Nespodobno eksperimentiranje

Jah, smo vstopili v novo leto. Pa saj nam drugega preostalo niti ni. Kot se šika, smo malo po osmi zvečer sedli za mizo, obloženo z dobrotami, čeprav smo samo še trije doma. Če ne štejem kuzlice, ki se je parkirala pod mizo, kot vedno, in čakala, če bo kaj padlo proti njej. Aja, pa če ne štejem mačke, ki je ležala na likalni deski nedaleč stran in je kakor nobena stvar na tem svetu ni zanimala. Čeprav je bleferka in to vsi vemo, vemo, da ji nič ne uide! Če kaj frcnemo z mize proti Liinemu gobčku, je v sekundi pri mizi in z najbolj neprijetnim rjovenjem, kar si ga lahko zamislite, kriči, da to je krivica, da ona bi tudi. Če smo že kuzlici dali …

Torej, trije za novoletno obloženo mizo, ena pod mizo, ena na likalni deski. Vsega je bilo dovolj in preveč, ni manjkal niti tatarec. Brez njega kakopak ne gre. Sem bolj po namazih in suhih salamah segal, a ko je na mizo prišel popečen kruh, sem si enega seveda namazal tudi s tatarcem. Sem parkrat zagrizel in na predrage soproge vprašanje rutinirano odgovoril, da je bogovski, le morda malo preslan in je le ljubeče pokimala in smo čvakali naprej. Do polnoči, ko smo nazdravili z brezalkoholno penino. Pa malo nas je panika, če letos ne bo Alfija Nipiča, a je potem bil, po polnoči, torej se v novem letu zadeve počasi normalizirajo!

Malo sva se še z najmlajšim sinom sporekla, ker sem bil po dolgem času pred televizorjem in ko sem opazil voditeljico Majo Martino Merljak, ki je spremljala staro leto v krematorij, sem začel brskati po telefonu, iščoč njeno številko, da ji voščim. Mali je seveda takoj reagiral, kakor reagiram jaz, ko brska po telefonu, ko se pogovarja z mano – da to ni kulturno. Sem mu pojasnil, kaj počnem in je bruhnil v smeh, da to itak ni v živo in da se ne bo oglasila s televizije, da to je bilo posneto že prej. Sem bil kar malo užaljen, kakor da ne bi vedel in sem se kmalu vrnil v svoj kabinet ter se posvetil Vikingom, je prišlo kar nekaj novih nadaljevanj …

Danes sem pa vstal v nov dan (okej, praktično gledano sem vstal v isti dan, a kaj bi cepidlačili) in ko sem čakal, da se kavni avtomat zagreje za prvo letošnjo kavo, sem po kuhinjski mizi vrgel pogled za časopisi, ki jih še nisem prebral. Je predraga soproga, vidoč, kaj počnem in ker me že pozna, omenila, da so sobotne priloge na mizici v dnevni sobi, a še preden sem stopil tja, je nekaj listov na kuhinjski mizi pritegnilo mojo pozornost. Listov z recepti. Moja predraga jih izrezuje in trga iz vsepovsod. Nič posebnega, a pritegnil me je naslov prvega recepta – veganski tatarski biftek! Itak da sem se nasmejal in ker ne morem iz svoje kože, sem še nekaj pokomentiral. Kako je videti seks med veganoma, če oba v svoja usta mesa ne vtikata ali nekaj podobnega.

In čeprav me moja predraga pozna in ve, da je najbolje pustiti me na miru pred prvo kavo, ker me potem itak vse mine, ko se svet utiri, ji hudič očitno ni dal mira. Ne vem, zakaj je dobila željo travojedce braniti pred mojo prvo kavo, a jih je in ko se je debata malce zagrela, mi je seveda pod nos vrgla, da jedel sem pa ga!

Je videla, da je bilo narobe, zato je v svojo obrambo takoj pojasnila – itak nimaš ne vonja ne okusa zaradi korone in ti je vseeno, kaj ješ, jaz sem pa hotela poskusiti, kakšna je ta zadeva!

V bistvu sem se strinjal z njo, a se mi je vseeno malo fržmagalo. Saj ne, da ne bi hotel jesti nečesa iz trave, a se bojim, da se bom potem enkrat spremenil v veganskega aktivista in ker nimam pištole, se potem ne bi mogel ustreliti v glavo …

Kakor koli, sem malo rilec stegnil. Še posebej zato, ker sem celo sina silil jesti tisti zvarek! Si je pri vseh dobrotah na mizi zaželel paštete in sem znorel, da zdaj, ko tudi on nima ne voha ne okusa, lahko pa tatarec poskusi, da je isto kot pašteta, če nič ne vohaš ali okušaš. Je poskusil, a s spačenim obrazom, da struktura ni ista. Kar koli to že pomeni …

Upam, da okus kmalu nazaj pride, ker drugače bom moral enkrat kosilo jesti z barvnimi očali. Kot tisti osel, ki mu je podjetni kmet nadel zelena očala in ga fotral z žaganjem in je bilo vse super, dokler osel seveda ni crknil!

Bom zdaj, vsaj dokler čutil nazaj ne dobim, tudi začel eksperimentirati. Bom pritisk v trebuhu izeničeval kar v kuhinji za mizo in ne več na terasi, kakor do zdaj, saj itak nič ne smrdi. Vsaj nama s tamalim ne …

Ker pa predraga moja ve, da zdaj, ko vem, tiste veganske zadeve niti pod razno ne spravim več v usta, čeprav zaradi popolnoma odsotnih čutil bi teoretično lahko jedel tudi žaganje, je čudo kulinarike zapakirala v mojo jamarsko torbo. Ker gremo v jamo in bo vsaj rastlinojedka Mateja menda imela nekaj veselja na prvi dan novega leta. No, takšen je vsaj plan brez Mateje …

Napiši mnenje