Reševalna akcija, skoraj

Lepo soboto je kar nekaj naših članov sklenilo preživeti v Kočevskem rogu, Petra, Mateja in jaz pa smo se odločili, da je končno napočil čas Petri izpolniti željo in jo popeljati na dno Cink križa. To je bila njena prva jama, v katero se je spustila še kot nejamarka in jo je, mogočno tristopenjsko, skoraj 200 m globoko brezno z dvema ožinama, zasvojilo, da je postala jamarka. Kakor mene in Klemija desetletje in nekaj prej!

Smo na klubski listi povabili še druge, kakopak, in čeprav se je predvsem Mateja bala gneče, smo se v soboto v Dolenjskih dobili samo mi trije. Pred Mercatorjem sva čakalo Petro, s kavicama, kakor se spodobi, ne prezgodaj, in ko sva mlademu očetu z majhno punčko pomagala pobirati borovnice, ki so se mu razletele po parkingu, sva se oba počutila prav olimpijsko. Še poldne ni ura, pa že rešujemo …

Petra se je samo presedla v Matejin avto in nedolgo kasneje smo bili že pred jamo. Okolica je bila povsem spremenjena, so očitno pred kratkim sekali, kar me zelo ne bi motilo, a so posekali tudi drevo pri breznu, na katerega smo ponavadi zavezali vrv za spust v jamo.

Opreme smo imeli kar nekaj, jo kar potrebuješ, če hočeš priti do dna Cinka, a na srečo sta naši pripravnici že pravi jamarki (čeprav po činu še ne) in smo si breme kar lepo razdelili. V prvo brezno 100 in nekaj metrov je šlo kar hitro, nekaj več kot pol ure smo potrebovali, saj sem moral sproti še veje čistiti, ki so v brezno padle. Potem se je pa, kot ponavadi, malce zabremzalo!

Tokrat sem se pripravil, prisežem! Sem na blogu poiskal zapis, ko sem enkrat konec lanskega leta opremil prvo ožino in drugo brezno (bomo pustili opremljeno), sem tam namenoma zapisal, kako moram noter, da se ne zataknem! Ker vem, kakšna zlata ribica sem! Sem tudi zelo enostavno zapisal, da bom tudi jaz razumel – noter po levem boku, ker po desnem ne morem, potem se pa znotraj obrnem na desni bok, ker samo po desnem boku grem lahko mimo kamna, ki na sredini ožine ožino dela še ožjo! Izi bizi, ne?!

Seveda ne! Noter sem se zarinil po levem boku, ko sem se v ožini poskusil obrniti, pa ni šlo! Sem poskušal na vse možne in nemožne načine, pa ni šlo! In moram priznati, da mi je kar nerodno postajalo. Sem se končno zrinil ven in poskusil noter po desnem boku, a naj sem še tako rinil in poskušal, ni šlo! Zato sem se skobacal ven in v luknjo nagnal Petro. Ki je prav padla noter, na pravi bok se je pa obrnila na kamnu, ki ožino dela še ožjo! Ma, priznam, sem skozi zobe kar nekaj sočnih spustil! Potem je šla v luknjo še Mateja, ki je prav tako padla skozi, jaz sem pa medtem tuhtal, kaj se je v par mesecih spremenilo, da ne morem čez. Zredil se nisem, čeprav pogosto na tehtnico ne stopam, kaj bi torej še lahko bilo? Jama se pa tudi ni skrčila …

Sem se zabuljil v vhod v ožino in čeprav sem mladim prijateljicam že prej opravičujoče dejal, da bo tokrat pač to vse, kar bosta dobili, ker zadnje, tretje brezno ni navrtano, vsaj ne po pravilih, oni pa vrtati in opremljati na žalost še ne znata, me je nenadoma spreletelo. Kaj pa, če se je jama res skrčila?

Mislim, saj ne, da so se kamnite stene premaknile, le na dnu se je več zemlje nabralo. Luknja je bila še vedno enako ozka, le nižja je bila za par centimetrov! Sem kasneje gledal posnetke, ki jih je uživaško Petra delala in ko sem se prvič matral in poskušal ter potem ugotovil, da sem se verjetno zredil, je Petra sicer v šali ugotovila, da morda se je pa blata nabralo …

Sem jima zavpil dol, da naj se umakneta iz vertikale in s petami škornjev malo zemljo zbrcal iz ožine in ko sem potem poskusil, je šlo! Spet zapišem za bodočo referenco, dol sem šel kar po desnem boku, če dovolj zemlje ven zbrcaš, gre! Sem bil kar vesel, priznam, da mi je uspelo, sem bil v hipu pri njima, čeprav je Petra čisto potiho povedala, da sem potreboval več ko pol ure, da sem prišel do njiju. Ampak se nisem sekiral, ona je štela tudi moj prvi, neuspeli poskus, saj kaj pa mlado dekle ve, kako se meri čas v jami!

Poiskal sem fiks in napravil pritrdišče in se nato z zadnjo stometrco vrvi zarinil v luknjico. Ki ni ožina, je le ozek prehod! Ker je kratek …

Še preden sem izginil, je pa Mateja ugotovila, da je v prvem breznu pustila svojo transportko, v kateri je imela tudi pantin, torej nožno prižemo, ki močno olajša plezanje! Sem ji predlagal, naj gre ponj, saj nas je čakalo še najmanj 80 metrov brezna, ki sem ga moral sproti še navrtati in opremiti in bi imela časa več ko dovolj, ko bo že gor, naj pa še mojo termovko s čajem prinese. Sem svojo torbo tudi pustil na dnu prvega brezna, ker sem vedel, da ko bom ven prišel, da bom zelo zelo žejen, ožine namreč dehidrirajo! Nisem pa računal na drugo ožino, ki ni ožina, je le ozek prehod. In ko sem se spravil vanj, v ozek prehod, me je krepko stisnilo, zadeve nisem povsem pravilno vzel. Ni šlo dol, zavoro sem s telesom tako stisnil ob skalo, da ni hotela spustiti naprej! Sem hotel nazaj, da popravim, nazaj pa ni šlo. Se je spodaj transportka z vrvjo zataknila. Čisti deja vu!

Se mi je pred leti povsem isto zgodilo, le s to razliko, da je prav pri izhodu iz luknjice ležal crknjen razpadajoč ptič, ki mi je smrdel ves čas, kar sem sopihal ven. In sopihal sem, kolikor se spomnim, zelo zelo dolgo …

Zato sem Mateji zavpil, naj še moj čaj prinese, ker se mi je kar dozdevalo, da bo žeja udarila že pri tej luknjici, Petra mi je morala namreč že dol pomagati! Šele kasneje sem potem po posnetkih, ki jih je delala, spoznal, da mi je z eno roko pomagala (držala vrv zavore, ki je simplca, kar pomeni, da jo moraš držati, če ne greš dol!), z drugo je pa snemala …

Sem se spustil dol, gravitacija pač dela, malo je zabolelo in malo je stisnilo, a ne preveč, sem mimogrede zabingljal nad mogočnim breznom. Poiskal primerno mesto za fiks, ga navrtal in zabil, napravil pritrdišče in se spustil nižje. Moram priznati, da sem že pozabil, kako mogočno in kar nekako fascinantno je tretje brezno, za razliko od prvih dveh tudi kar lepo zasigano! Še šest pritrdišč sem napravil in se med spuščanjem po vrvi občasno kar križal, kako so se prvopristopniki dol spuščali, ne da bi kaj navrtali, vrv se je verjetno grozovito drgnila ob skale. (Kasneje, po pogovoru z Bukovcem, se je izkazalo, da so oni tudi kline in gurtne uporabljali, le ko smo mladi jamarji Klemi, Anži in jaz dol rinili, smo uporabili le tisto, kar so oni navrtali, kar je bilo pa seveda premalo in se je pač drgnilo.)

Kakor koli, sem navrtal po pravilih in si na dnu privoščil Petrolov kofe. Zanj sem imel prostor v opremljevalni torbici z vrtalnikom, za termovko pač ne! In četudi sem si zadevo z res težkim srcem od ust odtegnil, še preden je bila prazna, sem par požirkov še za Matejo pustil, sem jo slišil vriskati nad Petro. Naju je ujela, do dna tretjega brezna smo potrebovali dobre pol ure …

Smo se spustili še v blatno kamrico, kjer je nekdo pred desetletji iz blata hudišča scumpral in tam napravili par posnetkov (predolgo nismo smeli biti notri, ker je zadeva popolnoma obdana z blatom z zelo majhno vhodno luknjico, povsem neprepihana in se hitro nabere monoksid), potem smo se pa kar proti ven odpravili. Petra prva, za njo Mateja, zadnji jaz.

Plan je bil, da počakata pri ozkem izhodu, da jima podam vso opremo, nato se pa spravimo proti prvi ožini, kjer bi mi pomagale bale opreme z vrvjo ven potegniti na dno prvega brezna. Čudovit plan, a se je, kot mnogokrat, zataknilo. Pri meni!

Sem priplezal do luknjice in jima podal vse, česar nisem potreboval, potem sem se pa zarinil proti ven. In obtičal!

Vse sem naredil po pravilih, nič ni viselo z mene, nič se ni moglo zatakniti, a se vseeno je. Jaz sem se zataknil! Eno roko sem imel naprej, eno tesno ob telesu, klasični superman torej, a vseeno ni šlo. Točno na sredini je majhen kamnit buhtelj pritiskal na mojo žličko, torej mesto, kjer se srečujejo rebra, in mi krepko oteževal dihanje. In naj sem z nogami še tako rinil, ni in ni šlo, le bolečina je postajala hujša. Nisem bil prvič v takšni situaciji, vedel sem, da se moram umiriti, da ne začnem hiperventilirati. Puncama sem povedal, da sem se totalno zataknil in da mi bosta morali pomagati. Seveda sta obe takoj začeli pomagati najprej z nasveti, to je človeško. Pa s pozitivizmom.

Stric Šini, saj bo šlo! me je mirila Petra, kakšne pol metra manjša od mene in kakšnih 40 kg lažja!

Saj bi se nasmehnil, če bi se mogel, majkemi, pa se nisem mogel. Čim prej sem hotel nazaj dol, ker naprej gor ni šlo. A ker sem visel na vrvi s prižemama, ki dovoljujeta le gibanje naprej, nazaj nisem mogel. Ju bi moral odpreti, česar pa nisem mogel, saj sta bili zabiti med mano in med skalo! Edina rešitev je bila, da me dekleti spustita skupaj z vrvjo, na kateri sem visel, kar bi pomenilo, da jo morata odpeti iz pritrdišča. Pod mano pa 80 m brezna! Sicer sem vrv zvezal z vrvjo, ki je prišla iz drugega brezna, a vseeno. Tako zelo sem bil zataknjen, da niti glave nisem mogel obrniti, da bi videl, kaj počneta! Sem jima dajal navodila in na srečo sta že tako dobri jamarki, da sta vedeli, kaj počneta in v par minutah jima je uspelo spustiti me za en meter, da sem spet lahko zadihal! Sem potem na Matejinem telefonu gledal Petrin posnetek, kaj sta počeli in sem opazil, da je naredila vozel šestico, kar ni najbolj prav, bolj prav bi bila osmica, a me je skoraj užaljeno zavrnila, da sem rekel le, da naj naredi vozel, ne pa kakšnega! Pa pustimo ob strani tudi to, da sta 90 kilskega možaka nad 80 metrskim breznom na blatni vrvi držale le s tremi rokami. Ker, ja, Petra je delala reportažo! Na srečo je bilo tako ozko, da sem se s hrbtom lahko uprl ob steno in z nogo zagozdil ob skalni rogelj, da sta lahko potem vrv spet nazaj v pritrdišče pripeli, nato pa sem poskusil še enkrat. Čisto malo drugače. Pa ni šlo. Rezultat je bil spet isti, ko sem porinil dovolj naprej, me je pritisnilo ob rebra!

Spet sta me spustili in vedel sem, da ne bo šlo drugače, kot da malo razbijem tisto kamnito izboklino, ki mi je preprečevala dihanje med rinjenjem ven. A sem vseeno poskusil še z drugačnim položajem, kakor ga je predlagala Petra, čeprav sem bil skoraj prepričan, da ne bo šlo. Da bi imel levo roko naprej in desno ob telesu. In res ni šlo, čeprav me je mlada prijateljica prepričevala, da samo še centimeter manjka, a ona pač ni mogla videti mojih povsem zataknjenih bokov!

Sta me spustili še tretjič, tokrat smo bili že kar zverzirani. Mateja je z vrtalnikom, ki sem ga imel s sabo za opremljanje, z zgornje strani zvrtala par lukenj, jaz sem pa od zadaj nabijal z jamarskim kladivom, kolikor sem lahko. Petra je pa, uganili ste, reportažo delala! Sem jo med najinim vrtanjem in nabijanjem slišal, kako nekaj nekomu resno in zbrano razlaga in moram priznati, da me je kar krepko presenetilo. Sem vprašal Matejo, če je kdo v jamo prišel ali kaj, pa je mirno povedala, da le dokumentira dogodek. Če ne bi bil na vrvi, bi dol padel, vam povem! Itak sem jo oklincal, da je tipična novinarka, da poroča o stvareh, ki jih ne vidi, saj je bila odmaknjena od naju, pa me je Mateja pomirila, da temu ni tako. Da poroča o tem, kaj imamo oblečeno in podobno. Itak sem si zunaj posnetek moral ogledati in priznati moram, da sem se smejal. Ko sem najbolj crkoval, ko je švic najbolj spod čelade tekel, ko sem najtežje dihal, je Petra telefon obrnila proti Mateji, ki je v blatu našla staro blatno rokavico, ki je kdo ve kdaj kateremu jamarju padla v brezno in sta začeli delati povsem drugo reportažo. Mateja je ugotavljala z dramatičnim glasom napovedovalke 24ur, da gre za veliko odkritje, da je rokavica stara zagotovo vsaj 200 let, Petra jo je pa dopolnila, da verjetno pripada posebnemu ljudstvu, imenovanem rokavičarji. Moje stokanje v ozadju je bilo pa le moteč element, ki ju niti najmanj ni motil!

Kakor koli, smo vrtali in tolkli, Petra je pa v telefon mirno pojasnjevala, da vrtamo in razbijamo Cinka, kar njen niti najmanj ni všeč, ker so ji ožine Cinka kul, samo da nimamo kaj, da Šinija pa tudi ne moremo noter pustiti in da smo pač izbrali manjše zlo …

Ja, vsak je imel svoj žur! Mateja mi je podala vrtalnik, da sem še jaz od zadaj eno luknjico zvrtal, ona je pa malo tolkla, potem sva pa spet zamenjala. Sem ji podal vrtalnik in ko ga je prijela, je kar zavpila od bolečine. Sem ji namreč tisto pizdarijo umazano podal s svedrom naprej in ji je pregret, skoraj žareč sveder zdrknil za rokav in ji nad zapestjem povzročil prav grdo opeklino! Kot da še ni bilo dovolj pizdarij!

Mi je bilo hudo, da ne morem povedati, a je to kaj dosti ni motilo (Petra ji je opeklino namazala z blatom, da malo ohladi, majkemi, ne lažem!) in smo še malo vrtali in tolkli, potem je pa baterije zmanjkalo. Smo jo spraznili. Smo potolkli, kar smo lahko, sem poskusil še enkrat, pa ni šlo. Spet sta me morali spustiti nazaj, Petra spet samo z eno roko, zdaj smo bili že uigrani!

In ker smo se tam spodaj zabavali že krepko dlje kot uro in pol in ker je zmanjkalo realnih možnosti, ko je vrtalnik crknil, sem moral požreti ponos in priznati, da brez zunanje pomoči ne bo šlo!

Ne morete si misliti, kako je to težko!

Zadnjič enkrat me je klical prijatelj, da si je 100 m globoko v jami zlomil nogo in da je naprej pomislil na to, da bom jaz prišel in ga jebal v glavo, zato je potem kar sam ven splezal! Skoraj znorel sem, ampak res! Da smo prav vsi reševalci reševalci predvsem zato, ker si želimo pomagati, zato se usposabljamo in treniramo, tega ne delamo za plačilo in najmanj od vsega zato, da bi kogar koli jebali v glavo, če potrebuje pomoč! Prav zafržmagalo se mi je, priznam!

Saj je potem razložil, da je bila jama mrzla, le 1 stopinjo je imela in bi čakal na pomoč zagotovo vsaj 3 ure če ne več, zato se je odločil, dokler je še adrenalin držal, da poskusi sam. In mu je uspelo, na srečo, z mano se je pa potem samo malo pohecal …

Tam dol, kakšnih 130 metrov pod zemljo, za ožino, pardon, ozkim prehodom, sem se spomnil nanj. In požrl ponos ter priznal poraz. Saj sem vedel, da bodo takoj prileteli in da mi nihče ne bo nič očital, a vseeno. Težko sem izustil dekletoma tam v tisti jebi, da ne bo šlo in da bo treba reševalce poklicati. Nič nisem določal, katera naj gre ven in katera naj pri meni ostane, le priznal sem, da ne bo šlo. In sta se potem sami zmenili, da gre Mateja ven in pokliče Klemna, ki bo vedel kaj in kako, Petra pa ostane pri meni za družbo. Sem potem tudi Petri predlagal, da gre tudi kar ven, saj nisem bil poškodovan, čike sem pa tudi imel in bi že počakal urico ali dve sam, pa ni hotela niti slišati. Obe sta tapravi carici, ni kaj!

Na vrvi v pasu sem visel že ves čas, vse me je že tiščalo in peklo, roka me je bolela od vihtenja kladiva, v očeh sem imel milijon drobnih kamnitih odkruškov. Poslušal sem, kako Mateja pleza proti prvi ožini, Petra se je umaknila iz vertikale na rob dvoranice. Ne vem, če je še naprej delala reportažo. Mislim, da ne, je ali skurila baterijo ali prostor na kartici. Enkrat že dolgo prej je še obvestila, da že eno uro snema, potem pa nič več.

Enega sem si prižgal. Počutil sem se bedno. BEDNO! Sem kakor dober jamar, jamarski reševalec, pa ne morem iz luknjice?! Molče sem kadil, noge v pasu so čedalje bolj pekle. Malo sem se obrnil na vrvi in se z nogami oprl ob stene, da malo razbremenim sve skupaj.

Kamni in blato in ožine kakšnih 20 m nad mano so nehali padati, Mateja je očitno prišla v prvo brezno. Do mene je prišla Petra. Itak da jo je zeblo. Mene ni. A če samo nemočno visiš na vrvi in si ne moreš pomagati, se hitro začneš smiliti sam sebi. Vzel sem kladivo in spet parkrat udaril po skali. Ter glasno razmišljal, če morda je pa v moji torbi, ki je bila na dnu prve vertikale, rezervna baterija za vrtalnik. Petra je takoj predlagala, če skoči pogledat. Sem ji povedal, da sem 90% prepričan, da je nisem vzel s sabo, ker za opremljanje jame je dovolj ena baterija, a je vseeno odšla. Kar je bilo v redu, se bo vsaj pogrela. Slišal sem jo, ko se je zarinila v ožino, dol so padali kamenčki, a jaz sem bil itak skrit. Spet sem vzel kladivo in spet sem tolkljal, čeprav sem se že sam sebi zdel neumen s tistim malim kladivčkom. Potem sem pa kladivo vrgel v dvorano in še enkrat poskusil. Iz čistega obupa. Čeprav naj bi reševalci kmalu prišli. Že med rinjenjem sem vedel, da ni najbolj pametno, kar počnem, a si nisem mogel pomagati. Sem se zarinil v ožino in se mi je zdelo, da gre pa tokrat lažje, da kakšen centimeter skale sva z Matejo pa res odbila. Porinil sem se tako daleč kot prejšnjič, in zdelo se mi je, da tokrat lažje diham. No, saj sem težko dihal, a se mi je zdelo, da vseeno lažje. Da sva nekaj pa res razširila! In sem z nogo še bolj porinil, se še bolj v skalo zarinil in bi mi skoraj uspelo. Skoraj!

Začutil sem, da bi morda šlo, a se mi je prsna prižema zataknila in kmalu mi je bilo jasno, da naj še tako rinem, da ne bo šlo! Spod čelade mi je teklo, dobesedno teklo in čeprav glave niti malo nisem mogel obrniti, mi je čez čas samo v blato omahnila. Vrat je ni več mogel držati pokonci.

Ne vem, koliko časa je minilo, da se je Petra vrnila. Med spuščanjem po vrvi je razlagala, kako se ji je v ožini vse zatikalo in da je komaj ven prišla, jaz sem pa komaj čakal, da pride do mene. Pravzaprav je bila vesela, ko me je zagledala, da sem že skoraj zunaj. In res sem bil, morda mi je pet centimetrov manjkalo, a bil sem pripet s prižemo, niti milimetra nisem mogel naprej. Nazaj pa tudi ne. Dihal sem pa menda na škrge in čeprav sem se ves čas prepričeval, da bo vse okej, da me bo Petra spustila nazaj, mi je majhen glasek v glavi pa ves čas nasprotoval. Da morda pa tokrat ne bo šlo nazaj ker je Petra sama, brez Mateje in da ko pridejo reševalci, ne bodo imeli kaj razbiti. Ker bom jaz ležal na tistem kamnu …

Nisem videl, kako zelo se Petra matra, ko je poskušala spet vrv izpeti iz pritrdišča, da me spusti nazaj, a lahko ji zagotovo ni bilo, ker tokrat sem se pa res krepko zagozdil. Ma, kaj bi se delal finega, zagozdil sem se ko prase!

Po njenem glasu in dihanju sem slišal, da se trudi, a ji je ves čas manjkalo še pol centimetra. Ženska ima meter in pol in ne vem koliko dekagramov, a je carica! Predlagal sem ji, da vrv potegne s prižemo, ker bo imela boljši oprijem, potem ji je pa uspelo. Tudi statična jamarska vrv ima nekaj dinamičnega raztezka … Priznam, da sem sapo zadrževal, dokler nisem ugotovil, da bom lahko zdrknil nazaj v ožino …

Popolnoma, ampak res popolnoma sem bil dehidriran. Rinjenje skozi ožino pobere vse moči. Povsem suhih ust sem jo poprosil, če mi poda termovko. Za dobro skodelico je še bilo toplega čaja, spil sem ga na dušek! Ostala sta dva požirka, ponudil sem ju Petri. Je odklonila, da je zgoraj pila. Sem torej hvaležno požrl še tisto. Potem pa zajel sapo in ji zaupal nov načrt.

Da bom slekel pas in se še enkrat zarinil skozi.

Spomnil sem se na prijatelja Bukovca, ki je pred desetletji s kolegi prvi raziskal Cinka do dna. V prvi ožini (od zgoraj dol, torej tisti nad mano, ki me je še čakala!) ni mogel skozi, ne glede na to, kako je poskušal. In je, tako pripoveduje, na drugi strani živčno skadil vse čike, kar jih je imel, potem pa slekel kombinezon, ki se mu je povsod zatikal in mu s trenjem preprečeval izhod ter samo v perilu prišel ven!

Ne, jaz se nisem nameraval povsem sleči, se tudi ne bi mogel, sem visel na vrvi nad breznom, le zgornji pas in prsno prižemo sem nameraval sneti, ker se mi je pri zadnjem poskusu ta zataknila.

Itak da je Petra postavila najbolj pametno vprašanje, primerno situaciji.

A pa je to varno?

Ker sem jaz jamarski inštruktor, ona pa samo jamarka pripravnica, sem se ji mirno zlagal, da je to povsem varno in morda mi je verjela, morda ne, ampak zelo glasno nasprotovala ideji ni.

Z nogami sem poiskal dobre stope, porinil ročni žimar z dolgo popkovino naprej po vrvi, kolikor sem ga mogel, potem pa počasi in previdno slekel zgornji pas in ga podal Petri. Pa previdno sem vrv izpel iz prsnega žimarja. Situacija je bila načeloma še vedno varna, saj sem bil z dolgo popkovino pripet na vrv, a če bi mi zdrsnilo ali bi se tisti blatni oprimki pod podplati zlomili …

Previdno sem se zarinil v ožino. Petra je skrbela, da je bila dolga popkovina ves čas napeta, jaz sem pa z nogami rinil, ko da mi gre za življenje. Spet sem se zguzil toliko naprej kot nazadnje in spet me je nekaj prijelo. Petra je sicer poskusila vleči, a ni šlo. A ker nazaj več ne bi šlo oziroma bi šlo težko, sem s podplati škornjev poiskal dobro odrivno točko in porinil na vso moč!

In je šlo! Za tri centimetre morda, a je šlo. Tisto, kar je držalo, je popustilo! Kasneje se je izkazalo, da se je zataknila vponka jamarskega pasu na hrbtu nad ritjo in ko sem porinil, sem porinil s takšno silo, da sem malo scefral pas! A ko ga jebe, je popustilo in po morda še dodatnih petih minutah sem imel zunaj obe roki. Nisem bil več supermen …

Petra je bila ful vesela, ko sem se končno skobacal na kolena, me je objela. Malo manj je bila vesela, ko sva morala iz globine povleči še 100 m vrvi. Mislil sem, da mi bodo roke odpadle, ko sem jo vlekel gor, Petra pa jo je zlagala v torbo. Ves čas je čebljala. Se mi zdi, da je bila bolj vesela da sem zunaj kakor jaz …

Pospravil sem še opremljevalno torbo z vso kovačijo in vrtalnik in še osebno torbo in Petro poslal gor in čez ožino. Jaz naj bi splezal za njo, ona bi mi potem čez ožino podala vrv in bi zadeve potegnila ven.

Ko se je vrv sprostila, sem se nanjo vpel jaz, z vso robo, in skoraj zajokal. Težko je bilo, da ne morem povedati, čeprav nisem imel prvič takšnega bremena pod sabo. Noge v pasu so pekle, ko da imam razžarjen sveder nekje na na notranjih straneh stegna. Komaj sem priplezal do ožine. Petra mi je vrgla vrv, v tistem trenutku sta pa Klemi in Anži pribrzela na dno prvega brezna!

Namesto olajšanja me je sram preplavil! Ne vem, zakaj! Sem se opravičeval, ko da sem si od obeh prijateljev sposodil denar, ki jima ga ne morem vrniti!

A se nista pustila motiti! Petro sta kar ven poslala, je bila že predolgo v jami, pa še več ko 100 m plezanja jo je čakalo. Onadva sta pa najprej torbo z vrvjo vrvjo ven potegnila, je kar eksplodirala iz mojih rok, ko sem jo navezal. A se je seveda zataknila v ožini, saj drugače niti ni moglo biti! Sem kolovratil na vrvi, v ozki prelomnici, je bilo nerodno in naporno, nekako sem jo končno osvobodil, v sekundi mi je izginila spred oči. Vrv je še enkrat nazaj prišla še za drugi dve prasici, ki sem ju tudi navezal in sta prav tako ekspresno izginili.

Potem smo pa naredili napako. Se mi zdi. Prijatelja sta točno vedela, koliko energije sem verjetno izgubil, zato sta predlagala, naj se še sam pripnem na vrv, da me bosta kar ven potegnila. In res sem se pripel in možaka sta res potegnila, a potegnila sta me v ožino. Namreč, tista horizontalna ožina, ozek rov, se konča direktno v vertikalni prelomnici, ki je sicer dolga, je pa tudi nadvse ozka. Torej, ko prideš iz ozkega rova, te takoj ozko brezno pričaka. In ko greš nazaj, ne smeš kar direktno v ozek rov, ker je čedalje bolj ozko, ampak moraš malo stran od vhoda v horizontalo in se šele tam v vodoraven položaj spraviti, da sploh v rov prideš.

Ko sta me prijatelja potegnila, sem se pa spet zataknil!

In vsakič, ko sta potegnila, sem mislil, da mi bo nogo odrtgalo, tako me je pas v dimlje pritisnil. Sta popustila in potegnila in popustila in potegnila in ni šlo in ni šlo (le en šiv na glavni zanki pasu je popustil, sem kasneje ugotovil!), dokler nista toliko popustila, da sem se sam spravil v rov. Kar je trajalo in trajalo in trajalo. Nisem imel dobre izhodiščne pozicije. Škornje in skalo sem povsem zdrsal, ko mi je končno uspelo in sem se splazil še tistih nekaj par centimetrov.

Do kamna, ki ožino dela še bolj ozko!

Tam sem pa obležal brez trohice energije! Sem ju vprašal, če imata morda kaj vode in Klemi mi je previdno vrgel pol litrsko plastenko z vodo. (Kasneje so mi povedali, da mu jo je dala Jasna, a jo je zavrnil, da ni žejen, vzel jo je šele, ko mu je rekla, da je zame!) Plastenka je padla mimo moje desne iztegnjene roke in se zaustavila pri čeladi. Sem poskusil upogniti roko in jo vzeti, pa je nisem mogel, je bilo preozko! Levo roko sem imel pa ob telesu, spet sem bil supermen.

Na koncu mi je uspelo plastenko prijeti z usti in sem jo potem z glavo toliko premaknil, da sem jo lahko prijel. Mislim, da sem vodo spil v treh požirkih! Sta me prijatelja zunaj, kakšna dva metra proč od mene, svarila, naj ne hitim tako, a ni pomagalo. In mi je za nekaj sekund res kar slabo postalo.

Potem sem se pa zabuljil v tisti kamen, mimo katerega sem prišel že najmanj dvajsetkrat, z glavo sem slonel na njemu, in nenadoma mi je postalo jasno, da mimo njega pa tokrat ne bom prišel! Da ni šans na tem svetu, da pridem mimo!

Kar ležal sem tam in se smilim samemu sebi, Klemi zunaj me je pa miril, da sem šel mimo tistega kamna že velikokrat in da mi bo tudi tokrat uspelo in da naj poskusim. Mu nisem verjel, a sem poskusil. In je šlo. Počasi in po centimetrih. Kar presenetilo me je, moram priznati! Prijatelja me nista več vlekla, le toliko sta držala napeto vrv, da nisem zdrknil nazaj in po ne vem koliko časa sem bil končno zunaj!

No, ne zunaj, samo še 100 in nekaj metrov pod zemljo!

Anži mi je ponudil roko, da sedem, a sem najprej kakšno minuto ležal v blatu, da pridem k sebi. Klemi mi je najprej ponudil dva energijska gela s kofeinom (je še posebej poudaril kofein), ki ju je tudi sestra donirala in sem ju iztisnil v usta v enem cugu. Ko da že cel dan nisem nič jedel. Aja, ja, saj sem res jedel večerjo prejšnji dan, potem pa nič več, ker v Cinka greš kar tako mimogrede in itak takoj ven prideš in greš nato k prijateljem jamarjem v gozd malo stran, ki pečejo šnicle …

Ko sem tista gela požrl in toliko k sebi prišel, da sem sedel, mi je Klemi pa še najbolj pomembno stvar dal, je tudi sestra donirala – rdeče marlboro!

Okej, čikov mi ni manjkalo, a bi vseeno enega pricinil, ker se poznam, a mi je Anži povedal, da zunaj je pa še Tico, tudi kolega reševalec in prijatelj. Da je že obvestil Tanjo, šefico našega reševalnega centra, da grejo dol, da še ni intervencija, a je dobro, da so obveščeni. Ob osmih zvečer, če nas še ne bo ven, pa bo poklicala še samega vrhovnega komandanta Walterja!

Tukaj pa potem ni več šale.

Sem mislil, da me heca, a me ni. Sta povedala, da je Mateja iz drugega brezna izplezala rekordno hitro (manj ko 40 minut) in potem poklicala vse naše člane, ki so tudi jamarili v Kočevskem rogu, a so bili vsi nedosegljivi, ker tam ni bilo signala, zato je sedla v avto in jih poiskala. Klemi je takoj pobral opremo (torej vrtalnik z udarnim kladivom, da razbije tisto pizdarijo, ki mi je preprečevala izhod), Anži pa s sabo ni imel jamarske opreme, je bil samo površinska pomoč kolegom. A je Mateja takoj našla rešitev, mu je ponudila svojo opremo. Vse, kombinezon, podkombinezon, pas, nogavice, čelado …

Najbolj je bilo potem žal Remihu, da (še) ni reševalec, ker on bi, kolikor poznam mojega dragega prijatelja, pa še plačal za takšno robo, da jo lahko obleče!

A ker je hudič šalo vzel, čika torej nisem pricinil, sem se kar takoj na vrv vpel in proti ven pičil. Prazen! Prijatelja nista dovolila, da bi vzel kakšno prasico, čeprav je bilo dol robe za dve odpravi. Klemi si je oprtal dve ali tri, Anži pa eno manj, je razopremljal.

Plezanje mi ni delalo težav, na začetku sem se jima celo malo považil in par metrov splezal na lojtrice, a me je mimogrede krč v zapestje prijel. Se je nekajurno vihtenja kladiva nekje pač moralo pokazati …

Ticotov dnevnik baze s časovnico (jap, tako resno smo se šli, ker nikoli ne veš!) je pokazal, da sem do ven potreboval 25 minut. Kar ni najboljše, ni pa tudi najslabše. Zunaj pa cel žur, prava baza. Ogenj je veselo prasketal in sem se z veseljem malo pogrel. Zakuril ga je Tico (ne da bi se jaz pogrel, temveč zato, ker se boji medvedov!), zanj je pa skrbela Jasna. Dobil sem čokolado in cockto (kaj več si človek lahko želi!?), pa nekaj objemov brez očitkov, potem smo se pa kar proti klubskemu žuru odpeljali, kjer sem dobil pa še sveže spečeni šnicel ali dva. No, saj morda so bili celo trije, nisem štel! Pa kos kruha sem si privoščil poleg, pa je šele Tico ugotovil, da s šniclom nabijam buhtelj z marmelado. In čeprav še vedno nimam okusa, sem skoraj prepričan, da je bilo vseeno dobro, da bi angelčki jedli, če bi ritke imeli …

V nedeljo je pa telefon zvonil, saj drugače ne gre. Ker jih je že veliko izvedelo, da sem se zataknil. Nihče mi ni nič pod nos porival. Le če je vse okej in v redu. In je. Sicer me vse boli, ko da bi šel dvakrat ali trikrat v Čaganko na dno, a tako to je, če kladivaš par ur skupaj. Od pasu imam modrice, ki so zaenkrat še vijoličaste in če bi nosil mini speedo kopalke (kar nikoli ne bom, obljubim, ne bojte se!), bi bilo nagravžno za videti, noge imam ko leopard, prsni koš me boli, ker je ves obdrsan, pod tušem se z milom bradavic tudi dotakniti nisem smel, hrbet bo pa menda čez dan ali dva tudi nehal boleti. Upam. No, vem. Enkrat ponoči sem se nenadoma zbudil, kakor se včasih zbudim v bivaku, ko mislim, da medved prihaja. Tokrat se medveda nisem bal. Le za prsni koš sem se prijel. In si oddahnil. Nisem bil ujet …

Edino, česar nisem mogel ugotoviti, je bilo,  zakaj imam vse členke na rokah tako umazane in jih ne morem oprati. Mi je šele čez čas kapnilo, da so razbiti od kladivanja.

Drugače sem pa okej.

Seveda je poklical tudi Bukovec, da mi vošči ob vstopu v klub slečenih v Cinku! Ter vprašal, kaj bom rekel ljudem. Kot jamarski inštruktor. Da nekaj pametnega se iz tega moramo naučiti …

Ne vem, kaj bom rekel ljudem. Jaz se iz svojih napak nič pametnega nikoli ne naučim! Sem se pa že odločil, da na dno Cinka bosta nove člane vozili Petra in Mateja, jaz čez drugo ožino več ne grem. Vsaj to sem se naučil.

Zakaj sem sploh šel? Saj sem šel že trikrat ali štirikrat! A smo kasneje ugotovili, da nazadnje pred osmimi leti. V osmih letih sem pa malo ojačal. Čez ramena. Pa četudi bi v trebuh, kot drka zlati Klemi, ta čez ožine gre …

Kakor koli, naučil sem pa se (kar sem že itak vedel), da je dobro, če ima človek prijatelje!

 

 

 

 

One thought to “Reševalna akcija, skoraj”

Comments are closed.