Draga vlada se nas je usmilila in dovolila potovanja čez občinske meje dan po novem letu in smo izkoristili. Celo Katarina je skoraj izkoristila prvo priložnost po nekaj mesecih priti med ljudi (no, med jamarje), pa je kvizkota potegnil njen avto. In ni prišla. Sta pa prišla Potrpin in Mateja, kakopak. Pri bivaku je bilo nekaj novega snežnega poprha, a nič takšnega, da Julka ne bi zmogla. Smo zakurili, nekaj v rito vrgli in nekaj spili, potem pa, saj drugače niti ne gre, malce ulenjeni postali. Če bi se mene vprašalo, predvsem pa Potrpina, bi šli kar v posteljo, a se je na srečo vprašalo Matejo, ki je morala naslednji dan na družinsko kosilo in je z vsemi štirimi v jamo silila.
Smo se oblekli in enkrat za spremembo nismo odšli v Čaganko, temveč sem ju odpeljal v bližnje Akustično brezno. Kar simpatična jama, okoli 80 m globoka, dokaj ozka mestoma, predvsem pa mokra. Ne spomnim se točno, kdaj nazadnje smo tam blatarili, a je moralo biti še pred časom jamarske reševalne, ker je zavrtano bolj na bohpomagi. Opremljal je Potrpin in ves čas gor vpil, kje so fiksi, da je zih kakšnega falil. Pa ga ni, le v starih dobrih časih smo tako vrtali – enega pri vhodu pa enega na sredini, da se človek malo spočije, če se pa vrv drgne, bo pa že kako, saj jamarska vrv je trpežna …
V zadnje brezno se nismo spustili. No, smo se, a ker smo ga odprli v podoru in ker je teklo in spiralo kamenje v globino, sem predlagal, da bi bilo dovolj, a za Potrpina nikoli ni dovolj, je vrv privezal in se začel spuščati, potem sem pa bolj odločno za zavoro potegnil, ko se je vrv krepko drgnila, fiksa vmesnega po nobenega!
Pa saj je bilo luštno, ravno prav smo se namatrali in ravno prav je jama lepa ter zahtevna, da je radler nadvse prijal v toplem bivaku. Okoli polnoči je Potrpin samo nekaj v posteljo skočil pogledati in v naslednji sekundi že smrčal, z Matejo sva pa še kakšno uro modrovala, preden sem se v posteljo za knjigo tudi sam spravil. Da si malo hrbet zravnam. Me je pa čez kakšno uro presenetilo, da njen telefon še sveti in ko sem jo pobaral, kaj bere, je mirno priznala, da študira tovariško pomoč. Priročnik! Mislim, ja, saj med mladimi jamarkami je nekako normalno, da prvi dan novega leta malce poštudirajo …
Zjutraj mi je rit ploskala, ker sem prvi vstal, si oščetkal zobe, ogenj prebudil v peči in kofe skuhal, potem pa vroč dišeč napitek prijateljema v posteljo serviral. Takšne priložnosti nimam velikokrat! Mateja se je kmalu odpeljala, s Potrpinom sva si pa še en kofe privoščila, pa v tišini sva malce kontemplirala, kar mi je zelo všeč. Sem potem mislil predlagati, da nekaj pojeva, pospraviva in domov pičiva, a Potrpin je vstal, oznanil, da samo še v majhno hišico skoči, da potem pa greva. Na moj presenečen kam je mirno pojasnil, da v Čaganko na kofe. Sem dan prej, ko smo prišli iz Akustičnega, mislil, da se heca, ko je povedal, da mu ni dovolj in sem opremo pospravil, a sem jo stoično spet vzel iz torbe, kaj sem pa hotel. Ni bila preveč usrana, le mokra.
A v Čaganko se mi res še ni ljubilo, itak bomo šli kmalu spet po smrečico, zato sem predlagal Dvojno katedralo in je bil prijatelj takojci za, tam še ni bil. Kakšne pol ure sva hodila po gozdu, kar krepko je deževalo, pa v jami potem tudi, a je pasalo. Pa bivak je bil še vedno topel, ko sva se vrnila, sva kosilo v miru pojedla, pospravila in se proti domu odpeljala.
Pravijo, da kar počneš na novega leta dan, boš počel vse leto, če le pandemija ne bo preveč načrtov rušila. Mislim, kar se mene tiče, mi jih pravzaprav ne more. Okusa in voha sicer še vedno nimam, dvakrat isto sranje stakniti pa menda tudi ne moreš …
