokrite z majico ali sem samo len in neodgovoren. Najprej sem navijal za odgovor, da sem len in neodgovoren, kar sem res, a globoko v sebi vem, da sem tudi malo neumen. Kaj pa vem. Ko sem videl, da so nogavice zletele na tla, kar se je zgodilo zaradi moje lenobe, ko jih je pa potem majica prekrila, ki jim je sledila (to sem pa zadel), sem pa nekako res verjel, da je to to. Da so nogavice varne.
No, morda nisem zares verjel, le lenoba me je prepričala v to, da nisem rabil po stopnicah dol …
Okej, zdaj še orodja ne smem kupiti. Naj se virusa nalezejo le podjetniki. Nimam blage. Sem takojci poklical Potrpina, ker on pa je podjetnik in mi je že čez par minut poslal fotko novega orodja, ki bo šlo z nama skoraj pol kilometra pod zemljo. Po moje se je samo važil s tem, da on pa gre lahko v tehnično trgovino, zato je tako hitro skočil zadevo kupit. Vem pa čisto zares ne …
Kakor koli, kladivo imamo, opremo sem si tudi pripravil, celo powerbank za telefon sem si vzel, ker nameravam tam dol, če bo čas, Raca do konca prebrat, le še do Grdina sem moral skočiti, ker sva morala nujno nek filmček za JRS in JZS dokončat. Sem si kljuko podal s Pejotom, ki mi je mimogrede navrgel, da me redno bere in da je bil vesel, ko se je pojavil rešitelj s serverjem in znanjem, ker drugače ne ve, kaj bi počel med šihtom in sem bil zelo vesel, da nekaj jih pa še je, potem je pa njega že tretjič soproga poklicala in je moral pohiteti proti domu, z Grdinom sva se pa na film vrgla.
Lepo je mojstra pri delu opazovati in tu in tam kaj popametovati in sva film dokončala še pred polnočjo. Pravi kriminalec postajam, sem zdaj že parkrat kršil policijsko uro, ki nas tako uspešno virusa brani, da skoraj nobeden v Sloveniji ni okužen!
Ko sva se pa proti avtomobilom sprehodila, ker bi mi moral prijatelj še nove jamarske rokavice dati, sem pa začudeno v notranjost njegovega vozilca pobuljil. Zadnji del je bil namreč do strehe poln z nečim belim in puhastim. Itak da sem ga vprašal, kakšno zaščito za vozilo ima in pojasnilo je bilo povsem v skladu z današnjimi časi!
Je menda prek interneta naročil (nisem povsem razumel, ker menda tudi kot podjetnik moraš vnaprej naročiti ali kaj) v Yisku dve z gosjim perjem (ali račjim, ne spomnim se več!) polnjeni prešiti odeji, ker so hladni časi pa to. Je izbral najdražji, kar jih imajo, najcenejše so bile v plastičnem ovitku, tanajdražje pa ne. In je zahteval vrečko, pa mu je prodajalka ni dala, ker pri njih vrečke pač računajo. Seveda sem ga vprašal, zakaj ni odštel še tisti evro ali dva, kar se pri ceni sploh poznalo ne bi, pa je znorel, da je hotel, a je prodajalka zmignila z rameni, da bi moral tudi za vrečko doma napisati naročilnico ali kaj …
In je tiste puhaste zadeve pobasal pod pazduho in jih zbrcal na zadnje sedeže …
Ja, čudni časi so. Menda je v Slovenijo povsem nepričakovano kljub policijski uri in prepovedi prehajanja občinskih mej prišel angleški sev, ki je še bolj zahrbten. Nekdo na Dolenjskem je videl soseda, ki se je iz zidanice domov peljal po levi!
Mah, saj bo. Predvsem za naju s Potrpinom. Pol kilometra pod zemljo bo lepše, vam povem!
