Klin

S Klemijem že zelo zelo dolgo nisva bila skupaj v Cinku. V soboto zvečer, ko sva pa končno spet skupaj proti izhodu v prvem breznu brcala, me je pa enkrat od spodaj poklical in vprašal, če se spomnim, kako sva tam, malo stran od mesta, kjer je trenutno visel, 1. novembra 2008 stala na majhni majhni polički, pripeta le za majav in negotov klin, zabit v blatno skalo.

Itak da sem se spomnil, kot bi bilo včeraj!

Smo ravno odkrili jamarstvo in se odločili spustiti se v najgloblje dolenjsko brezno. Torej Cink križ. Da so malo prej Čaganko odkrili, na srečo še nismo vedeli …

Krsto je vrv privezal za drevo, ki ga danes ni več, so ga požagali, in potem kar komplet štrik v brezno zabrisal! Ter se potem kar brez pritrdišč v globino spustil. Kaj so pritrdišča, itak sploh nismo vedeli. Je izginil v temo, nekaj časa smo se še slišali, potem pa ne več. Mislim, razumljivo se nismo več slišali. Sanjalo se nam ni, ali je že prišel na dno in če gre lahko naslednji, torej jaz, preverjali smo pa to tako, da smo malo vrv dvignili ali potresli in če je od spodaj rulil ko zver, smo vedeli, da še ni na tleh!

Enkrat, ko se na tresenje vrvi ni odzval, torej ni bilo ruljenja, sem se na jamarsko zavoro vpel jaz (kupil sem jo na Bolhi, ostali so šli dol na osmico!) in se počasi spustil v globino. Je bilo kar skeri, nič ne tajim, saj globlje ko sem šel, bolj je padalo po meni, saj se je nad mano vrv kar dobro drgnila ob skale in prožila kamenčke in zemljo. Spust je kar trajal in trajal in trajal, sto metrov v globino prvič ni kar tako. Se mi zdi, da sem nekaj časa še zvedavo gledal okoli in občudoval brezno, potem sem pa samo še za Krstotom oprezal, kdaj se bo prikazal.

Se je potem enkrat končno nenadoma prikazal, stal je na nekakšni majhni blatni polički in ves vesel sem ga vprašal, če je na dnu. Je odkimal. Da si globlje ni upal, ker sploh ne ve, če je vozel na koncu vrvi in če je sploh dovolj vrvi in se je odločil, da bo kar nas počakal.

Potegnil me je k sebi na poličko, tam, kjer je on prej dokaj neudobno stal, sva zdaj še malo bolj neudobno stala oba. Pripel me je na klin, ki ga je zabil v blatno skalo, da bom varen, ko se bom izpel z vrvi. Mislim, zdaj ko razmišljam za nazaj in ko že nekaj vem, itak da nisva bila varna! Če bi komur koli od naju spodrsnilo in bi omahnil, bi tisti klin iz blata izpulilo ko za šalo …

A takrat o tem nisem razmišljal. Sem krepko in na dolgo zazvižgal, kar je bil znak za Klemija, da se lahko spusti. Ni trajalo dolgo, ko je bil že pri nama. Ko jaz prej se je zvedavo oziral okoli sebe in naju navdušeno spraševal, če smo že na dnu …

Tudi njega sva potegnila na poličko, ga pripela na klin (saj veste, da bo varen!) in kar nenadoma je bilo vse skupaj zelo hektično. Prostora niti za dve kokoši, kaj šele za tri možake, vsakič, ko se je kdo premaknil, je Krsto popizdil, da naj pazimo. In morda s prstom klin nazaj v blato zarinil, samo tega pa ne morem zaprmej povedati, spomin je že luknjast …

Potem je ostanek vrvi, ki je vsa zavozlana izginjala v temo naprej, gor potegnil in jo uredil, pa vozel je na koncu zavezal, vmes smo se pa vsi trije drli ko zveri, ko se je gor hotel pripeti še Pejo! Ker za četrtega pa res ne bi bilo prostora tam …

Krsto se je potem vpel na vrv, se izpel iz klina, v naslednjem hipu je pa že zanihal na drugo stran brezna, stran od naju. Itak da se je usral in on in midva. Ko se je na vrvi končno umiril, smo se malo živčno posmehovali drug drugemu, potem je pa prijatelj izginil v globino, midva sva si pa na tisti polički, pripeta na majav klin, enega pricinila.

Se mi zdi, da je potem enkrat Klemi s prstom na vrv pokazal. Na vrv, ki je bingljala kakšnih pet metrov stran od naju!

Stari, kako bova pa midva na štrik prišla?!

Sva stala torej na tisti polici ko dva boleka, ko je od spodaj Krsto končno sporočil, da je prišel do dna brezna in da je vrvi dovolj in smo začeli žvižgati, da se nam je pridružil še Pejo. Zunaj kot pravi možaki nismo pustili nobenega …

Pejo je kmalu pribingljal do naju in naju debelo gledal, stoječa tam na tisti majhni polički. Če sva že na dnu (da gre luknja naprej dol ga ni nič zmedlo!) in kje je Krsto.

Na hitro sva mu vse zreferirala, potem je model hotel pa kar dol!

S Klemijem sva oba hkrati zavpila! Da naj se zagunca do naju, dugače midva potem ne bova mogla dol. Pa tudi gor ne, če že cepidlačimo …

Pejo se je nekako nekajkrat zaguncal in nekdo od naju mu je podal roko, da je še on stopil na polico. Smo vrv, na kateri je visel, pripeli na vponko, ki smo jo, uganili ste, pripeli na klin, potem je nadaljeval proti dnu. Nisem zares prepričan, a če ugibam, sva s Klemijem verjetno za vsak slučaj pa s prsti klin držala, ko ga je vrv s Pejotom iz stene pulila …

Potem sem se dol spustil še jaz, zadnji pa Klemi. Seveda smo enega pricinili, mogoče smo si po možakarsko še kaj malinice v hlačah prestavili, kakšni dedci smo pa to, potem nas je pa mraz in smo se odločili, da gremo kar ven.

In kar ven je kar trajalo, to si pa lahko mislite! Ker si moral počakati, da je tisti, ki je plezal, izplezal iz brezna, preden se je lahko naslednji vpel, saj pritrdišč vmes ni bilo …

Evo, na tole me je spomnil Klemi. Sem celo fotko poiskal, ki smo jo na dnu naredili. Ne trdim za prmej, a sem skoraj prepričan, da je bila še s fotoaparatom na film narejena! Barve pa že ima, to pa …

Naslednjič, ko bom šel dol, si bom vzel čas in pogledal, ali je tisti klin še tam. Saj zabit je bil tako, da bi ga gravitacija že pred leti ven potegnila, a nikoli ne veš …

Napiši mnenje