Moram priznati, da sem se tridnevne podzemne akcije veselil. Saj ne, da sem skakal okoli in mahal z repčkom ali kaj, a ko sem že v sredo pripravil nove rokavice za v jamo, zamenjal oba popolnoma izrabljena koleščka na vrvni zavori z novima, za svetilko vzel tanovi bateriji in pripravil tanov kombinezon, ki je bil šele trikrat v jami ter v nove škornje vstavil nove termo vložke, sem ugotovil, da se veselim. V roki sem držal še povsem novo stopno zanko in razmišljal, ali staro zamenjam, ker je že na dveh mestih krepko krepko natrgana, a je potem nisem. Saj za dvakrat ali trikrat bo še dobra, sem se potolažil, razsipen pa brezveze tudi ne rabim biti, konec koncev so časi hudi!
V četrtek kmalu po dvanajsti je Potrpin že kofetkal pri meni na terasi, potem sva pa robo v njegov avto zmetala, ker z lahkoto premaguje med 15 in 20 cm snega, ki je še na Poljanski gori, moja Julka bi se zagotovo zakopala že par kilometrov pred bivakom.
Na Petrolu še par kofetov, na pot brez tega enostavno ne moreš, pa čiki in kot bi rekel keks, sva bila že v bivaku pri Čaganki. Vse belo, mrzlo pa za popizdit, saj je bril veter, da se je slišalo, kot da nekje v bližini hrumi ekspresni vlak. Ja, seveda sva gor spila še en kofe, tako mrzlo pa spet ni bilo, potem sva se pa oblekla, spakirala stvari v transportke in stopila proti Čaganki.
Prvi sem se spuščal jaz in že v prvem breznu sem začel preklinjati. Novi koleščki na simplci so tako zavirali, da sem moral vrv vanjo dobesedno riniti, da sem sploh dol lezel, nove rokavice, fenci, iz trde gume, pod katerimi sem imel še tanke iz blaga, saj te tako ne zebe, ko si gumijasto z lahkoto dol frkneš, da si čik primeš, recimo, so bile pa za eno številko prevelike in sem na vsakem pritrdišču crkoval, ko sem se prepenjal! Za povrh je pa tanov kombinezon še tako impregniran, da sem bil moker od znotraj ven!
V bivaku v Severnem rovu na -250 sva kakopak zabremzala za kofe, saj se nama nikamor ni mudilo, v spodnjih, bolj ozkih delih, ki fizično pomenijo naslednjo polovico poti, zaradi zahtevnosti pa raje dve tretjini, sem pa kuhal. Ni pomagalo, da sem imel kombinezon popolnoma razprt …
V Kalahari, kjer imamo na globini 450 m spodnji bivak, sva prišla po treh urah in pol, kar ni slabo za stara strica. In bolj kot bivaka sem se razveselil Remihovih stolčkov in kroksov, prisežem! Sva vrga mokre in blatne pasove, kombinezone in škornje s sebe, nataknila krokse, oblekla puhovke, pristavila za kofe in sedla na stolčka okoli plinskega gorilnika. Pa kaj če človek boljšega, vas vprašam!
Voda je mimogrede zavrela, ker tako globoko ima nižje vrelišče in po kratkem posvetu sva se odločila, da najprej spijeva par vročih cedevit, da nadoknadiva na poti s potom izločene in izgubljene minerale, šele nato si pa kofe privoščiva in nekaj majhnega prigrizneva. Jaz sem pri drugi cedeviti potegnil ročno, zdravja je namreč lahko tudi preveč, prijatelj si je pa še tretjo privoščil. A je ni spil do konca, kar je opazil šele, ko je vanjo zlil kofe! Sem mu predlagal, da tisti zvarek jaz spijem, ker itak še nimam ne okusa ne voha in mi je vseeno, kakšno čolobodro pijem, pa je zavrnil. Jo je sam spil. Ker tako globoko menda ni greha ali nekaj takšnega …
Potem sva še nekaj pomalicala in še kofe ali dva med čiki v rito vrgla, sedeč tako na Remihovih stolčkih švoh pol kilometra pod zemljo in ni bilo bolj srečnih ljudi daleč naokoli, vam povem. Sem prijatelja zabaval z zgodbicami in anekdotami, ker je že vidno zehal in sem vedel, ko se odpravi v bivak in v spalko, bo ugasnil, jaz bom pa v zrak gledal. Mislim, briga me, saj jaz v zrak rad gledam, plus knjigo o Racu sem imel na telefonu, ki sem jo nameraval pod zemljo do konca pokonzumirati, a problem pri klincih, ki gredo zgodaj v posteljo je ta, da zgodaj potem tudi vstanejo!
Tam nekje do polnoči sem ga uspel budnega držati in ko sva se preselila v bivak, se je zgodilo točno to, kar sem vedel, da se bo. Prijatelj je legel, poiskal udoben položaj, potem je pa hotel voščiti lahko noč, a je že smrčal! Kot bi pritisnil na gumb ga ni bilo!
Sam sem še kakšni dve uri bral, pa tudi cigareto ali dve sem si privoščil v postelji! Sem sicer malo špejal na spečega prijatelja deset cm od mene, če bo kaj pizdil, a ni. Pa itak je v bivaku prepih …
Okoli dveh sem obupal, ne ker ne bi bila knjiga zanimiva, prav nasprotno, a v roke me je že zeblo pa v hrbet žulilo. V jami je kakšnih sedem stopinj in ko se je telo začelo umirjati po naporu, je tudi mraz v prste ugriznil. Sem odložil telefon in se zavil v spalko in je prijalo, nič ne tajim. Me je kmalu odneslo. Me je pa kmalu tudi prineslo, saj je okoli petih zjutraj ena od sveč scurela, ko je dogorela in je začelo prasketati, pa tudi plamen je divjal, kar je me v hipu zbudilo. Nič posebno nevarnega ni bilo, le pihnil sem umirajočo pizdarijo, pa je bilo rešeno, čeprav se mi je misel, da bi pol kilometra pod zemljo zgorela in bi naju jamarski reševalci potem takšna našli, zdela zelo smešna. Zakaj imamo sveče v bivaku? Nekaj malega zaradi toplote, predvsem pa zaradi medle svetlobe. Kadar koli se namreč zbudiš, je pod zemljo vedno trdna tema in medla svetloba kar prija …
Ker sem bil že buden, sem skočil še odtočit, kroksi so super, ni potrebno natikati umazanih in mokrih škornjev na sveže nogavice, ki jih imaš samo za spanje. Le paziti moraš, da ti ne spodrsne in ne odletiš v kakšno luknjo …
Opa, stari, me je potem enkrat zbudil prijatelj, deset uric sva si privoščila!
Jaz sem si dve ali tri manj, sem protestiral in ker sem bil v ravno najbolj prijetnem spancu, sem kar ležal, Potrpin je pa kavico scumpral. Ponavadi me vonj po sveže skuhani kavi vrže iz postelje, zdaj, ko ne voham, me je moral pa prijatelj ven zbrcati. Saj je najprej ponudil, da mi jo prinese v posteljo, samo potem je ugotovil, da se ni luštno pogovarjati z nekom v šotoru in je ponudbo umaknil …
Sva malo kofetkala (no, orng sva kofetkala, kaj bi lagal!) in malo pomalicala, sploh se nama ni dalo premakniti iz stolčkov in kroksov! Jaz sem že resno razmišljal, če bi z branjem knjige o Racu nadaljeval, pa se je Potrpin potem začel oblačiti v tiste usrane in mokre zadeve, ker človek očitno ne more brez dela, in sem mu sledil. Ni bilo prijetno navleči nase umazanega in mokrega kombinezona in prav takšnih škornjev in rokavic, a ko sva se premaknila, je bilo takoj boljše.
Najin načrt je bil, da malce poširiva pot do trenutno najbolj obetajočega delovišča v Čaganki. Tri leta smo plezali kamin GameOver in ko smo po 180 metrih prišli do stropa, smo se vrgli v Južni rov. Ki smo ga tudi po kakšnih treh letih in neštetih mukotrpnih akcijah podaljšali za 600 metrov in nekaj čudovitih dvoran! Medtem sta pa Anži in Klemi na dno hodila, ker sta prava jamarja in pod Kalaharijem sledila aktivnemu toku vode ter poglabljala našo Dolenjsko (in širše) najglobljo jamo. Potem sta enkrat prišla v kamin pogledat, kaj počnemo in ga zaprla, enkrat sta pa še v Južni rov skočila in zaprla še tega! Pa Anži je priznal, da se je v Južnem rovu bolj jebal kakor na dnu in me potem ni več drkal, da sem samo pol jamarja. Klemi me pa še vedno, zato sem jaz enkrat na dno skočil pogledat, kaj onadva počneta in zaprl najbolj obetavno jamo malo pred globino pol kilometra!
Kakor koli, potem smo začeli kopati v fosilnem sifonu v Kalahariju, kjer kar gre in so vse akcije usmerjene tja, s Potrpinom sva pa počasi dol hodila in najbolj ozke dele do tam širila. Ker ponekod je bilo ozko za popizdit! No, saj je še vedno, čeprav sva krepko razširila največje jebade, a z razlogom na dno ne hrumijo trume jamarjev!
Lani sva s Potrpinom po nekaj akcijah razširila skoraj do Kalaharija, potem sem pa nos nesel na delovišče in nisem uspel priti do tja. Preozko! Predstavljajte si ozko kanalizacijsko cev (ne, ne kanalizacijsko, vodovodno!) ki pod kotom 45 stopinj teče kakšnih 50 metrov v globino, tu in tam pa še kje zavije, da ni preveč enostavno! Če si klavstrofobičen, si prej kuglo v glavo pošlji, bo manj matra! Pa v tistem rovu tudi nikar imeti kakšnih erotičnih misli, že napol trda mašinca te lahko zakajla, pa se potem jebi! Brez heca!
No, evo, to sva se namenila malo poširiti! Sva sproti do rova povlekla še žico za vox, ker sva bila ravno tam, pred luknjico sva pa pasove vrgla s sebe in se po trebuhih napotila tlaki naproti. Saj ni težko, zemlja je suha in lepo drsi, ko greš dol, le paziti moraš, kako imaš obrnjeno čelado, da se ne zatakšneš, pa včasih moraš eno roko ob telo stisniti, drugo pa stegniti predse, da zmanjšaš ramena in gre. Dol! Gor pa dobesedno jebeš ježa. Po centimetrih!
Po začetnem rovu, ki je tudi ozek, da bi ti kakšen manj izkušenj jamar meril temperaturo v riti, kam se to rineš, sva prišla do majhne dvoranice (kjer lahko vsaj poklekneš!), kjer je ob robu narejena pravcata šiptarska škarpa, zgradila sta jo Klemi in Anži, ker nista imela kam odlagati materiala! Potrpin se je zarinil naprej in že skoraj izginil, ko sem ga poklical, da bo to najino delovišče. Par metrov nižje je protestiral, da pojdiva raje še dol, kjer je ozko, ko je pa poskušal nazaj priti in je za 4 m potreboval 15 minut in še vsaj petkrat zataknil, se je pa strinjal. Namreč, zemljo kopljemo direktno pod stropom, pred tisočletji jo je tla zanesla voda in zamašila jamo, Anži in Klemi sta pa odkopala le toliko, da se lahko pririneš čez. Morda je vse skupaj visoko 15 cm, 20 zagotovo ni! Široko pa kakšnega pol metra …
Potrpin je prvi prijel za delo, torej zidarsko kladivo. Se je zrinil nazaj v rov in ležeč na trebuhu počasi praskal zemljo, jo odlagal v majhno transportno vrečo, ko je bila polna, sem jo pa jaz z vrvjo ven potegnil, spraznil in mu jo vrnil. Po kakšnih dveh urah, ko je slab meter poglobil za 10 cm, sem ga zamenjal jaz. Z nogami naprej sem se zarinil v dokaj strm rov in kmalu začutil, kje se je malo poglobil. Sem se sputil še malo nižje, povsem priliman na trebuh in potem s stegnjeno roko s kladivom malce brskal po tisti zemlji. Nastrgano zemljo pa potem z roko spravljal v torbico, ki sem jo imel pri bradi. Saj ni težko delo, ležiš in nekaj brkljaš, a zaradi prisiljene drža kmalu začne vse boleti! Sva se menjala na dve uri, tudi vleči in prazniti ni enostavno, po osmih urah pa prvo res ozko ožino toliko razširila, da se zdaj vsaj na razdalji kakšne štiri metre lahko stlačiš ven ne da bi crknil.
Ker sem bil zadnji v rovu jaz, je prijatelj skočil preverit, kaj sem naredil in je bil zadovoljen, čeprav je še vedno ozko, je pa potem iz globine vpil, da tam je še en zobček za odkopat in da potem pa bo, vsaj ta del, a ker bi to pomenilo vsaj še dve uri tlake, meni je pa želodec že pošteno krulil, sem ga nekam poslal in sva zaključila.
Čez prvi del rova, vstopnega, sem popolnoma znorel, ker sem se stokrat zataknil ali pa se mi je zataknila prasica in sem vso pot v njem klel, da ga na naslednji akciji razširim. Potrpin, ki se je noter grede smejal, da ni tako ozko, je ven grede tudi malo spremenil mnenje …
Pri bivaku sva si potem privoščila makaronflajš iz vrečke in dodala še skoraj prerjaveno konzervo raguja iz bogvedi katere vojne, spila par kofetov in vročih cedevit (aja, seveda sva se najprej takoj v Remihove krokse vrgla in na stolčke!), potem je prijatelj pa kar v bivak začel siliti. Ura pa še niti deset ni bila!
Sva tako torej malo v tišini sedela, žulila kofete in kadila, ko sem nenadoma dojel, da voda, ki teče po aktivnih delih malce pod Kalaharijem (ki je povsem suh) in ponavadi žubori kot nežen studenček, dobesedno rohni! Ruli! Nisva znala ugotoviti razloga, saj je voda ujeta v sneg in se mi tudi sanjalo ni, od kod bi lahko pritekla, Potrpin je pa navijal, da je morda tako normalno. Pa ni bilo, ker sem dol že stokrat bil, pa še nikoli ni tako hrumelo! Še celo ko naju je z Anžičem voda ujela na poti gor, da bi se skoraj utopila, niti pol tako ni bobnelo!
Prijatelja kaj dosti ni skrbelo, itak ga je spanec premagoval in je silil v bivak, če ga ne moreš premagati, se mu pa pač pridružiš. Sva legla v spalki in malce molčala ter vodo poslušala.
Kje pol praviš, da naju bo pralo? je vprašal čez čas. Gor proti vrhu, preden prideva do Game Overja?
Sem cincal in razmišljal, ali naj mu povem, kje naju je z Anžičem že zalivalo (že v četrtem breznu od spodaj gor), ko je kar sam ugotovil, da kaj sploh sprašuje, da naju bo itak pralo povsod! Potem se je zasmejal, da je včeraj spal deset ur in da je zdaj že ko jaz, da ne more spat, namesto pike je pa že smrčal! Jaz sem še kakšno uro bral, a mi voda, ki je rohnela kakšnih 20 m od naju, ni pustila zbrati se, zato sem se zavil v spalko in poskusil zaspati. Saj če tudi samo ležiš, tudi počivaš, mar ne?
Se mi zdi, da sem komaj dobro utonil v globok sen, ko je Potrpin že veselo oznanil, da je ura šest zjutraj in da ga scat. Nisem veren, a sem molče kar molil v spalki, dokler se ni vrnil, da se bo vrnil v spalko, ne pa h kuhalniku! Je pomagalo, ker se je skobacal nazaj na toplo in preden je zasmrčal, še oznanil, da se je voda že ful stekla in da manj rohni!
In res, sem malo poslušal in res je pol manj rohnelo (čeprav še vedno kar dosti) in sem še sam utonil v prijeten in pomirjen sen.
Seveda ne za dolgo, kajti ob sedmih je bil prijatelj že pokonci! In on je ko petelin, ko vstane, vse razloži. Zdaj grem scat. Zdaj si grem zobe umit. Zdaj sem za kofe pristavil. Zdaj je kava. Alo, vstani!
In sem vstal, kaj sem pa hotel. Kava je prijala, nič ne tajim, pa zajtrk tudi. Potem sva vse pospravila, pomila posodo in se oblekla. Malo sem zastokal, ko je prijatelj oznanil, da bo treba spalke ven odnesti, ker že ful po plesni smrdijo. Sem mu moral verjeti, čeprav meni niso smrdele, a sem ga tudi za sladkor in sol spraševal, kateri je kateri, da je poskusil, ker jaz pač ne vem trenutno.
Načeloma je ven iti lažje, imaš manj robe, kaj dol pustiš (recimo kladivo in vrv), nekaj poješ, nekaj lističev toaletnega papirja je manj, če greš kakat in podobno, tokrat sem si pa v transportko nasral še kup smeti in polnih prerjavenih konzerv plus še spalko. Transportna vreča je bila tako polna, da je splka ven gledala in sem vedel, da me bo jebala, se v ožinah ves čas zatikala! Nisem pa recimo vedel, da se bo napila vode in bo deset kil težja …
Gor sem šel prvi in že ko sem iz meandra prišel do prve vertikale, sem vedel, koliko je ura. Vode je bilo resda veliko manj kakor dan prej, a je še vedno teklo za popizdit. Vpel sem se na vrv in upal, da ne bo tako hudo, a se nisem dvakrat dvignil, ko sem bil že povsem moker. Kapljice iz višine so ropotale po čeladi in kombinezonu, da je prav neprijetno odmevalo. Ko je Potrpin prišel iz meandra, je takoj vprašal, kaj to ropota, a ko me je zagledal par metrov višje na vrvi, mu je bilo vse jasno.
Aha, že tukaj naju bo pralo, je ugotovil.
V drugi vertikali od spodaj (ki je edine še nisva poširila) sem se počasi spravil med skale in se dvigoval le po pet centimetrov hkrati, ker je tako ozko, da žimarja ne moreš prijeti, ker je skrit med trebuhom (ali prsnim košem) in skalo in se dvigal le s pantinom, ki ga imam na desni nogi in mi je kar lepo šlo, plus iz vode sem se malo umaknil, ko je nenadoma nekaj počilo. Usral sem se in obmiroval. Potem sem pogledal dol in opazil, da se mi je strgal pašček pantina, nožne prižeme. Ko sem si ga dol natikal, sem opazil, da je malo natrgan in se opomnil, da bo treba kupiti novega. Mislim, ne rabim ga kupiti, še dva imam doma! Temu se reče pizda škrta, vse pokonzumiraj do konca! Kar ni nič narobe, če imaš celega pa s sabo. Jaz ga kakopak nisem imel …
Pantin je ostal na vrvi. Ker sem bil v ožini šele z zgornjim delom telesa, sem lahko dvignil vrv in ga odpel ter fliknil v kombinezon, potem sem pa potreboval vsaj deset minut, da sem stopno zanko z leve noge premaknil na desno. Ker leve nisem mogel več upogniti zaradi ožine …
Počasi sem se dvignil na desni nogi in je šlo, sem bil že skoraj cel noter, še kakšen meter in pol je manjkalo do pritrdišča, ko me je nenadoma prešinilo, da je zanka pa tudi vsa scefrana! Nič ne bom tajil, podkombinezon mi je v rit potegnilo in ko ga je tam oželo, sem kar čutil vodo, ki se je stekla v škornje!
Sem se nekako skobacal ven in počakal prijatelja. Skupaj sva potem čarala s tistim pantinom skoraj eno uro, a kakorkoli sva urihtala, zame pašček ni bil dovolj dolg. Za Potrpina pa ravno ravno za mišji rep, a ga je imel povsem na peti namesto na gležnju!
Sem že videl, kako bom (še bolj) crkoval ven brez pantina, a je prijatelj zlil vodo iz škornjev in zamenjal z mano. Potem sva pa počasi plezala v slapovih proti ven. Prav zoprn občutek je, ko pokrčiš noge na vrvi in se potem dvigneš, po hrbtu in med ritnicami ti pa v škornje potoček teče ter te prijetno hladi!
Mislim da sva imela dve čik pavzi do bivaka v Severnem rovu, Potrpin si je vsakič iz škornjev vodo zlil in nogavice ožel, meni se pa ni ljubilo. V bivaku, do koder sva potrebovala skoraj tri ure in pol, sva si kofe privoščila, naj gre vse v rit, sva si rekla, čeprav naju je treslo, potem pa počasi do ven crkovala.
Zunaj nama je bilo pa takojci jasno, od kod voda – snega ni bilo več!
Sem poklical Klemija, da mu povem, da sva zunaj in mu mimogrede še omenil, da naju je pralo, pa ga ni presenetilo, ker on je resen in spremlja vremensko napoved in je vedel, da bo odjuga. Meni tega ni povedal, verjetno zaradi tega, ker me pozna in ve, da bi vseeno šla …
Remih se je javil, da bo spalke opral in sem jih njemu odnesel plus o kroksih in stolčkih sem mu moral poročati, pa komandant Jamarske reševalne nama je s Potrpinom mail poslal, da bi bilo dobro, če bi član vodstva JRS (jaz) in vodja RC LJ (Potrpin) kaj javila, če gresta za več dni v jamo.
Sem se mu opravičil, ampak da za kakršno koli aktivnost pa vsaj teden dni ne bova, ker niti rok ne bova mogla dvigniti, mu pa nisem povedal!
Ja, Čaganka zna včasih presenetiti. Potrpin že načrtuje naslednjo širitveno akcijo konec meseca in prav zanima me, kaj bo takrat. No, ne čisto zares, saj bom itak videl …
