Izvirne ideje

Smo skočili k bivaku pri Čaganki, ker se bliža pomlad in bomo spet kaj proti dnu rinili. In na dno riniti je veliko bolj varno ter udobno, če imamo telefonsko povezavo s površjem. Mislim, ne telefonsko telefonsko, govorim o jamarskem telefonu. Ni družbenih omrežij in Netfliksa in podobnega sranja (čeprav, obstajajo variante, JRS recimo takšno povezavo ima), govorimo o glasovni povezavi. Kar je več ko dovolj da se pozanimaš o vremenu ali poveš, kdaj ven kreneš ali da si le fovšen zunanji ekipi, ki sedi ob vroči peči, tebe pa mokrega od mraza premetava ko cucka …

No, te povezave zdaj nismo imeli, ker je bila žica nekje v stiku. V jami smo jo lani komplet zamenjali, torej je bila napaka nekje od vhoda v jamo in zunanjim bivakom. Sem jo pri vhodu odklopil in preveril in res se skoraj nič ni slišalo. Zato smo skočili na popravilo, še preden pride lepo vreme za siljenje na dno!

Najprej smo, kakor se spodobi, kofe spili, je bilo celo nekaj sonca in je bilo kar prijetno posedeti na toploti. Celo moja kuzlica je bila razigrana (in totalno blatna), še ni vedela, da sem njeno hrano doma pozabil! Po kavici sva se s Petro lotila žice, Mateja je bila pa zadolžena za nalaganje v peč in oglašanje na jamarskem telefonu. Že takoj na začetku se je pokazala težava. Žica je bila skoraj vkopana, čeprav smo jo samo po zemlji napeljali, a so jo z leti listje in zemlja prekrili ter milijon koreninic in sva jo morala dobesedno ven puliti že od bivaka naprej, da sva sploh videla, kje gre. Sumili smo, da je v stiku tam, kjer je šla čez vlako, da so jo morda hlodi, ki jih iz gozda vlečejo, poškodovali, a da sva našla, kje gre prek vlake, sva jo morala ven puliti in ji slediti.

Težava je bila pa ta, da sta Petro dan prej pri jamarjenju Kaco in Remih poškodovala, po moje samo zato, da se je Remih kot bolničar lahko izkazal! Ji je tako na debelo prst povezal, da sploh rokavice na roko ni mogla dati. Sem, iznajdljiv kot sem, zadevo takojci rešil in odrezal prst. Na rokavici, seveda! Da je potem ni tako zelo zeblo, ko sva tisto mrzlo žico iz mrzle zemlje ven vlekla …

Po kakšne pol ure sva prišla do vlake in ker sva torej vedela, kje jo prečka, sva jo na drugi strani lažje našla in precvikala. Povezala jamarski telefon ter poklicala Matejo v bivak. Čudovito se je slišalo. Kar je pomenilo, da tam žica ni bila v stiku. Sem jo zvezal in izoliral, nato pa sva jo pulila ven naprej v smeri proti jami in čez pol ure prišla do druge vlake, kjer so pred leti tudi drvarili. Še tam sem jo precvikal, ker se mi je zdelo, da morda bo pa tam v stiku. Ter spet priklopila vox in poklicala Matejo. Ki se pa ni oglasila. Torej sva našla napako!

Sva bila kar zadovoljna, a je Petra za vsak slučaj še enkrat poklicala. Iz voxa se ni nič slišalo, je pa nekje iz gozda vpila, da super sliši!

Nič mi ni bilo jasno. Sem vpil, naj uporabi vox, če sliši, a nisem razumel, kaj je vpila nazaj, šele čez čas je vsa zadihana sporočila v vox, da je bila v majhni hišici in da je vox slišala do nje jasno in glasno, le oglasiti se ni mogla, ker moraš za to pritisniti gumb. Kot pri voki tokiju …

Nisva našla napake torej. Sva spet vlekla žico in ji sledila, kakšnih 15 m od jame pa odkrila napako – pregriženo od miši. Ali polhov. Malo se mi je za malo zdelo, ker če bi napako iskala od jame proti bivaku, bi kmalu končala!

Sem skočil do bivaka po žico, s katero bi nadomestil poškodovan del in se zelo začudil, ker je bila kuzlica zunaj, na mrazu. Ko sem stopil noter, da pogledam, če sem še kaj kave pustil, sem pa takoj ugotovil, da je noter tako vroče, da je bila zaradi tega kuzlica raje zunaj. Ne govorim o Mateji, ta je bila noter in je nalagala, ko da trenira za pekel …

Sem vzel žico in v desetih minutah so bile vse žice zvezane, zveza pa jasna in glasna, tako da se lahko akcije na dnu kar se tega tiče začnejo. Sva se vrnila v bivak, kjer je že kavica čakala, Mateja je pa tudi že vrečke z brezmesnim makaronflajšem odprla. In smo imeli bogovsko kosilo, plus še sladica nam je pripadla, borovnice z banano in veganskim jogurtom. Ne morem reči, da je bilo dobro, itak nimam okusa, zaradi mene bi tudi koščke klobas lahko noter narezala, a Petra je stokala od užitka. In prišla na idejo, da bi lahko zdaj iz mene lahko naredili vegana. Ja, seveda lahko, dokler okus in voh nazaj ne prideta …

Pa še druga ideja je priletela, ko so že ravno ideje letele – da bi morda žico za vox potegnili še do majhne hišice, tako, za vsak slučaj …

Pospravili smo in domov odpeketali, najbolj je bila vesela kuzlica. Ker je doma dobila hrano. Pa po dolgem času smo bili spet kompletna družina zbrani, saj sta domov prišla tudi starejša sinova. Sem mislil, da zaradi domotožja, pa se je izkazalo, da zato, da sta malo gostilne obiskala. Ker v Ljubljani še niso odprte …

Zvečer je bilo pa še malo smeha. Na moj račun. Kar ponavadi ni smešno. Ampak tokrat je menda kar bilo, priznam. Je srednji vprašal, če smo kuzlici kar vso čokolado dali, kar me je zelo presenetilo, saj psi čokolade ne smejo jesti, kolikor je meni znano. In se tega kar držimo. Pa je pojasnil, da ni bila prava čokolada, da so kupili pasji priboljšek v obliki čokolade ali nekaj takšnega. Ki jo je, preden je odskakljal v gostilno, nadrobil in sta malo trenirala, za vsako nalogo, ki jo je uspešno opravila, je pa priboljšek dobila. In bi moralo biti koščkov še kar nekaj. Ko je povedal, v kakšnem ovitku je bila in kje jo je pustil, se je pa misterij hitro razrešil.

A moram napisati, kdo jo je požrl?!

In, ne, nisem potem nobenih trikov kazal, čeprav so to od mene zahtevali!

 

Napiši mnenje