Pravijo, da se človek vse življenje uči, potem pa neumen umre. Saj temu kar verjamem, nič ne tajim, edini, ki vse ve, je moj prijatelj Grdin, ostali pa si le mislimo, da smo pametni!
Včeraj sem nekaj pri Remihu postopal (no, nafotral me je, dobrota si le zasluži omeniti jo) in je njegov tastarejši prišel, da se ravno o meni učijo v šoli in o Vetru. Priznam, malce sem bil ponosen, ker pa Remihovega tastarejšega tudi že poznam, se je bolj po atetu vrgel, sva z njegovim telefonom en selfi udarila, da bo morebiti vsaj zaradi tega ocena kaj boljša …
Potem pa sva, ko sva bila ravno že v pomenku, še par besed o Martinu Krpanu rekla, se tudi o temu učijo. In sem ga, pameten kot sem, seveda vprašal, če ve, kaj je zadnji stavek v knjigi. Ni vedel.
“Srečno hodi!” pravi cesar, minister Gregor pa nič.
Zakaj jaz to vem, se mi tudi sanja ne, moj najljubši odstavek iz knjige je tale:
Nesla sva bila z Marjeto v oprtnih košéh enkrat grozdje v Trst. Nazaj grede mi je bila pa ona zbolela na potu. Tako se mi je sitno zdelo, da vam na morem povedati! Raje bi bil imel, da bi se mi bili utrgali v cerkvi naramnici obe kmalu, takrat ko bi ravno bil sveãe prižigal. Ni bilo drugače: naložil sem jo v oprtni koš, koš pa na pleči ter sem koračil mastito ž njo! Izhajal bi že bil; saj Mretačka je bila tako majhna kakor deklina trinajstih let — pa jih je nadloga vendar imela že trideset, ko sva se jemala — težka tedaj ni bila; ali kamor sem prišel, povsod so me vprašali, kakšno kramo prodajam. To je presneto slaba krama, babo po svetu prenašati!
No, pa cesaričina Lipo si mi izpridil; hčere ti pa ne dam! je tudi antološka!
A kakor se rado predvsem pametnim zgodi, se mali kaj dosti ni zmedel, ker zadnjega stavka ni vedel, le mirno je vprašal, če vem, da v celem Martinu Krpanu ni niti ene črke F – če ne štejemo F-ja v pisateljevem imenu! In mi je kar vilica dol padla. Seveda sem ga najbolj prepričljivo grdinovsko zavrnil, da to pa verjetno ne drži, ker bi ta podatek seveda poznal, če bi bil resničen, a ko sem domov prišel, sem seveda knjigo takojci prebral. In sem noter padel in pozabil, da črko F iščem, zato sem jo še v E obliki poiskal, kjer sem lahko pa iskalnik zagnal.
Mali ni imel prav. Ni res, da v knjigi ni nobene črke F! Sem si kar oddahnil, da bi ta zanimivost šla mimo mene neopažena!
V knjigi je ena črka F!
Krpan odgovori: „Kdo me bo? Morda vi dolgopetec, ki ste suhi kakor raženj; ki je vas in vašega magistrovanja z vami komaj za polno pest? Z eno samo roko vas porinem čez svetega Štefana streho, ki stoji sredi mesta! Nikar praznih besed ne razdirajte!”
Bi pa imel prav, če bi Krpan zagrozil, da bi ministra porinil čez sveto Ančko namesto čez Štefana …
