Iz gnezda

Ko sta Petra in Mateja že pred časom začeli iskati datum, da bi šle prespat v jamo, se mi je vse skupaj kar malce simpatično zdelo, a kaj zelo ju vzpodbujal nisem. Ko sva pa zadnjič s Potrpinom na dnu Čaganke dvakrat prespala, je pa Petra kar ene pet datumov poslala, da naj izberemo, kdaj bo akcija in ker boljšega časa ni kot takoj, smo se dogovorili za to soboto. Sta vpletli še Tjašo, da bo zunanja ekipa, ker jima nisem povedal, da bosta pod zemljo odšli sami. In itak da so jima čeljusti dol padle pa dvomi so se porodili, da kako bosta šli kar sami v jamo pa to, a sem presodil, da je napočil čas, da zapustita gnezdo. Saj sta bili že stokrat v jami in sta čisto tapravi jamarki, čisto zares ne potrebujeta več nobenega ob sebi!

Navdušenje je bilo veliko, bi šle gor k bivaku že kar zgodaj, a sem ju prepričal, da mudi se ne, ker v bivaku v Severnem rovu Čaganke na 250 m ne bosta imeli početi kaj drugega kakor spati in da nima smisla dol riniti že podnevi. Smo se k bivaku na Poljanski gori pripeljali šele okoli sedmih zvečer, potem smo pa še malo kofetkali, pa malo jedli in sta se v opremo začeli opravljati šele okoli pol desetih zvečer. Sta se mi kar malo smilili, ko sta v transportke tlačili vse, kar bosta dol potrebovali, saj je bila polna transportna vreča skoraj večja od Petre! Tjaša jima je hotela za večerni prigrizek pred spanjem zapakirati še makarone, ki jih Mateja ni vseh pojedla in čeprav sta se branili, ker so bile transportke res prepolne, je Tjaša vztrajala. Mateja je popustila in že začela isketi prostor, kam jih bo vtaknila, potem je pa Tjaša eno žličko tistih makaronov v usta nesla in se mimogrede odločila, da dol ne bosta potrebovali nič prigrizka, da bo jedača kar pri njej ostala, za njen večerni prigrizek …

Punci sta bili čedalje bolj navdušeni in sta komaj čakali, da gresta v jamo (predvsem Petra, ki je hotela na pot kar v boroleta retro natikačih, dokler je nismo opomnili, da bi bilo morda bolje v gojzarjih!), mene so začeli pa dvomi obhajati. In sem jima stokrat naročil, da če bo kaj narobe, da naj pokličeta na vox, jamarski telefon, ki sta ga imeli s sabo, da sta me imeli že poln kufr. In verjetno že zaradi mojega najedanja želele čim prej pod zemljo.

S Tjašo sva ju pospremila do vhoda, kjer smo se z jamarskim srečno poslovili, punci sta šli pod zemljo, midva s Tjašo pa nazaj v bivak. Se vidi, da je še mlada in ne dovolj izkušena, sploh ni opazila, da na poti zaostajam za njo kakšen korak ali dva, kajti sneg se je stopil, vreme je bilo prav prijetno toplo, bohsigavedi, kako je z medvedi …

V bivaku je bilo prijetno toplo, je prijateljica zahtevala, da zakurim, in čeprav je sedela pri peči jaz pa pri odprtih vratih, je zahtevala več toplote, jaz sem pa na škrge dihal. Je pojedla Matejine makarone, potem sva malo radlerčkala in pivičkala in debatirala, ko je občasno kdaj zunaj kaj zaropotalo in sem skočil ko da je medved, se je pa smejala. Da kakšen sem, da ona si pa nadvse želi medveda videti in bi ga še pobožala! Bolj sem ji razlagal, da ima vsak medved mačete namesto nohtov, bolj je bila prepričana, da bi ga ona pobožala. Nimam blage, ali je pivo dodatno fermentiralo ali ji je toplota nagajala, a v tistem bivaku sem bil jaz navadna pičkica, ki se vsega boji, ona pa carica. Najmanj stokrat je telefon v roke prijela in ga tudi odložila, dokaj nejevoljna, ni imela signala. Saj ne, da bi rabila kaj pogledati, le tako, iz navade. Pa malo je pobentila, ker jaz signal sem imel, a ko je izvedela, da imava istega ponudnika, je pa znorela. Še posebej, ko sem naložil par fotk na FB in napisal, da sva prijateljice spravila v posteljo. Da kaj se to pravi, da jaz celo fotke nalagam, ona pa brez signala! Sem ji moral vstopno točko odpreti, da se je lahko še ona povezala. Saj ne, da bi morala kaj pogledati nujnega, samo všečkati je hotela moj zapis …

Sva se tako nekako do polnoči preganjala, ko bi morale biti punci po mojih izračunih že v bivaku, potem me je pa malo skrb obšla. Da če se ne javita do enih zjutraj, se oblečem in grem pogledat, kaj počneta.

Tjaša junakinja je pa v zrak skočila! Da če grem jaz v jamo ob enih zjutraj, da bom najprej njo v prvo brezno spustil (ker ni imela jamarske opreme s sabo) in me bo tam počakala, da ona v bivaku ne bo sama in ko sva malo tako vlekla in porivala, se je pa vox oglasil. Sta prišli do bivaka, si postlali, prižgali VSE sveče in se počasi spravljata v spalki. No, ne počasi, Petra je že bila v spalki in je že spala.

Ko je še zunaj razlagala, kako zelo si že želi iti v luknjo, da se bo končno naspala, sem jo previdno malce potipal, kdaj namerava zjutraj vstati, ker naj bi ju zjutraj (no, dopoldne) prišel dol pogledat in se mi prezgodaj ni ljubilo, pa me je takoj pomirila, da ona lahko spi do poldneva, če bo le Mateja za stvar. In sem se pomiril, ker sem vedel, da Mateja bo za stvar, je imela s sabo tudi tiste plašnice oz masko in ko si to nadene, je ni!

Dobro, s sabo sta imeli tudi karte in kocke, da se bosta zabavali pod zemljo, pa se potem nista, kakopak, plus Petri sem obljubil, da ji bom prek voxa prebral nekaj iz svoje knjige, ker kot vsa ostala mladina, ki se ji žvižga za vse, še nič mojega ni prebrala in samo grozi, da enkrat bo pa res prebrala, pa ji potem nisem rabil.

Smo si zaželeli lahko noč in je podzemlje utihnilo, nadzemlje pa ni. Se je šele razbudilo. Jaz sem okoli dveh zjutraj začel proti postelji gledati, ker naj bi zjutraj zgodaj k Petri in Mateji odšel, Tjaša si je pa še eno pivo odprla in večerjo od doma v rito vrgla (osliča in pečen krompir!) ter znorela. Da ob dveh zjutraj pa v posteljo že ne bom šel, da ona se je za delo zunanje ekipe pripravila, je popoldne spala, da se bova menila vsaj do petih zjutraj!

A hudič je bil, ker sem se tudi jaz pripravil in sem dan prej samo tri ure spal, da v bivaku ne bom spet celo noč v zrak gledal in šel v jamo samo z dvema uricama spanca!

Sva malo vlekla in malo rinila in se je potem bogica vdala, kaj je pa drugega hotela! Godrnjaje je splezala na zgornjo posteljo s knjigo v roki in le za hip nehala bentiti čez mene, ker je bila pod stropom takšna savna, da je bilo celo zanjo prijetno toplo!

Preden sem začel šteti ovčke, sem jo še slišal, kako je enkrat ali dvakrat list knjige obrnila, preden sem prišel do desete ovčke, je pa že lučko ugasnila, knjigo odložila, se parkrat obrnila, da je dober položaj našla, mi še povedala, kakšen zatajač sem in zagrozila, da ne bom smrčal, ker je čepke pozabila, pa je ni bilo več. Mene pa tudi ne čez kakšne pol ure …

Ker sem šel zgodaj v posteljo, sem bil ob osmih že pokonci. Sem potiho vstal v čudovit sončen in topel dan in si zunaj oščetkal zobe ter za kofe tudi kar zunaj pristavil, da prijateljice z rahlim spancem ne zmotim, potem sem pa kafe kar zunaj pil in sobotno prilogo bral, da je ne bi motil s cigaretnim dimom.

Gozd je bil povsem spokojen, le tu in tam je mir zmotil kakšen kdo ve zakaj togoten ptič, a se kaj dosti nisem sekiral. Sem v miru žulil kofe in časopis, potem je pa telefon zacingljal. Itak da sem poškilil, kdo domneva, da sem že pokonci. Pa me je le FB obvestil, da sem na ta dan pred dvemi leti medveda pri bivaku srečal! In z mirnim konzumiranjem kofeta potem ni bilo več nič! Bolj ko na časopis sem se fokusiral na okolico, da ne bi spet od kod kakšen kosmatinec prihlačal!

Pa ura je bila že pol deset in sem do voxa stopil ter v jamo poklical. Se mi punce iz globine kar nekaj časa niso javile, itak so še spale! Mateja je poročala, da je vse okej, da jih je le malo zeblo in da naj kar pridem. Sem hitro še en kofe spil, potem sem se pa v opremo spravil, nato pa globoko počivajoči Tjaši povedal, da grem. Mislim, da je odprla pol očesa in prosila, če jo zaklenem v bivak, česar potem nisem storil, ker sem vedel, da me ne bo takoj nazaj in da bo morda morala tudi kaj odtočiti. Sicer bi se pa lahko zaklenila sama, samo se ji ni ljubilo iz postelje vstati, ker je kakor komaj zaspala, ker sem naje smrčal, kar je seveda le zlobno natolcevanje!

Kakor koli, sem pogumno stopil proti vhodu v jamo in že po desetih korakih zabremzal na polno! V blatu so bile povsem sveže medvedje stopinje! Kako vem, da so bile sveže? Ker jih pred desetimi urami še ni bilo in vse, kar je manj kot deset ur, je sveže!

Itak sem potem do jame nadaljeval s pesmijo na ustih in spremljavo glasbil iz jamarske opreme (Tjaše ni zbudilo!), pa v prvem breznu se mi zdi sem bil rekordno hitro dol! Saj naprej sem potem tudi kar hitel, ker sem bil prepričan, da punci že ven rineta in ne bom dobil kofeta v bivaku, a ko sem po slabi uri prišel do njiju, sta seveda še spali! Na polno!

Sem scmaril dve kavi (Petra je še ne pije, ker škodi mlečnim zobem menda), kar je iz spalke pregnalo Matejo, čez dobre pol ure je pa Petro vsaj mehur prisilil iz spalke. In je krenila mimo mene kar brez čelade. Mislim, saj bi se kmalu zaustavila, sem prepričan, ali bi jo tema ali pa nizek strop v bivaku …

Po skoraj dveh urah, kar sem bil dol (in kar sem ko Lukežev kozel Matejino kavo gledal, če jo bo spila in jo je!) in ko se Petra še kar ni iz spalke skobacala (jap, očitno mora ogromno energije izgubljene nadoknaditi), sem se pa odločil, da grem kar ven, da ju ne bom čakal.

Sem po voxu poklical Tjašo, večkrat, preden se je čez nekaj dolgih minut javila. Še vsa zalimana, itak sem jo iz postelje vrgel. Sem spoznal, da je mlada prijateljica zelo vesela in navdušena, polna energije jutranja oseba …

Sem ji povedal, da jaz grem ven, da Petra in Mateja pa prideta kasneje, ko bosta pač vstali in je le nekaj zagodrnjala, potem sem se pa kar proti površju podal. In sem do sredine Sedemdesetmetrce kar šibal, da se vsaj malo prešvicam, ko sem si tam pa en čik privoščil, sem pa še prijateljico po voxu, ki sem ga imel s sabo, poklical. In se je ponovila zgodba od pol ure nazaj, kakopak, ker je mlada prijateljica skočila nazaj v posteljo še nekaj pogledat.

Sem točno vedela, da boš poklical, je zapiskala, ker je menda tri ure ob voxu sedela, če se bo kdo javil, ko je za sekundo v posteljo skočila nekaj pokukat, sem pa jaz pricvilil!

Sem jo potem poklical še spred vhoda, da stetstiram, se ni pa več javila. Je pa vsaj vstala, saj sem jo potem presenetil pred bivakom, je ravno vejice nabirala, da bo zakurila v peči, da se je v čudovitem sončnem dnevu nekaj shladilo menda! Saj bi jo pustil, ker me (zdaj za nazaj) nadvse zanima, kako bi ogenj ustvarila, a sem bil preveč razburjen, ker sem v blatu opazil nove medvedje sledi v nasprotno smer!

Itak da je skočila v zrak, da morava iti pogledat in sva šla, pa ni bilo dovolj, da je sledi videla, morala sva jim še slediti! Priznam, mene je tudi malo firbec, kam je mrcina rinila in sva potem sledila sledem po gozdni cesti, jaz sem le toliko pazil, da sem bil pred prijateljico (ker medved je šel že nazaj in bi, če bi prišel, prišel s hrbta!). Potem sem se enkrat spomnil, da sem bil v jami, da že dolgo nisem kave pil in sploh še nič jedel in sem jo začel pred sabo proti bivaku porivati, kjer sem za kofe pristavil, pa na FB sem objavil, da sta punci živi. Ker je bila pa na fotkah tudi Tjaša, sva pred tem še fotko izbrala z njo, ki je morala izpolnjevati dva pogoja. Samo dva pogoja – da nima gubic in da je suha. Kar sem z lahkoto izpolnil, saj nima gubic, ko sem začel fotke nalagati, se je pa spet spomnila, da kakšna je to svetovna krivica, da ona nima signala in je potem prek mojega signala tri ure všečkala moj post …

Jaz sem bil kar v opremi, sem si rekel, da se slečem šele, ko Petra in Mateja ven prideta, a ko je dež začel padati, sva se vseeno v bivak preselila, ko sva bila že not, sem moral pa še zakuriti. In ravno se je dobro segrelo, okoli štirih popoldne, ko je moja prijateljica zlata začela razmišljati, če bi skočila nekaj na posteljo pogledati, ko sta se pa junakinji iz podzemlja prikazali!

Smo potem ob radlerju in kavi (no, kakor kdo) malce vtise izmenjevali, ko je naše najmlajše bitje sporočilo, da mora nekam in da če imamo kaj papirja in je odšla proti majhni hišici, čez čas je pa Tjaša vprašala, katerega ponudnika ima pa Petra. Sem ji povedal, da istega kakor ona in jaz in se je krepko vznejevoljila. Da kje je pravica na tem svetu, da Petra je pravkar vse zapise na FB všečkala, da njej očitno še na sekretu lovi, Tjaša pa še na stranišče ne more, ker signal mojega telefona, prek katerega je bila pa ona povezana, ne seže tako daleč!

Potem smo vse pospravili in že po temi odpeljali proti domu. Z nekaj postanki, kakopak, kajti Petrin mehurček se je malo ohladil pod zemljo očitno in je morala večkrat odtočit. Jaz sem pa med temi postanki vedno kar malo molil, da se mimo ne bi pripeljali policisti, ker je za grmovje naše malo bitje vedno odskakljalo v boroleta retro natikačih brez nogavic! Sem prepričan, da bi morali možem v modrem debelo pojasnjevati, zakaj smo mi malo drugačni …

Kakor koli, operacija je uspela, vsi smo srečno ven prišli (no, nekateri so srečno zunaj ostali, ampak da ne boš pisal, da nisem nič delala, ker sem lepo vprašala, če spečem čevape, sem tadrage in taboljše kupila, čeprav bi lahko Mercatorjeve za 1,75 evra, ker itak ne veš še, kaj sploh ješ, pa itak nič ne ješ, nisem pol jaz kriva!), zdaj se že načrtuje prespanje na dnu Čaganke. Tam bom šel pa poleg, toliko s krilci pa še ne znata mahati …

Napiši mnenje