Grozota od blizu

Ko mojster Anžič pošlje super predlog, se zame nikoli ne konča dobro. In tudi tokrat se ni! Če peljeva JZS in JRS zaprošeno pomoč kolegom na Hrvaško, ki jo je pred dnevi prizadel grozovit potres, ki smo ga čutili tudi pri nas. Itak da sem bil takoj za in takoj sem tudi začel barantati za uro, ker sem vedel, da bo zgodnja. Prva informacija je bila, da bo pri meni okoli devetih. Grozno, a sprejemljivo. Sem pristal. Zvečer je bila ura snidenja že okoli pol devetih, še malo kasneje pa okoli osmih, da drugače žal ne bo šlo. Sem stiskal zobe, ko je pa zadnji info poslal, da bo pri meni ob pol osmih, sem izklopil telefon. Za vsak slučaj. Ob sedmih zjutraj me je predraga soproga zbudila, preden je v službo odpeketala, da še kofe v rit vržem, čez deset minut me je pa od doma šolajoči se sin iz postelje vrgel, je le izpolnil naročilo mame, ki me očitno dobro pozna. Pa zaprosil me je za pomoč pri računalniku, da mu nekaj šteka. Sem si oščetkal zobe in stopil do njegove sobe in medtem ko sem se zafrkaval z digitalno škatlo, sem mu naročil, naj rolete dvigne, da v sobo vstopi svetloba. Sem uredil zadevo z računalnikom in preden sem do kavnega avtomata odkrevsljal nadstropje niže, sinu še enkrat naročil, naj dvigne rolete.

Saj sem jih, je ugovarjal in po dolgem času doživel totalni kulturni šok, kajti zunaj je bila še trda tema. Sem zabentil čez šolstvo, ki boge otroke sredi noči za računalnike sili, prebral par strani časopisa, spil dve kavi, potem je pa že prijatelj trobil ves vesel. Se je že malce danilo.

Že med vožnjo proti meji je še predraga soproga preverila, ali sem res vstal, da sem še njej sožalje za tlako sredi noči izrekel in jo spodbudil, naj za beneficiran staž zaprosi, če mora na tlako hoditi s čelno svetilko, pa čeprav ni jamarka, pa se je samo smejala. Meni ni bilo do smeha ša vsaj uro, se mi zdi, ko sem končno zakurblal na vse bate …

Kolegi hrvaški reševalci so bili zaprošenih stvari zelo veseli. Situacija je namreč zaenkrat še dokaj kaotična. Od vsepovsod prihajajo topla oblačila (čeprav nekateri menda samo malo omare spraznijo in se rešijo odvečnih stvari), prihaja tudi ogromno hrane, ki jo delijo po Petrinji in okoliških prizadetih vaseh, a vse skupaj vsaj na začetku ni bilo zelo organizirano, saj so se ljudje iz bližnje in daljne okolice kar sami vozili po vaseh in neselektivno delili, kar so imeli.

Zdaj je že drugače, zdaj ljudem vozijo, kar potrebujejo! In ker smo bili že tam in ker jim primanjkuje tudi vozil, sva s prijateljem ves dan še stvari razvažala na določene naslove. Šele ko smo se bolj v hribe zapeljali, sva ugotovila, kaj je potres pravzaprav povzročil! Hiše in gospodarska poslopja so ponekod v nekaterih vaseh dobesedno uničene, nobena zgradba ni nepoškodovana! Tudi na cestah vidiš moč narave, v asfaltu so ponekod pravcate udorne jame, ponekod so čez cesto jarki, kakor bi jih izkopal stroj …

Grozno se je pripeljati k hiši, v katero ljudje ne upajo vstopiti zaradi popotresnih sunkov in živijo v kakšni baraki ali stari počitniški prikolici, hkrati pa te želijo zaradi pomoči pogostiti. Alkohola smo se izogibali, kav sem bil pa vedno in povsod vesel, ne bom nič tajil. Pri prvi hiši, kjer smo se ustavili, smo morali tudi prigrizniti, drugače ni šlo, dobesedno nas niso spustili naprej in menda so bile domače suhe klobase čudovite, povsem potrditi pa tega ne morem, ker še vedno nimam ne voha ne okusa. Gospa je povedala, da je med prvim sunkom pestovala svojo nekaj dni staro vnukinjo, njena hčerka pa je bila ravno v kopalnici. S stene so popadale ploščice, ena jo je poškodovala po glavi. Pa si potem zamislite dilemo stare ženske, koga rešiti – z vnukinjo v naročju pobegniti iz razpadajoče hiše ali pomagati poškodovani hčerki zrazbito glavo?!

Medicinska sestra, ki je bila z nami, je zaprosila, če gre lahko na stranišče, da jo lulat, pa ji je ženica z nekaj sramu in žalosti v očeh povedala, da se jo na stranišče v hiši ne upa spustiti zaradi popotresnih sunkov, da naj gre, če res mora, v štalo, kamor hodijo tudi oni …

Pa vsi so vedeli povedati kaj lepega o Slovencih, ki smo menda med prvimi priskočili na pomoč, sem se kar malo ponosno počutil!

Nekje res bogu za hrbtom smo pripeljali nekaj hrane in higienskih potrebščin dedku, ki mu je ubogo ubogo hišo pred leti že požar obgrizel in jo je menda komajda nekako spet skupaj sestavil, da jo je lahko potres potem povsem uničil. Nekako plašno je na naše vprašanje, če mu lahko še kako pomagamo, omenil, da bi rad omaro prestavil v drvarnico, ki je edina še relativno varno stala in smo se matrali ko žvali, da smo mu željo uresničili. Ne ker bi bila omara težka, a ko smo jo le malo premaknili, je začela dobesedno razpadati …

Pa škornje si je zaželel ob naslednji priliki, ko se bodo reševalci spet oglasili, kajti pred hišo je bilo blata do gležnjev. Le pred staro prikolico si je malce tlakoval kar z zidaki, ki so popadali z njegove hiške …

Smo se vozili od naslova do naslova in delili, kar so potrebovali, povsod pa so z nami želeli deliti, kar so imeli. Moram priznati, da sem se predvsem pri ponujeni čokoladi le stežka upiral, pa tudi v kombiju sem jo imel ves čas na očeh, ne bom nič tajil, a sem vzdržal do konca. Da ne bo kdo mislil, da sem brez srca! Sem si jo potem privoščil na prvem Petrolu v Sloveniji …

Kar dolgo smo se zadržali pri dedku in babici, ki sta letos skupaj praznovala 150 let, kakor je ponosno povedala. Njuna hiša se mi je zdela nedotaknjena, a vanjo ne upata. Ker je le od zunaj videti nedotaknjena, v resnici pa jo je vsaj 5 cm s temeljev premaknilo. Kompletno hišo! Statiki so jo označili z rdečim iksom, kar pomeni rušenje! Tudi gospodarsko poslopje, v katerem je vse orodje in stroji, stoji pokonci in nepoškodovano le navidez, pred zrušenjem jo varuje le električni kabel. Dobesedno. Ko bo enkrat popustil, bo poslopje šlo v franže. Nič si ne upajo vzeti iz njega, ker se lahko vsako sekundo sesuje …

Babica me je vzpodbudila, naj vprašam dedka, kaj je (edino) rešil iz hiše, ko je bežal iz nje med potresom in mi je dedek ponosno povedal, da dve steklenici domačega žganja! Ki ju je že podaril sinu v sosednji vasi …

Pri neki hiši je gospodar ravno dobil klic, da sta njegova starša, oče prek 90 let, mama malo mlajša, ravnokar pobegnila iz vojašnice, kamor so ju nastanili, ker se je njuna hiša, ki je stala nedaleč proč, povsem porušila. Smo prinesli tudi zdravila zanju. Menda sta ju vzela k sebi v prikolico, ker je tudi njuna hiša označena z rdečim iksom, a je šel oče ponoči na stranišče ter padel v tistem blatu, da ga sploh niso mogli pobrati … Zato so ju (začasno) nastanili v vojašnici, a sta želela domov! Zdravila zanju smo jim pustili …

Na poti nazaj proti bazi smo se še ustavljali, kjer smo zunaj videli ljudi, ker smo imeli še kar nekaj robe. Higienski pripomočki so kar šli, prav tako testenine in moka, le mleka se pa nismo mogli znebiti. Da oni to ne pijejo, da imajo krave, ki dajejo drugačno, pravo mleko …

V bazo smo se mimo milijon delovnih prostovoljcev, civilne zaščite, gasilcev in drugih vrnili šele proti večeru, kjer smo končno dobili prvi topel obrok. Pasulj s klobaso. Menda je bil dober, vsaj prijatelj je tako trdil, meni je pasal, ker je bil topel …

V drug, normalen svet sva se odpeljala že ponoči, v dežju, zadovoljna tako s sabo kakor z najino službo, Jamarsko zvezo Slovenije in Jamarsko reševalno službo. Ponudili smo roko, ki so jo sprejeli in čeprav ni bilo veliko, je bil občutek vseeno dober.

Anžič me je vprašal, če ustavi na bencinski, da si kupim čike in kofe, z obojim sem bil že na knap, a sem rekel, da bom zadeve nabavil v Sloveniji, do katere je bilo samo še nekaj kilometrov. A seveda nisem računal na milijon Švicarjev in Nemcev, ki so se z velikimi avtomobili odpravili na novoletni dopust v Bosno in se zdaj vračali domov! Sva do prve bencinske potrebovala skoraj dve uri in pol! Sem padel in v kofeinski in v nikotinski šok, komaj sem dočakal Petrol! Prijatelj je sendvič mlatil, ko sem jaz kofe v rito zlival, saj sem se pasulja najedel, ta je pa očitno začel delovati. A je bil nek čuden fižol, saj ko sem enega spustil, ni nič smrdelo. Če bi pa Anžič morda trdil drugače, mu pa nikar ne verjemite, njega je kot mene tudi že korona povohala in morda ne ve, kaj govori …

Napiši mnenje