Skoraj pospravitev

Zadnjič sem postokal, da bom moral tole moje pisanje nekam preseliti in se je že naslednji dan javil Rok Kopina, da se osebno sicer ne poznava, a da se lahko preselim k njemu. Ker me iz meni neznanih razlogov že dolga leta bere in bi me bral še naprej … Pa seveda zlata Tjaša se je oglasila, da kaj je zdaj to, da ona med pavzami pri Netfliksanju včasih tudi name občasno zajadra, a sem jo potolažil z obljubo, da če bo blog predolgo z neta, ji bom pa na mail prispevke pošiljal in se je pomirila …

Jah, ja, čudna so pota gospodova, bi lahko rekli, a ko bomo ob prvi otoplitvi pri Čaganki spekli klobase in se spoznali (ker za razliko od sestre Mateje on meso je), bom lahko kaj več napisal o človeku, ki (še) ne ve, kaj si je nakopal …

Minuli petek so pravi jamarji Klemi, Kaco, Remih in Mateja odpeketali na Poljansko goro podaljšati, izmeriti in izrisati vodoravno jamo, ki je bila raziskana dobrih 30 metrov, po njihovem garanju in odprtju se je pa podaljšala za krepkih 100 m z zelo lepimi sigastimi dvoranami.

V soboto smo se pa zamenjali v bivaku, sva Potrpin in jaz gor skočila, pravi jamarji pa domov, le prava prava jamarka je gor ostala, da še z nama s Potrpinom skoči po smrečico v Čaganko. Ker je menda napočil čas, ko so takšne stvari počasi že debelo pospravljene.

Poljanska gora je krepko zasnežena, zadnji kilometri proti Čaganki pa niso spluženi, a sem imel kar nekakšno zaupanje v svojo prastaro Julko in njene prastare zimske gume, za vsak slučaj sem pa še Potrpinu naročil, naj s svojim ogromnim terencem pred mano vozi, če bo potrebno kaj pošlepati pa to. Ker z vso opremo se mi hoditi res ni dalo, saj veste, boljše se je slabo peljati kakor dobro peš hoditi …

Je res vozil pred mano, a četudi ne bi, Julka je mlela sneg kot kakšen terenec, prav užival sem. Druga prestava, pol plina, se mi je kar smejalo! Pa še volan je bil lahek, ko da je servo, vam povem! A kakor vse dobre stvari nikoli ne trajajo, tudi moje pluženje po nespluženi cesti ni trajalo dolgo, le nekje do sredine poti, ko sem prižgal izza ovinka, prijatelj se je pa ravno nekaj zašaltal in bi se mu kmalu v rito zapičil. Sem zabramzal, s težkim srcem kakopak, speljal pa več nisem potem. Le v sneg sem tonil. Sem se vzvratno vozil in kakšno ravnino iskal, da bi speljal, a je nisem našel, pa še živčen sem malo postal verjetno in sem iz kolesnic zapeljal. Potem pa ni šlo več ne naprej ne nazaj …

A je nazaj na srečo prijatelj s svojo mrcino prišel, v Julki sem pa tudi takoj vrv našel. Le kam bi jo privezal nisem vedel. Menda je imela nek obroček spredaj pred dvajsetimi leti, je ugotovil Potrpin, ki je pa verjetno odpadel pred 25 leti, zato sem kar okoli nosilca radiatorja vrv privezal. Je sicer prijatelj vprašal, če sem prepričan, a sem samo pokimal. Sem bil vsaj 73,4% prepričan, da bova tisti nosilec odtrgala, a, kakor rečeno, peš se mi ni ljubilo hoditi.

In je šlo, zelo tekoče, Julka je večinoma sama vozila, le v kakšen hrib sem kakšen poteg začutil, pa tudi pred vlako mi je uspelo samemu obrniti, kljub globokemu snegu. Jap, včasih so znali avtomobile delati …

V bivaku naju je kavica pričakala in zakurjena peč, Mateja je ravno dobro vstala, a ko smo se začeli v opremo napravljati, se je kar v posteljo vrnila, da jo želodec nekaj matra. Sem se kar malo razveselil, misleč da izlet v drobovje Zemlje odpade, a sem delal načrt brez prijatelja. On je bil pa ves olimpijski. Celo tako zelo, da sva kakšno uro še okoli vhoda v Čaganko po globokem snegu trapljala in dihalnike iskala, ker tega pa še nikoli prej ni počel. Jih ni bilo veliko, vsaj takšnih ne, ki jih ne bi že pregledali. Sneg je škripal pod nogami, je bilo krepko pod ničlo, in ko sem po kakšni uri postokal, da me pa že malo zebe, je takojci proti vhodu v jamo zavil. Ker tam je topleje …

Sem blago poskusil, da v bivaku je pa še topleje, pa je bil gluh na tisto uho in sva čez slabo uro 250 m pod površino že kofetkala. Sem potem smrečico vzel, da jo proti površju odnesem, a nisem imel torbe, sem šel bolj turistično, prijatelj je pa tudi ni imel, zato jo bomo ven odnesli naslednjič.

Ven sva kar dobro letela, sem bil ves premočen in pravi užitek je bilo priti v bivak, kjer naju je čakal golaž s polento. In kava in radler! Je Mateja med najino odsotnostjo ozdravela, parkrat proti majhni hišici pa je …

Ker še vedno nimam voha, sem stopil do Mateje in jo prosil, naj me povoha ter pove, če lahko za mizo sedem v podkombinezonu in mi je od ne preveč blizu dala oceno prehodno.

Potrpin je potem odpeketal proti domu, da prehiti policijsko uro, midva sva pa vsak ob svojem čtivu jutranjo odpravo policijske ure počakala lepo v toplem bivaku. Zjutraj sem kavo skuhal na plinu, ker peč ni bila dovolj topla, kar je zbudilo Matejo, da je skočila pokonci. Ne zaradi vonja po kavi, zaradi vonja po plinu! Jaz ga nisem čutil. Sem mislil, da je najhuje od ne imeti voha to, da samega sebe ne vohaš …

Sva vse pospravila potem pa tistih nekaj deset metrov do Julka odpešačila. Nisem bil preveč optimističen, ker sem jo s ceste zarinil v cel sneg, a na srečo imam več izkušenj po vožnji v snegu od mlade prijateljice, zato sem jaz sedel za volanom, on je pa rinila. Malo od zadaj, potem malo od spredaj, pa spet malo od zadaj … Je sicer stokala, da si je noht zlomila, a ni bil čas za samopomilovanje, sem jo kar spet k delu nagnal, ker ven iz celega snega sva morala priti …

In sva prišla, dol grede je pa tudi šlo brez pomoči, le za vsak primer sem bolj previdno vozil. Na spluženi gozdni cesti se je Mateja presedla v svoje malo manj staro vozilo od mojega in se ene pet minut matrala speljati s parkinga. Je prej gledala mene, malo naprej, malo nazaj, jaz sem pa iz Julke navijal zanjo, ker se mi res ni ljubilo iti ven, se je ravno dobro segrelo!

Ji je uspelo brez moje (fizične) pomoči …

Doma sem seveda poročal o svojem dnevu in priznal, da smrečice nismo pospravili, pa me je predraga moja soproga potolažila, da bom lahko pa našo pospravil. A na srečo sem se hitro spomnil tistega lepega slovenskega, če si jo postavil, jo pa še pospravi, in čeprav je mali nekaj nergal, jo je vseeno on potem spravil za eno leto.

Tisto iz Čaganke bomo pa tudi kmalu, ni vrag …

One thought to “Skoraj pospravitev”

Comments are closed.