Klemija firbec, kam vodi kamin v Pihalniku. Mislim, ne kam vodi, kje ven pride. In je kar za četrtek dopoldne akcijo zakazal spet, ima očitno viška dopusta. Mateja ga nima, zato smo ne prezgodnjo uro premaknili na 11. dopoldne. Na moje veliko veselje, kakopak. A ne za dolgo. Klemi in Mateja naj bi odšla v kamin, jaz naj bi pa komplet jamo preopremil. In ker naj bi Mateja prišla pozno, je Klemi stuhtal, da bi bilo dobro, če bi šel jaz jamo preopremiti pa bolj zgodaj, da ko onadva prideta, samo dol po varnejši napeljavi pičita.
Itak da sem se na zadnje noge postavil, malo zaradi zgodnje ure, predvsem pa zato, ker bi potem spet 4 ure v blatu v zrak gledal, medtem ko bi onadva plezala. No, okej, zaradi rane ure, v blatu z lahkoto v zrak gledam 4 ure …
Kompromis je bil, da greva ob 10h, opremiva po buhpomagi liniji, onadva potem pičita v kamin, jaz se pa gor in dol po jami sprehajam in preopremljam. Sem bil zadovoljen, jama ima itak samo 100 metrov, parkrat gor in dol noben problem!
Pa je seveda bil problem, ker je Klemi zamudil! Me je kasneje Anži spraševal, če je Klemi popizdil, ker smo šli v jamo tako pozno, saj je domneval, da smo se zaradi mene obirali! In je bil čist živčen, ko sem ga poprosil, naj zaustavi pri pekarni, sem si nameraval še krof kupiti in kakšno štručko. Da ne bo zaustavil, ker mi je on napravil dva sendviča! Verjetno mi ju je mislih dati kot presenečenje pred jamo, kaj pa vem, ker je bil kar slabe volje, ko sem vsaj za krof vztrajal. In ga potem kar v avtu pojedel. S kavo. Je pri Petrolu brez nerganja zabremzal, ker ve, da brez kave pa ne gre. Sem tudi zanj kupil eno …
Kakor koli, okoli enajstih sva bila pri pokrovu na cesti in pospešeno sem se dajal v opremo, da ne izgubljam časa po nepotrebnem, potem sem pa zmrznil! Ne zaradi tega, ker me je prijatelj spet drkal, zakaj toliko opreme s sabo vlačim, temveč zato, ker sem jo imel premalo. Jamarsko kladivo sem doma pozabil!
Itak da sem ga poslušal ko kakšen revež tečno ženo, da to je pa zato, ker vedno vse zadnjo sekundo delam, a ker smo v dvaindvajsetem stoletju, sem iz žepa vzel telefon in poklical Matejo. Če je že doma. Je povedala, da je že čisto blizu, a da ne bo šla domov, ker da ima vse s sabo v avtu. Sem jo popravil, da bo šla domov, ker da nima vsega v avtu in sem jo kar malce v zadrego spravil, saj še ni tako dolgo jamarka kot jaz in še ne ve vsega in je podvomila vase. Ter vprašala, kaj je pozabila. Sem ji kar direktno povedal, nima smisla leporečiti – da je pozabila dedkovo kladivo. Ni takoj vedela, kaj mislim s tem, ko sem pa povedal, da sem jamarsko kladivo pozabil in ker v sili hudič muhe žre, bo dobro tudi navadno kladivo, se je pa zamejala. Da to pa ima. V avtu. Da mi ga je zadnjič pokazala, če bo dobro za v jamo, pa da sem ji rekel, da ne bo, a da zdaj domneva, da bo. Dobro. Za v jamo.
Jah, sem požrl, kaj sem pa hotel ter priznal, da bo. Dobro. Za v jamo. Čeprav je iz nekakšnega kompleta za ženske, ki bi rade kdaj kaj popravile. Pa si potem itak premislijo, a orodje je tam, če si spet premislijo. In ne naredijo … Se mi zdi, da sem takšno orodje tamalemu kupil, ko je bil še tamali, nisem pa prepričan. A, kakor rečeno, boljše slabo kladivo za zabijanje fiksov kakor da bi jih zabijal z glavo, kakor je predlagal Klemi …
Sem se spustil v jamo in opremil nekje do dveh tretjin, od tam sta se pa kar direkt spustila in izginila, jaz sem se pa na začetek vrnil. Da opremim po pravilih. Ko sem bil pa že na začetku, sem pa še tistih par metrov poplezal in na soncu enega pricinil ter kofe spil, ko sem bil že zunaj, sem pa še Anžija poklical, da malo počvekava. Takoj se je oglasil, ves živčen. Se je ustrašil, ker sem že po eni uri poklical, je mislil, da se je kaj zgodilo, potem me je pa v maloro poslal, da je na pomembnem sestanku in odložil.
Sem pokadil in kofe spil, mu spet poslal sporočilo, da grem spet v jamo in se spustil v blato. Aja, ne, še prej sem poklical še Remiha, da mu malce skomin naredim. Pa se ni pustil, je vprašal, če se je že zaprlo. Je poskusil zadžinksati …
V Pihalnik smo veliko hodili in ko sem se zadnjič po dolgem času spet spustil vanj, me je kar stiskalo, kako slabo je bilo opremljeno in navrtano! Zato se na obstoječa pritrdišča sploh nisem zmenil in opremil povsem na novo, kar je kar trajalo. Na dnu sem pristal šele malo pred četrto uro, mi je že kar krepko krulilo po želodcu. Sem si odprl kofe, enega prižgal, muziko navil ter Klemijev sendvič odvil. Sem se kar stopil, ko sem opazil, da mi ga je s pršutom napravil! Ve, da še nimam okusa in bi lahko tudi stiropor noter dal, ali pa vsaj kakšno poceni pariško ali kaj podobnega …
Dogovorjeni smo bili, da pridem do njiju, ko preopremim, a ker je bila že kar pozna ura, sem domneval, da bosta tudi onadva počasi končala, plus še gor grede sem hotel preveriti, kako je opremljeno, če morda še kaj popravim, in sem se kar proti izhodu podal. Nekje na sredini jame sem na začetku brezna pustil malo več vrvi, da še dodatno pritrdišče naredim, ko se bom vračal, če mi bo kaj vponk ostalo in ker mi jih je, sem zavrtal luknjo. Potem pa seveda fiksa nisem imel več nobenega, jih je Klemi premalo vzel. Fiks je vijak, ki se v luknji razširi, nanj pa privijačimo ploščico z vponko.
Se mi je kar zasmejalo! Ko me je zgoraj drkal, zakaj nosim s sabo toliko stvari, sem ga zavrnil, da nikoli ne veš, kdaj ti bo kaj prav prišlo in zdaj sem kar smejoč spet vse stvari iz transportke jemal, da sem prišel do bidona. V katerem imam seveda tudi nekaj rezervnih fiksov!
Sem brskal z roko po njem, a nobenega nisem uspel zagrabiti! Moj jamarski bidon je ko ženska torbica vse je noter. VSE! Edina težava je, kako to med tistim vse kaj najti! Zato sem počasi jemal stvari ven, dokler seveda nisem vsega zložil ven na blato, fiksov pa ni bilo!
Sem se hotel kar zjokati! Ne vem, kdaj sem jih ven vzel oziroma porabil! Počasi sem zadeve nazaj zložil, zadevo zaprl, pospravil vrtalko, kladivo, termovko in ostale stvari ter že skoraj proti ven odšel, ko sem se spomnil, da imam v bidonu pa tudi beležko, vodoodporno, na katere liste lahko pišeš tudi v dežju. Ker to mora imeti vsak jamar pri sebi in jaz imam že par let, samo da bi kaj napisal, pa še ni bilo priložnosti. In sem spet vse ven zložil in bidon spraznil (beležka je bila na dnu bidona, kakopak!) ter potem iztrgal en list. S težkim srcem. Ne, lažem, malo sem Gorenjca, samo pol lista sem strgal. In napisal, naj v luknjico nabije fiks (rinko in vozel sem pa že prej napravil) ter listek pustil tik luknjice.
Sem prišel ven še v sonce. Enega pricinil, se preoblekel, kepo blata, v katerem je bila nekje skrita vsa moja oprema, sem pospravil, vtem sem ju pa že zaslišal. Prva je ven prisvinjala Mateja, za njo Klemi. Klemi se je že skoraj slekel, ko se je Mateja pa še kar po kombinezonu tipala. Sem mislil, da čike išče, čeprav ne kadi, a je potem končno izdahnila, da telefona ne najde.
Ja, vem, ko v moji knjigi Kjer veter spi. Samo da ona je nekje v blatu izgubila iphona pro12supermaxgoldedition ali nekaj takšnega, za katerega mora navaden garač garati kakšna dva meseca in itak ni bilo šans, da bi ga pustila spodaj. Si je slekla kombinezon, če ji je iz notranjega žepa kam tja zdrsnil in še jaz sem jo celo pretipal za vsak slučaj, ker se mi res ni ljubilo iti še enkrat v jamo.
A ga ni bilo. Itak da ga ni bilo! Se je počasi začela oblačiti, da gre po telefon, jaz sem skorajda jokal samo ob misli, da bom moral tisto blatno mrzlo mokro kepo blata nase spet spraviti, ker samo jo v jamo po telefon itak ne bi bilo korektno spustiti, pa sem se kmalu pomiril, ko sem opazil, da se je Klemi iz slačenja kar samodejno premaknil nazaj v oblačenje …
Dobre pol ure ju ni bilo, pa že iz luknje je vpila, da je Klemi našel telefon. Nekje v tistih ožinah v podoru ji je iz žepa zlezel in je v blatu mirno čakal, da gazdarica pride po njega. Ker iphone ve, da bo nekdo prišel po njega …
Domov grede je Klemi povedal, da je bil kar malo razočaran, ko je po napornem plezanju navzgor na polici v blatu opazil stopinjo, kar pomeni, da je tam že nekdo bil, a zadnje besede kamin še mi dal. Še bo plezal, pa tudi od zunaj bomo še bolj konkretno pogledali, menda je tam že dišalo po svežem zunanjem zraku …
In ko sva bila že pri svežem zraku, je parkrat zavihal nos ter vprašal, če midva tako smrdiva. Rekel je midva, gledal je pa mene! Sem se hotel že avtomatsko povohati, ko sem se spomnil, da ne bi imelo smisla in sem se mu za vsak slučaj kar opravičil, a je potem bolj podrobno pojasnil, da ne gre za telesne vonjave, da je eden od naju očitno na pasji drek stopil. In mi je bilo spet nerodno, ker jaz itak nisem nič vohal, čeprav sem vseeno bolj previdno zrak vase vlekel in že razmišljal, da kakšna sreča, da je Klemi zavohal, ker drugače bi prisvinjal domov takšen, a je kmalu oznanil, da je vse kul. Da jutri bo dež in da je kakšen kmet ziher samo travnik pognojil …
Mater, počasi bi že rad voh nazaj …
