30 na 300

Mateja je navijala za praznovanje njenega okroglega rojstnega dne na dnu Čaganke, a ker zaradi pandemije nismo zadosti trenirali in kondicirali, se mi je zdelo, da bo to le prehud zalogaj. Saj ne, da ne bi prišla, a čisto crknjen cilj uresničiti pa tudi ni najbolj pametno, ne?! A ženske z bližajočim okroglim rojstnim dnevom koruze v puško ne vržejo zlahka, zato je vprašala, če na 300 m bi pa prišli kaj lažje in ker je 300 m manj kot skoraj 500 m, sem moral priznati, da ja. In smo zakoličili projekt, da je lahko razposlala vabila.

Mislim, ja, iz lastnih izkušenj lahko povem, da kaj veliko gneče na takšnih praznovanjih ni, jaz če dva dobim, je že čudež, a nekaj se nas je kljub vsemu nabralo. Smo bili dogovorjeni, da se dobimo v bivaku pri Čaganki malo pred policijsko uro in do zadnje minute sem klofal ko zmešan, da sem lahko oddal nek tekst in odšibal proti Poljanski gori, pa še vedno sem bil prvi. Kar mi ni bilo preveč všeč, moram le priznati. Noč je bila svetla, topla in polna zvezd, razmere torej, ki kar kličejo medvede po kakšnem kratkem sprehodu, zato niti pomislil nisem, da bi parkiral na gozdni cesti, sem kar junaško na vlako zavil. Po kateri že dobra dva tedna hlode ven vlačijo in je blatna, da ko sem nanjo zapeljal, niti vrat od Julke ne bi mogel odpreti! Mi ni uspelo iz prve, niti iz druge, šele v tretjem poskusu sem parkiral pri leseni hišici.

Iz navade sem zakuril in si en kofe scmaril, pa časopis sem imel s sabo in sem se kar lepo zamotil. Dokler seveda moje čuječe uho ni nekega ne preveč oddaljenega ruljenja zaznalo! Sem seveda takoj vzel telefon in Matejo poklical, če so že kje blizu, ker v družbi je strah manjši, pa se je oglasila s krohotom. Da če sem slišal, kako njen avtomobilček ruli, ko ga poskuša proti bivaku prisiliti?!

Verjetno je bilo tisto ruljenje res njen avto, pa kmalu sem tudi njeno sklopko in gume zavohal. Še preden sem prekinil, sem pa še Tjašino pizdakanje zaslišal. Je morala porivati, za to so sopotniki dobri …

Do bivaka sta prišli otovorjeni z vso opremo in prehrano, usrane do riti obe! Seveda sem takoj moral pohvaliti Tjašo, ki si je najbolj bele nizke teniske obula, da kdor zna, pač zna, pa me je zavrnila, naj ne bom glasen, da ima super profil! Ga je celo pokazala, a ga nisem opazil, ker je bil seveda popolnoma zalit z lepljivim blatom …

Smo se razkomotili in nekaj pojedli, ko se je Tjaša slekla, sem pa nehal nalagati v peč. Za vsak slučaj. Je še nikoli nisem slišal stokati, da ji je vroče … Res je sicer, da je sedela ob peči, a itak vedno sedi ob peči. Kaj dosti se ni premikala, ker niti ni bilo potrebe, je pa enkrat nenadoma in dokaj energično vstala, naredila par korakov do postelje in se prav tako energično vrnila k peči.

Itak da sem jo vprašal, kaj je bilo to, pa je mirno pojasnila, da ji je ura naročila, naj se premakne! Na rit sem padel in potem seveda takoj njeno uro okrivil za res njenim aktivnostim neprimeren vzdevek nepremičnina, za kar je sicer mene krivila! A ti mladi digitalni hudiči takoj na telefon skočijo (tokrat je imela signal!) in pobrskajo po mojem blogu ter mi pod nos pomolijo dokaz, da sem ta izraz zanjo uporabil že leta 2011!

Uglavnem, nihče od nas se kaj dosti ni premikal, smo pojedli salame in čebule in sir, par radlerčkov v rito vrgli, potem je pa Tjaša navijala za makaronflajš, a se nobenemu ni ljubilo vstati. In smo čebljali in čebljali, potem sta pa nenadoma obe utihnili ter se v telefona zagledali.

Itak mi ni bilo jasno, kaj se dogaja, pa je Mateja pojasnila, da čez minuto bo njen rojstni dan, Tjaša, ki je tudi kot sokol uro opazovala, pa je pristavila, da bomo torto jedli …

Odbila je polnoč, Tjaša je vzela A4 kuverto, na eni strani raztrgano, in jo pomolila Mateji. Ter ji voščila. Mateja je previdno pokukala v kuverto (naslovljeno na zlato Tjašo!), nato pa iz nje vzela masko za spanje. Belo, s črnimi netopirčki. Jo je dala delat nekam na drug konec Slovenije. Samo potem je pozabila, da je nedelja, da ne more kupit darilnega papirja in je zadevo kar v kuverto vtaknila. Kar je v redu, sem priznal, ko sem se nehal krohotati.

Potem sem ji še jaz dal darilo. V vrečki! Je Tjaša bruhnila v smeh, da jaz nisem nič boljši, pa zih da sem ji svojo knjigo prinesel. In sem jo res, a je unikatna, v le enem izvodu. Sem zbral zapise in fotke o njenih jamarskih dogodivščinah z mojega bloga ter jih oblikoval v knjigo. A ker tudi jaz ne vem, kateri dan je kdaj, ker so pač vsi isti, sem zadevo poslal človeku v petek, naj enkrat do nedelje natisne, ko bom potreboval in se je razburil, da ima samo še dve uri delovnika, ker ob sobotah in nedeljah ne dela … Vrečko je pa Monika predlagala, to je Tjaša pravilno ugotovila!

Smo se spravili v postelje, Mateja je s plašnicami takoj zaspala, Tjaša je pa kakor še malo brala. Preden sem se jaz pod njo spravil v horizontalen položaj, je še nekje pri sredini brskala, kje je zadnjič nehala brati, ko sem pa čez čas še na čik ven skočil, je bila pa bolj proti začetku. Mislim, začetku začetku, ko da arabsko knjigo bere …

Vstal sem ob osmih zjutraj! Z besedo: ob osmih zjutraj! Ker je Potrpin šele ob 8h zvečer sporočil, da zvečer ne more priti, da mora še nujno nekaj zjutraj narediti, da potem bo pa takoj gor. In sem kar zunaj zakuril, je bilo in toplo in sončno, pa sem malo kofetkal in bral, čez kakšno uro ali malo več je pa slavljenka ven prišla. V kratkih hlačkah! Za njo pa še Tjaša, v bundi! Ma me bunda ni toliko presenetila kakor rana ura, in se je prav razburila, kaj kokodajsam, da ona včasih tudi zgodaj vstaja, a je potem skoraj stekla v gozd. Ja, vstaja, kadar jo mehur prisili …

Ni odšla nazaj v posteljo, ker se je Potrpin pripeljal, je pa Mateja odšla do avta po opremo. V kratkih hlačah! Sem hotel za njo, da posnamem izraz na gozdarjevem obrazu, ko jo bo zagledal, so tam nekje spet drva pripravljali, pa se mi ni ljubilo, sem raje še en kofe spil.

Potem smo tri svečke na torto zapičili, ki jo je Matejina mamica naredila, a je pihalo in jih nikakor niso uspeli prižgati. Jih je na koncu Potrpin s plinskim brenarjem, ki ga imamo za rezanje vrvi kuril, Tjaša mu je pa pladenj držala, da ni preveč pihalo.

Smo spili še en kofe in torto pojedli, potem smo se pa začeli v opremo spravljati. In smo imeli vsi trije popolnoma čisto in skoraj novo! Preden smo odšli, sem moral še v bivaku zakuriti (da bo Tjaša lažje brala na toplem, ker je šele ko smo začeli računati, čez koliko ur bomo ven prišli, ugotovila, da si ni najbolj zamislila tega projekta, je mislila, da bomo po dveh urah pri njej in bo do takrat spala!), pa še Petra je poklicala, da ob 13h konča s tlako in bi prišla gor in za nami. Nismo imeli nič proti, še celo veseli smo bili, malo pa me je tudi nasmejalo njeno vprašanje, kako bo našla pot v globine, ker do zdaj je bila vedno le do bivaka v Severnem rovu. Sem jo pomiril, da tudi tokrat ne bo globlje prišla, ker bomo mi že tam, ko se bo ona začela spuščati, ob 11h smo se pa v temo podali.

Mateja prva, jaz drugi, Potrpin zadnji. V Severnem rovu smo bili v slabi uri, tam sem pa na čelo stopil jaz, ker Mateja globlje še ni bila in potem kakšne pol ure poslušal vsakih par metrov, da je rekord podrla. Pa par metrov na naslednjem pritrdišču spet – rekord sem podrla! Smo se v ožje in bolj blatne dele zarinili in je prenehala o rekordih razmišljati. Nam je šlo kar dobro, lepo smo se dol vozili, v rovu, ki smo ga tri leta kopali in tolkli in širili, je celo v smeh bruhnila, ker sem se jaz komaj rinil naprej, ona je pa skoraj hodila, a je kasneje tudi njo smeh malo minil.

Ker se stopenj in blatnih ožin kar nabere. A ji je šlo odlično, ko smo prišli na 300 m, smo bili še vsi olimpijski. Sem za trenutek razmišljal, če bi kar proti dnu potegnili, a sem to misel seveda takoj iz glave izbil, ker dol nikoli ni problem! Nisem bil povsem prepričan, če je tam, kjer sem se na rit vrgel, res 300 m, zato sem jo še eno brezence niže poslal, da bo zazihr, ko se je vrnila, smo pa tamali šampanjec odprli. Alkohola se v jami absolutno ne pije, a otroški šampanjec imajo samo 7 decilitrski, tamalih pa ne. A ker smo si trije razdelili 2 dcl penine, tudi ni bilo nekih pretiranih vriskanj …

Potem smo se pa proti gor obrnili. In je šlo, čeprav smo kar krepko švicali. Jaz sem itak imel polno transportko, ker sem si rekel, da prazen več ne bom hodil, potrebujem kondicijo, gor grede sem pa še stare kable od jamarskega telefona, ki smo ga lani zamenjali, pobiral. In sem bumbar šele ko sem si zadnjega naložil, ugotovil, da nosim ko osel. In potem crkoval, odložil pa nisem …

V bivaku v Severnem rovu smo kofe spili. Popolnoma smo bili premočeni. Saj Čaganka ni bila zelo mokra, a v nižjih delih je vseeno kar teklo. Mateja je sedela ko kupček nesreče, celo malo je zakinkala, a preden smo se odpravili, si je vbrizgnila energijski napitek (jap, Dekatlon je spet odprt in občine tudi!) in je potem šla ko raketa. Meni je pa malo bremzalo, priznam, mi je proti koncu kar v rit skakala …

Zunaj smo bili ob 6 zvečer, je bilo še svetlo. Sem se veselil toplega bivaka, a me je med hojo po gozdu nenadoma spreletelo, da morda je pa Tjaša zaspala in je pogorelo. Ni. No, je, je pogorelo, a je spet zakurila, še celo drv je par nasekala, kaj kokodakam! Sem preveril njene prste, vse še ima …

V bivaku je bila tudi Petra. Ni šla v jamo. Je malo pozno prišla in ker je Tjaša naročila pico prek nje, je prinesla dve in ji pomagala malicati. Potem se je pa ulenila … Od hrane, ni se nalezla od Tjaše, kaj si vi vendar zlobno mislite!

Jaz sem si radlerčka ubodel in užival v toploti, punci sta pa Potrpina h kartam spravili. Nimam blage, kaj so kartali. Potrpin ni poznal pravil, sta ga sproti učili. Še dobro, da niso kartali za denar, ker bi ga obrali do kosti! Kot bi rekel pokojni Balašević, oni dve ipak varaju malo bolje …

In kakor vse lepe stvari se je tudi ta počasi končevala. Policijska ura je preganjala. Tjaša ni. Pa je bila edina, ki jo je prekršila, ostali smo domov prišli po zakonu in pri spovedi ne bomo imeli kaj povedati!

Ja. Žurka je uspela, Mateja je zadovoljna. Jaz malo manj, za Kristusova leta že razmišlja o tisočmetrci. Sem se pozanimal, Kristusovka bo tud kmal …